Jedro

Za ugotavljanje upravičenja do vrnitve zadružnega premoženja po 65. členu ZZad je treba prvenstveno ugotoviti, ali gre dejansko za zadružno premoženje v smislu predhodne razlage, ali pa gre morda za premoženje, ki je v last oziroma upravljanje zadruge brezplačno prišlo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom državnega organa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Kamnik št. 321-155/1993/407 z dne 23. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Prizadeta stranka A. trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo A. (v nadaljevanju prizadeti stranki v tem upravnem sporu) za odvzeti kmetijski zemljišči v površini 448 m2 (za del parcele št. 1329/56 gozd v izmeri 29430 m2 in del parcele 1442 gozd v izmeri 1958 m2, obe k.o. ..., ki v času vračanja predstavljata parcelo št. 1329/142 v izmeri 408 m2 in parcelo št. 1442/2 cesta v izmeri 40 m2) priznala odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d .d. v višini 38,39 DEM, ki ga je zavezanka dolžna izročiti prizadeti stranki v roku 3 mesecev od dneva pravnomočnosti te odločbe. Ugotovila je še, da stroški postopka niso bili zaznamovani ter da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno odločbo.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, zakaj je prizadeta stranka upravičena uveljavljati vračilo zadružnega premoženja Kmetijske zadruge K. in se sklicuje na 66. člen Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad). Navaja, da je bila Kmetijska zadruga K. 8. 11. 1972 zaradi končne redne likvidacije izbrisana iz registra zadrug, Kmetijsko gozdarska zadruga K. pa je bila 20. 1. 1993 ustanovljena kot nova pravna oseba, zato ni njena pravna naslednica. Iz zgodovinskega izpiska sodnega registra do 31. 1. 2008 je razvidno, da prizadeta stranka združuje kmetijske zadruge s celotnega območja Republike Slovenije, torej tudi Kmetijsko gospodarsko zadrugo K., ki posluje na območju prejšnje Kmetijske zadruge K.. Navaja, da sta predmet te delne odločbe dela dveh parcel, in sicer parc. št. 1329/56 in parc. št. 1442, obe vpisani v zemljiškoknjižni vložek št. 109 k.o. ..., ki sta bila zaradi likvidacije brez nadomestila odvzeta Kmetijski zadrugi K. in prenesena na drugo pravno osebo. Iz vpogleda v historični zemljiškoknjižni izpisek ugotavlja, da je Kmetijska zadruga L. na podlagi kupne pogodbe, dne 15. 6. 1953 sklenjene s B.B. in C.C., pridobila v last tudi navedeni nepremičnini. Kmetijska zadruga L. se je pripojila h Kmetijski zadrugi K., na predmetnih nepremičninah pa je bilo lastništvo (z lastništva Kmetijske zadruge L.) prenešeno v splošno ljudsko premoženje z zaznambo upravnega organa Kmetijske zadruge K.. Navedeni nepremičnini sta bili leta 1966 prenešeni v zemljiškoknjižni vložek št. 334 k.o. ... kot družbena lastnina v upravljanju Občine K. s pravico uporabe Gozdnega gospodarstva L.. Po pogodbi o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 9. 5. 1996 se je pri nepremičninah, navedenih v navedenem zemljiškoknjižnem vložku, vknjižila lastninska pravica na Republiko Slovenijo. Na podlagi navedenih ugotovitev je izkazan temelj podržavljenja. Razlaga, da zaradi prevladujočega razvoja nelastninske koncepcije družbene lastnine zadruge niso imele več lastninske, temveč le upravljalsko funkcijo, ki pa so jo kmalu izgubile, saj je ekonomska politika dala prednost podjetjem pred zadrugami. Zato so bili sprejeti novi predpisi o kmetijskih zadrugah, ki so jih izenačevali s podjetji, spodbujali pa so ustanavljanje kmetijskih kombinatov in velikih družbenih posestev. Zadružne zveze so bile razpuščene, kmetijske zadruge pa so morale opustiti gozdarsko dejavnost, njihovo število se je občutno zmanjšalo in pričeli so se procesi združevanja zadrug s podjetji. ZZad zagotavlja vrnitev nekdaj zadružnega premoženja, ne glede na to, ali so bile v zemljiški knjigi zadruge zavedene kot lastnice ali kot upravljalke premoženja tudi v primerih, ko podlaga