Jedro

Če zavarovanje odškodninske odgovornosti lastnika plovnega objekta ne krije škode, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile "na krovu" zavarovanega plovnega objekta, potem glede na namen takega zavarovanja tudi ne more biti škode zaradi odškodninskih zahtevkov oseb, ki jim je nastala, ker so bile znotraj obratovanja zavarovalnega plovnega objekta (npr. škode, ki so jo utrpele med prevažanjem na gumijastem obroču, ki ga je vlekel zavarovani plovni objekt). Uporaba določbe 100. člena ZOR pride na vrsto šele, če nejasnega pogodbenega določila oziroma določila splošnih pogojev ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 99. člena ZOR, niti z uporabo drugih metod razlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da morata toženi stranki tožniku solidarno plačati 11.573.000 SIT z obrestmi. Tožnika je zavezalo, da mora toženima strankama povrniti pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje glede odločitve o zahtevku zoper prvo toženo stranko razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je imel tožnik v konkretnem primeru položaj osebe, ki je bila na zavarovanem plovnem objektu. Škoda, ki jo je pri tem utrpel, zato ni krita z zavarovanjem odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ne bi smelo uporabiti analogije, saj konkretnega primera ni mogoče enačiti z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti. Po Splošnih pogojih za zavarovanje odškodninske odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta je z zavarovanjem krita škoda, ki je posledica odškodninskih zahtevkov iz odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta za trčenje v drug plovni objekt ali udarec v obalo ter zaradi smrti ali poškodbe oseb, ki niso na zavarovanem plovnem objektu. Zavarovani plovni objekt je bil le motorni čoln, ne pa tudi gumijast obroč, na katerem se je prevažal tožnik. Zavarovanja zato ni mogoče širiti na objekte, ki jih vleče zavarovano plovilo. Zavarovan plovni objekt je namreč natančno opredeljen v polici in med te objekte ne spadajo gumijasti obroči, ki jih vleče gliser. Tudi če bi bila določila Splošnih pogojev nejasna, jih ni mogoče razlagati v škodo zavarovanca, temveč v škodo tistega, ki je Splošne pogoje sestavil. Napačna je ugotovitev, da tožnik v razmerju do zavarovanca druge tožene stranke ni tretja oseba (v tem delu je sodba tudi pomanjkljivo obrazložena). Tožnik namreč ni niti zavarovalec, niti lastnik (oziroma solastnik ali skupni lastnik) zavarovanega plovnega objekta, niti ni bil pooblaščeni upravljavec plovnega objekta. Nenazadnje pa bi tudi z uporabo analogije z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti morali priti do zaključka, da je podana odgovornost druge tožene stranke. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti namreč krije tudi škodo (tretjih) oseb, ki se prevažajo na prikolici, ki je pripeta na vozilo.

Revizija ni utemeljena.

Vprašanje, na katerega mora odgovoriti revizijsko sodišče, je eno samo. Revident namreč oporeka stališču pritožbenega sodišča, da z zavarovanjem odškodninske odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta ni bila krita tudi odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik med prevažanjem na gumijastem obroču, pripetem na plovni objekt. Sporna je torej (samo) razlaga določbe prvega člena Splošnih pogojev druge tožene stranke za zavarovanje odškodninske odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta (v nadaljevanju Splošni pogoji), da zavarovanje krije škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov iz odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta za trčenje v drug plovni objekt ali udarec v obalo (škoda na stvareh) ter za smrt in poškodbe oseb, ki niso na zavarovanem plovnem objektu (škoda na osebah).

