Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje izrazilo dvom v to, da je J. C. tožnici posodil 35.000 EUR, pa tožbenega zahtevka iz tega razloga ni zavrnilo. Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker dokazi, ki jih je izvedlo, s stopnjo prepričanja niso potrdili, da je toženec na silo tožnici vzel vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje toženki zaradi različnosti njenih izpovedb, ni verjelo. Res je toženec v poslanih SMS sporočilih potrdil obveznost nasproti tožnici ter izrazil pripravljenost za povrnitev dolga, vendar iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, izhaja, da je toženec uspel dokazati, da se v SMS sporočilih navedena pripoznava dolga ne nanaša na dogodek, iz katerega izhaja vtoževana terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 746,64 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, ter sklenilo, da je tožnica dolžna plačati tožencu njegove stroške postopka v višini 2.183,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (s stroškovno posledico). Opozarja, da ji je bilo s tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo z njene strani predlaganih prič N. B., J. C. in P. M., in ker ni izvedlo pravočasno predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke in telekomunikacij, kršena pravica do sodnega varstva, pravica do poštenega sojenja in pravica do izjave. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot prepozne zavrnilo prevode na listovnih št. A33 do A35, saj je šlo za prevode, ki jih je tožnica oskrbela naknadno, po tem, ko je ugotovila, da sodni tolmači neustrezno prevajajo vsebino njenih listinskih dokazov in izpovedb. Neutemeljeno in neobrazloženo je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrnilo tudi njen predlog za pribavo dokumentacije PP, čeprav je sodnica na naroku dne 10. 1. 2019 sklenila, da bo pribavila zapisnik iz aprila 2016. Dokazna ocena izpovedbe policista A. P. je neutemeljena in celo v nasprotju z njegovo izpovedbo. Policist je izpovedal, da je izgledalo, kot da toženec tožnico tolaži, da ji govori, naj ne komplicira in da naj se pomiri. Omenil je še, da sta govorila v albanskem jeziku in da je niso razumeli. Ni pa izpovedal, da toženec v resnici ni bil prav nič nasilen. Povsem brez podlage v izpovedbi policista je tudi zaključek sodišča, da naj bi pravdni stranki skupaj s tolmačem odšli na kavo. Če bi sodišče napravilo celovito dokazno oceno in pri tem življenjsko vrednotilo tožničino izpovedbo, ob upoštevanju vseh pravno pomembnih dejstev in okoliščin, bi nujno moralo priti do zaključka, da je potrebno njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Nesporno dejstvo je, da je tožnica denar imela, kar izhaja iz dokazne ocene v točki 26 obrazložitve sodbe. Drugo nesporno dejstvo je, da je toženec silil tožnico v prostitucijo, kar izhaja iz izpovedbe policista A. P. V tem pa je iskati tudi odgovor na vprašanje, zakaj tožnica ni toženca takoj prijavila. Splošno znano dejstvo je, da osebe, ki se prostituirajo, dejansko živijo v nekakšnem podrejenem in odvisnem razmerju do organizatorjev te dejavnosti in je življenjsko povsem logično in verjetno, da je v tem razlog, da tožnica toženca ni takoj prijavila in da je verjela njegovim obljubam, da bo denar vrnil. Prav gotovo je nesporno in nedvomno izkazano, da je tožnica razpolagala z denarnimi sredstvi v zatrjevani višini. Njena izpoved in sama vložitev tožbe in sprožitev pravdnega postopka z vsemi sitnostmi in stroški, dokazujejo, da je toženec denar res vzel. Sodišče neutemeljeno zaključi, da naj bi tožnica s tožencem tudi potem še živela skupaj in z njim veselo potovala, saj gre za povzetek navedb toženca, ki nimajo podlage v dokazih. Tožnica je namreč izpovedala, da so fotografije neverodostojne, sodišče dokazne ocene o tem vprašanju ni napravilo, niti se ni substancirano izreklo o vsebini fotografij, od katerih nobena ne potrjuje navedb toženca. Tudi ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre v postopku, ki se vodi pod opr. št. P 69/2016 za uveljavljanje denarne terjatve, ki jo enači oziroma vzporeja s terjatvijo, ki jo uveljavlja tožnica v tej pravdi. Prvo sodišče brez logične osnove tolmači, da se vsebina SMS sporočil nanaša na znesek 15.000 EUR. Res pa je, da tožnica na podlagi svojega prispevka k nakupu stanovanja vtožuje solastni delež. Če tožnica v razveznem postopku ni imela pripomb glede stroškov bivanja, s čimer sodišče argumentira izgovore toženca, da se SMS sporočila nanašajo le na znesek stroškov v višini 500 EUR, potem je jasno, da toženec ne govori resnice, ter da se SMS sporočila dejansko ne nanašajo na 500 EUR stroškov bivanja, niti ne na 15.000 EUR, glede katerih je v teku pravda in v kateri tožnica uveljavlja stvarnopravni zahtevek. Toženec je v svojih SMS in elektronskih sporočilih priznal in pripoznal dolg in s tem tožbeni zahtevek. Drugi zaključki sodišča so napačni. Sodišče prve stopnje bi v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati tožnico k dopolnitvi trditev in dokazov, saj je tožnica šele ob branju sodbe ugotovila, kaj sodišče šteje za sporno ali nedokazano. Navaja, da je bila v letu 2014 na dveh kontrolah po operaciji kožnega raka v bolnišnici v B., in sicer 2. 6. 2014 in 11. 7. 2014. Iz tega razloga je potrebovala evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, ki jo je toženec osebno dostavil in jo ob tej priliki okradel. 3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da jo sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, (1) da je bila med pravdnima stranka zakonska zveza razvezana s sodbo z dne 1. 9. 2016, (2) da ji je toženec v letu 2014 v njenem stanovanju v B. na silo vzel 35.000 EUR, (3) da si je navedeni denar izposodila od J. C. iz A., (4) da je ta denar nameravala porabiti za nakup stanovanja v S., (5) da ji je toženec ves čas obljubljal, da ji bo denar vrnil, in (6) ker ji denarja ni vrnil, je dne 13. 6. 2016 vložila prijavo na policijsko postajo. Toženec je zanikal, da bi tožnici na silo vzel denar. Menil je, da si je tožnica dogodek izmislila z namenom, da bi ga finančno uničila.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 306. člena ZPP), pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 do 18 obrazložitve navedlo obširne razloge za zavrnitev dokazov, za katere je ocenilo, da niso relevantni ter da z njimi ni mogoče ugotavljati odločilnih dejstev, oziroma, ker je ocenilo, da so predloženi prepozno. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z argumenti tožnice in jih obravnavalo, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje, da je sodišče prve stopnje postopalo pristransko, ter da je ves čas iskalo le razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem procesnem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