za odvzem zadružnega premoženja ni bilo le podržavljenje, ampak tudi prenos na druge uporabnike, združitev, vložitev ali pa prenos na podjetja oziroma druge pravne osebe. Kmetijska zadruga K. je torej pridobila v uporabo nepremičnine, ni pa mogla na njih pridobiti lastninske pravice. Zaradi tedanje politično družbene situacije je bila takratna Kmetijska zadruga K. ukinjena oziroma likvidirana. Temeljni Zakon o kmetijskih zadrugah (Uradni list SFRJ št. 13/1965) je kmetijske zadruge izenačil s podjetji in s tem spremenil položaj kmeta. Kmetijske zadruge so se pričele združevati s podjetji, premoženje kmetov pa je prehajalo na podjetja. Kmetijska zadruga K. je po sklepu zadruženega sveta z nde 26. 12. 1963 in z izjavo z dne 1. 3. 1964 dovolila izbris knjiženja pravice trajne uporabe, saj se je bila prisiljena odpovedati pravici uporabe vsega, kar je imela, in do česar je bila upravičena. Z izjavo je tako vrnila upravo nad nepremičninami, ki jih je prejela, tega pa ni storila z lastno voljo. Pisno izjavo o likvidaciji je potrebno razumeti v duhu tedanjih političnih razmer in zakonodajo razumeti kot dirigiran postopek likvidacije zadruge, ne pa kot prostovoljno odločitev članov zadruge za njeno likvidacijo. Kmetijska zadruga K. se ni prostovoljno odrekla svojemu premoženju, ampak je bila v to prisiljena zaradi spremenjene zakonodaje na področju zadružništva, kar je vsekakor pomenilo krivično podržavljenje. Glede odločb Ustavnega sodišča, na kateri se sklicuje tožnica, pa toženka navaja, da se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo materialnopravne in procesnopravne pravilnosti izpodbijanih odločb, ampak je presojalo le eventualno kršenje človekovih pravic, ki pa jih ni zaznalo.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da obravnavani postopek poteka po določbah ZZad, ki je specialen predpis, po katerem se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Navedeno pomeni, da se zadružno premoženje ne vrača le v primeru podržavljenja zasebne lastnine, temveč tudi v primeru prenosa premoženja zadrug na drugega uporabnika. Zavrača stališče tožnice, da likvidacija zadruge ne pomeni krivičnega podržavljenja. Sklicuje se na kartotečni list k registru gospodarskih in zadružnih registracij, iz katerega je razvidno, da je bila Kmetijska zadruga K. v postopku likvidacije na podlagi odločbe Skupščine občine K. o potrditvi likvidacijske bilance št. 4560-22/6-1 z dne 6. 6. 1972 izbrisana iz registra zadrug zaradi končane redne likvidacije dne 8. 11. 1972. Nadalje je iz odločb Skupščine občine K. št. 460-1/66 z dne 14. 1. 1969 razvidno, da je bila pri Kmetijski zadrugi K. v likvidaciji s sklepom likvidacijske komisije z dne 24. 4. 1967 na podlagi drugega odstavka 274. člena Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah prenesena trajna pravica uporabe nepremičnin na Občino K. z dovoljenjem, da se v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah vknjiži izbris pravice trajne uporabe v korist Kmetijske zadruge K. in vknjiži pravica trajne uporabe za Občino K.. Na podlagi te odločbe se je vknjižila pravica trajne uporabe predmetnih nepremičnin na Občino K.. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je Kmetijska zadruga K. na podlagi odločbe OBLO K. št. 023-2/64-1/6 z dne 11. 1. 1964 prešla v likvidacijo. V obrazložitvi te odločbe je nadalje navedeno, da ker mora Kmetijska zadruga K. v likvidaciji zaradi končanja rednega likvidacijskega postopka preostala sredstva izročiti občini, v kateri ima svoj sedež, je likvidacijska komisija Kmetijske zadruge K. s sklepom z dne 24. 4. 