Jedro

Odločitev o višini odškodnine od sodni razvezi mora temeljiti na ugotovitvah o pravno pomembnih dejstvih, pri čemer je kot kriterije za odmero odškodnine treba upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, starost delavca, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in podobno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (2., 3. in 4. odstavek točke 1 izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2007 1. odstavek točke 1 izreka), ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni nezakonito prenehalo 4. 2. 2008 in ji še vedno traja (2. odstavek točke 1 izreka), da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ji za obdobje od 4. 2. 2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja, od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji nato izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 4. 2. 2008 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ter ji vpisati delovno dobo za čas od 4. 2. 2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje v delovno knjižico (3. odstavek točke 1 izreka) in povrnitev pravdnih stroškov (4. odstavek točke 1 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (točka 2 izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odpovednega razloga. Glede na izpoved priče D.T. je več kot očitno, da gre v tej zadevi za odpovedni razlog nesposobnosti po 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, saj po mnenju tožene stranke tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela vodje nabave. D.T. je izrecno izpovedal, da ima M.V., ki je sedaj zaposlen kot vodja nabave, na delovnem mestu, ki ga je pred njim zasedala tožnica, drugačna znanja in sposobnosti kot tožnica in zaradi tega bolje izpolnjuje cilje nabave in na nekaterih področjih dosega tudi prihranke. Sodišče prve stopnje je glede samega delovnega mesta tožnice, ki naj bi sedaj zahtevalo drugačna znanja, nekritično sledilo izpovedbi priče D.T., ki je bila nasprotna izpovedbi tožnice in bi tako dejansko stanje moralo preizkusiti z zaslišanjem predlaganih prič, predvsem M.V.. Opustitev tega in v posledici nejasnost glede ključnega dejstva pa predstavlja kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Delovno mesto vodja nabave še vedno obstaja in tako ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo določila ZDR in Direktive 98/59/ES, pri čemer pritožba opozarja na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da ne gre za poslovni razlog, če je na istem delovnem mestu zaposlen drug delavec, ki večinoma opravlja iste delovne naloge, kot jih je delavec, ki je bil odpuščen (sodbi VDSS opr. št. Pdp 1192/2005 in Pdp 1111/2006). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično temu zmotno uporabilo materialno pravo, saj pisno obvestilo tožnici o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vsebovalo nujno potrebnih podatkov, t.j. samega razloga in obrazložitve razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožnici nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka še poudarja, da bi tožena stranka, glede na odpovedni razlog, ki ga smiselno zatrjuje – razlog nesposobnosti – morala tožnici omogočiti tudi zagovor skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR. Poleg tega pa tožeča stranka meni, da je bila tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici prekludirana, saj je D.T., kot predsednik uprave tožene stranke, ki skladno s sklepom nadzornega sveta z dne 22. 12. 2005 samostojno odloča o razrešitvi delavcev s posebnimi pooblastili in prenehanju delovnega razmerja, izpovedal, da je že več mesecev vedel, da tožnica ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z novimi cilji tožene stranke. Glede na to je tožena stranka zamudila rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR in je odpoved tudi iz tega razloga nezakonita. V zvezi z ustreznostjo delovnih mest, ki jih je tožnici ponudila tožena stranka, pa pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo, da ponujena mesta po pomembnosti, ugledu, odgovornosti in glede na tožničine delovne izkušnje in sposobnosti, niso primerljiva z delovnim mestom „vodja nabave“. Tožeča stranka zaradi tega predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je razrešitev in imenovanje vodilnih delavcev sestavni del organizacije uspešnega poslovanja gospodarske družbe, zato je sprememba ali prenehanje potreb po določenih kompetencah v smislu uporabe znanj in veščin v posledici organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih sprememb v gospodarski družbi, poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in so tako pritožbene navedbe o odpovednem razlogu nesposobnosti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razrešitev tožnice štelo kot resen in utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in pravilnost take odločitve potrjuje tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 432/2006. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z obrazložitvijo pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o tem, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prekludirana. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 740/2008 z dne 10. 2. 2009 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2007 (1. odstavek izreka), ugotovilo da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki s 4. 2. 2008 ni prenehalo in ji še vedno traja (2. odstavek izreka), toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati tožnico na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ji za obdobje od 4. 2. 2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke in nato tožnici izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 4. 2. 2008 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ter tožnici vpisati delovno dobo za čas od 4. 2. 2008 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje v delovno knjižico (3. odstavek izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v višini 904,54 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila (4. odstavek izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožnice v višini 224, 73 EUR. Takšno odločitev je sprejelo, ker tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici ni ravnala zakonito, saj je glede na ugotovitev, da s tožnico kot delavko s posebnimi pooblastili in odgovornostmi na delovnem mestu vodje nabave ne bo mogla slediti potrebam in procesom prestrukturiranja proizvodnje in potrebam trga, odpovedni razlog lahko le tožničina nesposobnost in ne poslovni razlog.