8. Prvo sodišče je na naroku dne 10. 1. 2019 zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje prič J. C., P. M. in N. B. Zavrnilo je tudi predlog po pridobitvi ovadbe z dne 18. 4. 2016 s strani policijske postaje. Pooblaščenec tožnice je bil na glavni obravnavi navzoč in ker ni po določbi člena 286.b ZPP na tem naroku uveljavljal kršitev določb ZPP takoj, ko je bilo to mogoče in jih uveljavlja šele v pritožbi, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, zato ta pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno ni upošteven. Sicer pa opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki bi potrdile vsebino izjav, ki so jih podale, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, saj njihova izpovedba ne bi pripomogla k ugotavljanju odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje tudi z zavrnitvijo dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke ali za telekomunikacijo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP, saj je tožnica že sama iz telefona izolirala telekomunikacijo, ki je potekala med pravdnima strankama, kar ji je prvo sodišče pojasnilo v 17. točki obrazložitve. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da prepoznih dokazov tožnice ni upoštevalo, saj je imela tožnica dve leti časa, da bi prevode sodišču dostavila pravočasno in jih zato tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Sicer pa v pritožbi tožnica niti ne pojasni, kako bi zgoraj navedene kršitve z neizvedbo dokazov vplivale na odločitev. Toženec je dejstvo, da je bila tožnica na dveh kontrolah po operaciji kožnega raka zanikal, zato bi bila tožnica v dokaz svojih navedb dolžna sama predložiti dokaze in ni dolžnost sodišča, da v okviru materialno procesnega vodstva poziva stranke na predložitev dokazov. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbeno navedbo v drugem odstavku 26. točke obrazložitve sodbe, naredilo tudi dokazno oceno glede vsebine fotografij. Tožnica pa tudi ni zanikala, da bi bila na proslavljanju albanske državnosti s tožnikom v B. 29. 11. 2014, torej že po vtoževanem dogodku. Pritožba pravilno opozarja, da za zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi po izpovedbi policista A. P. pravdni stranki, skupaj s tolmačem, odšli na kavo, ni podlage v njegovi izpovedbi, vendar pa navedeno na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vpliva.

9. Čeprav je sodišče prve stopnje izrazilo dvom v to, da je J. C. tožnici posodil 35.000 EUR, pa tožbenega zahtevka iz tega razloga ni zavrnilo. Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker dokazi, ki jih je izvedlo, s stopnjo prepričanja niso potrdili, da je toženec na silo tožnici vzel vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje toženki zaradi različnosti njenih izpovedb, ni verjelo. Res je toženec v poslanih SMS sporočilih potrdil obveznost nasproti tožnici ter izrazil pripravljenost za povrnitev dolga, vendar iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, izhaja, da je toženec uspel dokazati, da se v SMS sporočilih navedena pripoznava dolga ne nanaša na dogodek, iz katerega izhaja vtoževana terjatev.

10. Dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vsebuje niti v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je za tožnico pravda velika sitnost in strošek, ter da že samo dejstvo, da se je za tožbo sploh odločilo, kaže na resničnost njenih navedb in utemeljenost tožbenega zahtevka.

11. Vse k pritožbi predložene listine oziroma sklicevanje na njihovo vsebino predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 338. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožba ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa mora potrebne stroške toženi stranki, in sicer za sestavo odgovora na tožbo 1000 točk ter za administrativne stroške 20 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 612 EUR, povišano za 22 % DDV pa skupno 746,64 EUR.

1 v nadaljevanju ZPP