1967 zaradi navedenih zakonskih določil prenesla trajno pravico uporabe nepremičnin na Občino K.. Iz navedene odločbe je razvidno, da je bila razlog za likvidacijo Kmetijske zadruge K. sprememba organiziranja kmetov in posledično kmetijskih zadrug po Temeljnem zakonu o kmetijskih zadrugah (Uradni list SFRJ, št. 13/65). Navedeni zakon je kmetijske zadruge tako rekoč izenačil s podjetji, za delovanje zadrug pa se je celo uporabljal Zakon o podjetjih. Spremenil se je položaj kmeta, ki je avtomatično postal član delovne skupnosti, kmetijske zadruge pa so od tedaj pretežno upravljali njeni delavci. Zadruge so se tako lahko pridružile ali združile z drugimi podjetji, kar je pomenilo, da je premoženje, ki so ga ustvarili kmetje, prehajalo na podjetja, včasih celo izven kmetijstva. Iz navedenega izhaja, da pismena izjava Kmetijske zadruge K. v likvidaciji, navedena v odločbi Skupščine Občine K. št. 65-53/65-4/30 z dne 9. 3. 1966 ne pomeni, da je šlo reden postopek likvidacije in za izjavo o prostovoljni odpovedi nepremičnin, ampak je bila ta likvidacija zadruge in posledično predmetna izjava posledica reorganizacije zadružništva v Sloveniji, ki je bilo izvedeno na podlagi zakona iz leta 1965. Tedanja Kmetijska zadruga K. se torej ni prostovoljno odrekla nekdanjim parcelam z enostransko izjavo volje, ampak je to morala storiti zaradi spremenjene zakonodaje o organizaciji zadružništva. Zato ni mogoče šteti, da ni upravičena do vračila predmetnih zemljišč. Iz odločb Ustavnega sodišča, na kateri se sklicuje tožnica, pa ne izhaja, da bi taka likvidacija zadruge že izključevala vračilo zadružnega premoženja in gre za drugačno dejansko stanje, kot je v predmetni zadevi. Kmetijska zadruga K. je bila likvidirana leta 1972 kot posledica uveljavitve tedanjega Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah iz leta 1965, medtem ko je v odločbi Ustavnega sodišča obravnavana zadruga bila likvidirana pred uveljavitvijo Splošnega zakona o zadrugah leta 1964. 4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je v zadevi sporno, ali je do podržavljenja predmetnih parcel sploh prišlo, ker Kmetijska zadruga K. ni bila lastnica nepremičnin in ker likvidacija kmetijske zadruge ne pomeni krivičnega podržavljenja. Ugotavlja, da je bil vpis na splošno ljudsko premoženje izveden na podlagi odločbe z dne 24. 12. 1960, sklepa z dne 1. 8. 1961 ter v zvezi s 5. členom Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na nepremičninah in 11. členom Uredbe. Prvostopenjski organ se ni opredelil do dveh odločb Ustavnega sodišča, ki jih je v spis predložila tožnica. Drugostopenjski organ pa med drugim navaja, da iz navedenih odločb ne izhaja, da bi že vsaka likvidacija izključevala vračilo zadružnega premoženja. Tožnica meni, da toženka svojega stališča oziroma ugotovitve glede dejanskega stanja ni pojasnila in obrazložila z vidika vsebine samih predpisov, ki jih navaja. Poudarja, da Kmetijska zadruga K. ni bila lastnica predmetnih zemljišč, ampak je na njih imela le pravico uporabe, ki pa je dejansko in ne pravno stanje in samo po sebi ne sodi med premoženjske pravice. Pri tem se sklicuje na 8. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da v obravnavanem primeru ni podane podlage za vračilo premoženja po ZZad, saj sta bili predmetni nepremičnini predhodno nesporno v lasti Kmetijske zadruge L. in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 6. 1953, sklenjene s tedanjima solastnikoma. Prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je pred transformacijo zasebne lastnine v družbeno lastnino Kmetijska zadruga K. na spornih nepremičninah imela lastninsko pravico. Prvostopenjski organ je pravilno pojasnil, kdaj in zakaj je prišlo do podržavljenja in da ni šlo za prostovoljno odločitev organa Kmetijske zadruge K., ampak je do prehoda premoženja prišlo zaradi predpisov in ravnanja organov takratne oblasti. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. Glede ugovora prizadete stranke, da je tožnica vložila tožbo po osebi, ki za njeno vložitev ni upravičena, sodišče uvodoma navaja, da je pooblaščenka, ki je v predmetni zadevi vložila tožbo, v spis priložila potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ugovor prizadete stranke, da je bila tožba vložena po neupravičeni osebi, zato ni utemeljen.