Na podlagi revizije tožene stranke je bila s sodbo in sklepom VS RS opr. št VIII Ips 188/2009 z dne 24. 1. 2001 sodba pritožbenega sodišča delno razveljavljena v 2., 3., 4. in 5. odstavku izreka in vrnjena v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje, glede odločitve v prvem odstavku izreka (razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zaradi nezakonitosti) pa je bila revizija zavrnjena. V obrazložitvi sodbe in sklepa je revizijsko sodišče zapisalo, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni mogoče ter s tem bistveno kršilo določbe postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj sodba glede odločitve o reintegraciji tožnice v delovno razmerje nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pri ponovnem odločanju o tožničini pritožbi (zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi reintegracijskega in reparacijskega zahtevka) je pritožbeno sodišče ob upoštevanju stališča revizijskega sodišča ugotovilo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo podrejeno predlagala, da v primeru ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi, v skladu z 2. odstavkom 118. člena (zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in tožnici določi pravice iz tega naslova. Predsednik uprave tožene stranke Danilo Toplek je, kot izhaja iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 28. 2. 2008, izpovedal, da uprava nima zaupanja v to, da bo tožnica sposobna slediti novim ciljem.

118. člen ZDR, na katerega opozarja revizijsko sodišče, določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na njegov predlog ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Enako lahko odloči ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Ugotovitev, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, oziroma ugotovitev s tem povezanih okoliščin in interesov pogodbenih strank, je dejanska ugotovitev (v podobnem sporu je takšno stališče zavzelo VS RS – na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 349/2006 z dne 31. 1. 2007). Ker je sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku na podlagi zmotne materialnopravne presoje zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2007 zakonita, sodba sodišča prve stopnje pa je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 740/2008 v tem delu spremenjena tako, da je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, dejstev, ki bi omogočala presojo obstoja pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki pride v poštev le v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni ugotavljalo. Tako je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, po določbi 355. člena ZPP 2., 3., in 4 odstavek točke 1 izreka izpodbijanega dela sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek, zlasti z zaslišanjem strank, ter na podlagi izpovedi presoditi, ali so podani pogoji za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bo sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, bo moralo odločiti tudi o odškodnini, do katere je upravičena tožnica po 118. členu ZDR na podlagi ustreznega zahtevka oziroma po uradni dolžnosti, če zahtevek ne bo ustrezno spremenjen (VS RS je v zvezi s tem vprašanjem v sklepu opr. št. VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008 zavzelo stališče, da delavca ni mogoče siliti, da postavi odškodninski zahtevek, kadar vztraja pri reintegracijskem zahtevku, zato o odškodnini odloči sodišče po uradni dolžnosti). Odločitev o višini odškodnine mora temeljiti na ugotovitvah o pravno pomembnih dejstvih, pri čemer je kot kriterije za odmero odškodnine treba upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, starost delavca, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in podobno (stališče VS RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009).

Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08), ki sodišču druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka prepoveduje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi bilo nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov pred sodiščem druge stopnje oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. V tem sporu je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, tako da dejstev, povezanih s pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma z odškodnino po 118. členu ZDR, ki pride v poštev le v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni ugotavljalo. V tem delu bi zato pritožbeno sodišče, v kolikor bi razpisalo pritožbeno obravnavo, izpeljalo celoten dokazni postopek, s čimer bi ravnalo v nasprotju z namenom 30. člena ZDSS-1, ki je le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma poprava določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka, in ne prelaganje ugotavljanja dejanskega stanja glede uporabe posameznega instituta na pritožbeno sodišče. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.