Jedro

Sodba Sodišča Evropskih skupnosti, na katero se sklicuje tožeča stranka, glede na njeno vsebino ni pravno pomembna za rešitev obravnavanih zadev.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 77/2009, X Ips 78/2009, X Ips 79/2009, X Ips 80/2009, X Ips 81/2009 in X Ips 83/2009, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 77/2009. II. Revizije se zavržejo. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 18. 12. 2008 oziroma 31. 12. 2008 po odvetniku vložila revizije. Njihovo dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. K 1. točki izreka:

2. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožena stranka v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče - ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 - smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi pravnomočnimi sodbami je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo tožbe, ki jih je tožeča stranka vložila zoper več odločb Carinskega urada Ljubljana, s katerimi je ta v vsakem posameznem primeru v obnovljenem postopku carinjenja tožeči stranki obračunal carino po konvencionalni carinski stopnji. Uvoženo blago je bilo sicer na podlagi pridružitvenega sporazuma med Republiko Slovenijo ter Evropsko unijo oproščeno plačila carine, vendar je bilo ob naknadnem preverjanju potrdil o poreklu blaga EUR.1 pri francoskih carinskih organih ugotovljeno, da ta niso verodostojna oziroma točna (kar je bil tudi razlog za uvedbo obnov postopkov).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojem sklepu št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Po zatrjevanju tožeče stranke stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v izpodbijanih sodbah - da se v primeru neverodostojnih potrdil o poreklu uvoženega blaga carinski postopek obnovi po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP - odstopa od stališča, ki ga je zavzelo v sodbah U 338/2006-9 z dne 3. 7. 2008 in U 337/2006-11 z dne 14. 7. 2008, ko je odločilo, da je treba v primerih ponarejenosti listin carinski postopek obnoviti po 2. točki 260. člena ZUP. Poleg tega stališče, ki je bilo zavzeto v izpodbijanih sodbah, odstopa od stališča Sodišča Evropskih skupnosti, ki ga je to zavzelo v sodbi C-204/07-P z dne 25. 7. 2008, ko je presodilo, da se zoper špediterja ne more uporabiti objektivna odgovornost za ponarejeno listino. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče štelo, da tožeča stranka za dovoljenost revizij zatrjuje obstoj neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje ter pomembnega pravnega vprašanja o vezanosti domačih sodišč na stališča Sodišča Evropskih skupnosti (odstop od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti namreč sam po sebi v ZUS-1 ni opredeljen kot razlog za dovoljenost revizije).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v vseh obravnavanih primerih za carinske postopke, ki so že bili obnovljeni. V revizijah zatrjevana neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje pa se nanaša na razloge, ki bi lahko prišli v poštev le pri presoji pravilnosti in zakonitosti uvedbe obnove postopkov, o čemer je že dokončno in pravnomočno odločeno. To pomeni, da zatrjevana neenotnost sodne prakse ni pravno pomembna za obravnavane primere in zato z njo tožeča stranka tudi ne more utemeljiti dovoljenosti revizij. Kljub temu Vrhovno sodišče opozarja na svoje stališče, da v primeru suma ponarejenosti listine obnove postopka ni treba obvezno uvesti po 2. točki 260. člena ZUP, saj takšna interpretacija v ZUP nima podlage (glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 512/2006, X Ips 647/2006, X Ips 801/2006, X Ips 114/2007). Obnova postopka se torej lahko uvede po vsaki izmed točk, naštetih v 260. členu ZUP, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanih primerih tudi ni podan odstop od stališča, ki ga je Sodišče Evropskih skupnosti zavzelo v sodbi C-204/07-P z dne 25. 7. 2008. V navedeni zadevi je sodišče obravnavalo uvoz turškega blaga, ki je bilo po pogojih iz pridružitvenega sporazuma med Turčijo in Evropsko unijo oproščeno plačila carine. Italijanski uvoznik je ob uvozu predložil potrdila o turškem poreklu blaga, za katera se je naknadno, pri preverjanju pri turških carinskih organih izkazalo, da so ponarejena, zaradi česar je bila uvozniku naknadno obračunana carina. Sodišče Evropskih skupnosti je takšno odločitev razveljavilo, ker je presodilo, da Komisija Evropskih skupnosti ni ustrezno nadzorovala pravilnega izvajanja pridružitvenega sporazuma, zaradi česar ugotovitve turških carinskih organov o ponarejenosti potrdil o poreklu niso bile zanesljive. Na takšno odločitev in razloge zanjo pa se po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ne more uspešno sklicevati. V carinskih postopkih, ki so predmet obravnavanih revizij, namreč ni nasprotovala rezultatom preverjanj potrdil o poreklu, niti ni zatrjevala, da so francoski ali slovenskih carinski organi v teh postopkih mednarodnega upravnega sodelovanja (ki jih je urejal pridružitveni sporazum) storili kakšne nepravilnosti. Glede na to citirana sodba Sodišča Evropskih skupnosti ni pravno pomembna za rešitev obravnavanih zadev.

10. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij niso podani, je revizije kot nedovoljene zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K 3. točki izreka:

11. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.