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da tožnik, ki je utrpel škodo med (in zaradi) prevažanjem na gumijastem obroču, ki ga je vlekel zavarovani gliser, nima položaja tretje (natančneje, zunanje) osebe, se pravi osebe, ki ni bila na zavarovanem plovnem objektu(1). Za razlago sporne določbe Splošnih pogojev, ki nimajo izrecnih določb o plovnih objektih, ki jih vleče drug (zavarovan) plovni objekt, je treba izhajati iz pravil namenske razlage (v smislu skupnega namena pogodbenikov - prim. drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) in z njo povezane logične razlage. Izid razlage mora biti takšen, da zagotavlja uresničenje konkretnih in posamičnih interesov pogodbenih strank, ki so del konkretne in posamične poslovne podlage, kot jo izraža pogodbeno besedilo. Za konkretni primer je zato pomembno, da je bil gumijast obroč funkcionalno povezan s plovnim objektom ter v vseh pomembnih pogledih odvisen od njega - zlasti glede smeri, hitrosti in načina plovbe. Značilnost (in iz omenjenega člena Splošnih pogojev izhajajoč namen) zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta je varstvo pred odškodninskimi zahtevki tistih, ki jih ne zajema obratovalna sfera plovila - oseb, ki jim je škoda povzročena s tem, da je zavarovano plovilo trčilo bodisi v njihovo plovilo ali v obalo ter jim s tem povzročilo škodo (škoda na stvareh), ali da jim (poudarjeno tistim, ki niso /bili/ na zavarovanem plovnem objektu) je povzročilo smrt ali telesne poškodbe. V obeh primerih gre za škodo - ne tretjih, pač pa, kar je tu posebej pomembno, zunanjih (iz obratovanja plovnega objekta izvzetih) oseb. V njihov krog zato ne sodijo ne samo izrecno izključene osebe, ki so neposredno in dobesedno na samem zavarovanem plovilu, pač pa tudi tisti, ki so na plovnih objektih, ki jih to plovilo vleče, zlasti, če je namenjeno vleki takih objektov, in ki so zato v celoti znotraj obratovalne sfere tega plovila. Samo zaradi dejstva, ker se je prevažal na gumijastem obroču, ki ga je to plovilo vleklo, tožnikov položaj ne more biti drugačen od položaja tistih, ki so (bili) na samem plovilu. Če zavarovanje odškodninske odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta ne krije škode, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile "na krovu" zavarovanega plovnega objekta, potem glede na namen takega zavarovanja tudi ne more kriti škode zaradi odškodninskih zahtevkov oseb, ki jim je nastala, ker so bile znotraj obratovanja zavarovanega plovnega objekta.

Na prvi pogled se zdi, da je tak razlagalni pristop v škodo zavarovalca (in hkrati zavarovanca). Vendar je treba pri tem upoštevati dvoje. Najprej pravilo, da pride uporaba določbe 100. člena ZOR, da je treba nejasna določila pogodbe (splošnih pogojev), ki so pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, razlagati v korist druge stranke, na vrsto šele, če nejasnega pogodbenega določila oziroma določila splošnih pogojev ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 99. člena ZOR, niti z uporabo drugih metod razlage(2) (v konkretnem primeru je razlaga po namenu pogodbenikov oziroma po namenu zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljavca plovnega objekta /drugi odstavek 99. člena ZOR/ odstranila nejasnost). Razen tega je treba imeti pred očmi tudi različnost pravnih učinkov opredelitve, ali je zavarovani plovni objekt tudi vlečeno plovilo (v obravnavanem primeru gumijasti obroč, ki ga je vlekel zavarovani gliser). Odgovor na to vprašanje namreč ne more biti prilagojen vsakokratni posamezni situaciji in odvisen od nje, na primer, ali je vlečen plovni objekt povzročil škodo zunanjim osebam (v tem primeru bi načelo razlage v korist druge stranke pomenilo, da je treba vlečeno plovilo obravnavati kot zavarovano plovilo), ali pa je škoda nastala osebam, ki so se prevažale na vlečenem plovilu (v tem primeru bi bila razlaga v korist zavarovanca taka, kot jo sugerira revident).

Ker sta tako sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, in ker ni podana očitana kršitev postopka (gl. op. 1), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

Op. št. (1): Revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ima tožnik v razmerju do zavarovalca položaj tretje osebe, je zato neutemeljen. Sicer pa je odgovor na vprašanje, kakšen je bil njegov položaj, odvisen izključno od tega, ali je bil na zavarovanem plovilu, to pa od opredelitve pojma Splošnih pogojev "zavarovano plovilo". Položaja tretjega zato v obravnavanem primeru nikakor na gre enačiti s tistim, kar se z izrazom "tretji" razume pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Op. št. (2): Prim. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 499.