Jedro

V I. točki sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi starostne upokojitve je bilo določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati zaradi upokojitve tožeče stranke. V III. točki sporazuma pa sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeči stranki ob odhodu v pokoj pripada odpravnina v skladu z ZDR-1 v višini dveh povprečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sporazum sklenjen v skladu s 1. odstavkom 132. člena ZDR-1, ki določa, da v kolikor s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, je delodajalec dolžan delavcu, ki je bil pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine ob upokojitvi izplačati 3.130,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2015 dalje, do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 140,00 EUR s pp.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da prvostopno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav je tožena stranka izrecno zahtevala zaslišanje strank. Tožena stranka tudi ni prejela zapisnika o glavni obravnavi, ki naj bi bila vendarle opravljena, kot je navedeno v obrazložitvi sodbe. Navedla je tudi novo dejstvo, da je od 6. 11. 2015 v postopku ponovne prisilne poravnave, ki se vodi pod opr. št. St 4484/15. To dejstvo je dolžno upoštevati tako pritožbeno sodišče kot tudi prvostopno sodišče v morebitnem ponovnem postopku, prav tako pa tudi izvršilno sodišče. Sodišča morajo ugotoviti morebiten obstoj terjatve pod pogoji prisilne poravnave. Terjatve je potrebno prijaviti v insolvenčen postopek do 7. 12. 2015, kot to izhaja iz sklepa o začetku prisilne poravnave z dne 6. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je navedlo, da v insolvenčni zakonodaji ni ovire za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nasprotno temu pa je stališče tožene stranke, da mora sodišče ugotoviti, da zoper toženo stranko teče postopek prisilne poravnave, ker se sicer lahko zgodi, da tožeča stranka razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, izvršilno sodišče pa ne more vedeti, da je zoper toženo stranko sprožen postopek prisilne poravnave. Tako lahko pride do nedopustne izvršbe zoper toženo stranko. Toženi stranki je bila odvzeta možnost učinkovitega pravnega varstva, ker je sodišče ni zaslišalo kot stranko. Zaradi navedenega je pritožba utemeljena in pritožbeno sodišče naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Podredno naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V vsakem primeru pa naj se tožeči stranki naloži povrnitev vseh pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo vse navedbe tožene stranke prerekala in navedla, da prisilna poravnava, ki se je začela 6. 11. 2015, v času odločanja še ni bila uvedena in je zato sodišče lahko odločalo v obravnavani zadevi. Sicer pa je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok 26. 10. 2015, vendar se ga ni udeležila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila sodba sprejeta po glavni obravnavi 26. 10. 2015, na katero pa tožena stranka ni pristopila. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je prvostopno sodišče za 26. 10. 2015 ob 12.00 uri razpisalo poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, za katero je bilo vabilo toženi stranki vročeno 7. 10. 2015. Tožena stranka je z vlogo z dne 23. 10. 2015, istega dne poslano sodišču po faxu in tudi po pošti, prosila za preložitev obravnave, češ da se zakoniti zastopnik razpisane obravnave ne more udeležiti zaradi neodložljivih obveznosti. Ker pa tožena stranka ni zatrjevala, da gre za nenadne in objektivno nepredvidljive ovire, ki bi ji onemogočale pristop na narok, niti ni za takšne trditve predložila oziroma predlagala dokaze, prav tako pa ni zatrjevala in dokazovala drugih upravičenih razlogov skladno s členom 115/1 ZPP, je prvostopno sodišče utemeljeno opravilo obravnavno v njeni odsotnosti.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila toženi stranki odvzeta možnost učinkovitega pravnega varstva, ker je sodišče ni zaslišalo kot stranko. ZPP v členu 212 določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo, niti v pripravljalni vlogi, ni predlagala svojega zaslišanja. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da gre v sporu predvsem za pravno vprašanje, ki je rešljivo na podlagi listinskih dokazov v spisu, zaradi česar zaslišanje strank ni bilo potrebno. Sicer pa je že v točki 6 obrazloženo, da se tožena stranka razpisane obravnave ni udeležila brez utemeljenih razlogov. Zato je očitek o kršitvi pravice do izjave oziroma o odvzemu možnosti učinkovitega pravnega varstva, neutemeljen.

8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na novo dejstvo, in sicer da je bil nad njo s sklepom pod opr. št. St 4484/15 z dne 6. 11. 2015 ponovno pričet postopek prisilne poravnave, kar je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati. Pritožbeno sodišče ob tej navedbi tožene stranke poudarja, da je bil navedeni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 29/2016 z dne 16. 1. 2016. Poleg tega pritožbeno sodišče preizkuša odločitev prvostopnega sodišča glede na stanje v času, ko je bila sprejeta odločitev prvostopnega sodišča. To pa je bilo 26. 10. 2015, ko sklep opr. št. St 4484/15 z dne 6. 11. 2015 še ni bil sprejet. V zvezi s tem je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bil 23. 9. 2015 podan šele predlog za začetek postopka ponovne prisilne poravnave, ki pa na odločitev v tem sporu nima nobenega vpliva, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

9. Na podlagi navedenega in skladno s členom 353 ZPP je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Izrek o stroških temelji na členu 154/1 ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške. Tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.