Jedro

V primeru spora o veljavnosti oporoke gre za konkurenco verjetnosti pravic tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Pri tem pa se šteje, da je bolj verjetna pravica tistih, ki se sklicuje na pravno formalno ustrezno oporoko, kot tistih, ki zatrjujejo neveljavnost takšne oporoke (takšna oporoka namreč kljub obremenjenosti z morebitnimi »vsebinskimi« napakami, v kolikor ni izpodbita, velja oziroma velja dokler ni izpodbita).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče je s sklepom z dne 21.2.2013 odločilo: - da se zapuščinski postopek prekine (1. točka izreka), - da se zakonitega dediča A.R. napoti na pravdo, da s tožbo proti J.R. in L.R. (dedičema po oporoki pred pričami z dne 27.1.2012) ter zakoniti dedinji D.R. uveljavlja zahtevek, da zapustnikova oporoka pred pričami z dne 27.1.2012 ni veljavna (2. točka izreka), - da je dolžan na pravdo napoteni dedič tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa in v istem roku sodišču predložiti kopijo tožbe kot dokaz, da je bila vložena, v nasprotnem primeru pa bo sodišče s postopkom nadaljevalo, ne da bi upoštevalo njegove navedbe (3. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se je pravočasno pritožil dedič A.R., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Slednje naj bi zmotno zaključilo, da se verjetnost pravice presoja po tem, kateri pravni naslov (oporoka ali zakon) je za dedovanje močnejši. V konkretnem primeru namreč še ni jasno, kakšna bo odločitev pravdnega sodišča o veljavnosti oziroma obstoju oporoke, zaradi česar J. in L.R. še ni moč šteti za oporočna dediča. Pri odločanju na podlagi 213. člena ZD ne gre za nasprotje med pravicami oporočnih in zakonitih dedičev, temveč tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Ne gre za vprašanje (šibkosti) pravnega naslova za dedovanje temveč (manjšo) verjetnost pravice. Zapuščinsko sodišče se ni spuščalo v presojo, ali je oporoka veljavna (ali ne), posledično pa tudi ni moglo presojati, čigava pravica je manj verjetna. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev postopka.

3. Dediči D., J. in L. R. na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Naziranje zapuščinskega sodišča, da se z vidika 213. člena ZD (1) za manj verjetno šteje tista pravica, ki temelji na šibkejšem pravnem naslovu (v smislu konkurence oporočnega in zakonitega dedovanja), ni pravilno. V primeru spora o veljavnosti oporoke gre, kot ustrezno opozarja pritožnik, za konkurenco verjetnosti pravic tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Pri tem pa se šteje, da je bolj verjetna pravica tistih, ki se sklicuje na pravno formalno ustrezno oporoko, kot tistih, ki zatrjujejo neveljavnost takšne oporoke (takšna oporoka namreč kljub obremenjenosti z morebitnimi »vsebinskimi« napakami, v kolikor ni izpodbita, velja oziroma velja dokler ni izpodbita) (2). Da je bila v konkretnem primeru takšna pravno formalna ustrezna oporoka pred pričami (64. člen ZD) s strani zapustnika dne 27.1.2012 narejena, pa ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. To pa je tudi bistvena ugotovitev obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaradi katere je (kljub nadaljnjemu nepravilnemu razlogovanju) odločitev zapuščinskega sodišča pravilna, pritožbeni očitek o neobstoju razlogov glede odločilnih dejstvih pa neutemeljen. Takšen pa je tudi očitek, da se zapuščinsko sodišče neupravičeno ni spustilo v presojo, ali je oporoka veljavna ali ne (in da posledično tudi ni moglo presoditi, čigava pravica je manj verjetna). Okoliščino, ali je pravno formalno ustrezno sklenjena oporoka neveljavna zaradi vsebinskih (voljnih) pomanjkljivosti, presoja (na podlagi ustrezno postavljenega zahtevka) namreč pravdno in ne zapuščinsko sodišče (3).

6. Ker glede bistvenih okoliščin pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

(2) Oporoka torej ni neveljavna sama po sebi, ampak je treba njeno neveljavnost uveljavljati oziroma zahtevati, da se razveljavi (zahtevek zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje oziroma napak volje se - ker gre za izpodbojnostne razloge - glasi na razveljavitev oporoke in gre torej za oblikovalen zahtevek; glej 61. člen ZD oziroma sodbo II Ips 336/2009 z dne 11.11.2010). Razlog za razveljavitev mora v pravdnem postopku zatrjevati in dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, ne pa oporočni dedič (ta negativnega dejstva ne more dokazovati)

(3) Tega ne presoja niti na ravni verjetnosti. V primeru, kot je predmetni (glej prvo točko drugega odstavka 210. člena ZD), mora prekiniti zapuščinski postopek in stranke napotiti na pravdo.