8. Podlaga za izdajo izpodbijane delne odločbe je prvi odstavek 65. člena ZZad, ki določa, da se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Ta določba ne velja za premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze pridobile iz premoženja, podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji.

9. Iz navedene določbe izhaja, da je za vrnitev zadružnega premoženja na navedeni pravni podlagi bistvena ugotovitev, da je bilo premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike po 9. 5. 1945, ter da ne gre za premoženje, ki je bilo pred tem podržavljeno na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena ZDen.

10. Iz besedila citirane določbe in zakonodajnega gradiva, nastalega pred sprejemom ZZad izhaja, da je njen namen vrnitev premoženja, ki so ga zadruge ustvarile ali pridobile same (s svojim delom ali poslovanjem), pa jim je bilo kasneje brezplačno podržavljeno ali odvzeto. Navedeno izhaja tudi iz besedila samega zakona, ki govori o „vračilu zadružnega premoženja“, tega pa so po Uredbi o kmetijskih zadrugah (Uradni list FLRJ št. 5/54 in naslednji) sestavljale vse stvari, ki jih je zadruga proizvedla, in pa stvari in pravice, ki jih je pridobila ob ustanovitvi ali ob opravljanju svoje dejavnosti. Smiselno enako je navedlo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up- 176/2000, na katerega se sklicuje tožnica tekom celotnega postopka, in sicer, da je namen tako ZDen kot ZZad poprava krivic, ki so bile storjene s poseganjem države v lastninske odnose zaradi preobrazbe takratne družbe in uveljavljanja socialističnih družbeni ekonomskih odnosov. Zato tudi po presoji sodišča na navedeni pravni podlagi ni mogoče zahtevati vrnitve premoženja, ki ga zadruge niso ustvarile oziroma pridobile same, pač pa so ga brezplačno pridobile v uporabo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom oblastvenega organa. Ne bi bilo namreč v skladu s citiranim namenom, da bi se v zadružno lastnino vračalo tudi premoženje, ki ga zadružne organizacije niso ustvarila oziroma pridobile same (pridobile z delom in poslovanjem zadrug in zadružnikov), pač so ga pridobile neodplačno, z aktom oblastvenega organa.

11. Tožnica je ves čas postopka ugovarja, da v obravnavnem primeru do podržavljenja predmetne nepremičnine sploh ni prišlo, ker Kmetijska zadruga K. nikoli ni bila lastnica navedenih nepremičnin. Upravna organa sta na navedeni ugovor odgovorila, da se zadružno premoženje ne vrača le v primeru podržavljenja zasebne lastnine, temveč tudi v primeru prenosa premoženja zadrug na drugega uporabnika.

12. Sodišče sicer pritrjuje upravnima organoma, da dejstvo, da je na določenem premoženju zadruga pridobila zgolj pravico uporabe, ne pa tudi lastninske pravice, še ne pomeni, da ne gre za premoženje zadruge ter da v prvem odstavku 65. člena ZZad ni podlage za njeno vrnitev.

13. Prvi odstavek 14. člena Ustave FLRJ iz leta 1946 je namreč določal, da so proizvajalna sredstva v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji občeljudska imovina, to je imovina v rokah države, ali imovina ljudskih zadružnih organizacij ali imovina zasebnih fizičnih ali pravnih oseb. Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije in zveznih organih oblasti iz leta 1953 pa zadružne lastnine več ne omenja. V prvem odstavku 4. člena le določa, da so družbena lastnina proizvajalnih sredstev, samouprava proizvajalcev v gospodarstvu in samouprava delovnega ljudstva v občini, mestu in okraju temelj družbene in politične ureditve. V skladu s to ustavno določbo predpisuje 11. člen Uredbe o kmetijskih zadrugah, da je zadružno premoženje družbena last, z njim pa gospodari zadruga. Navedene določbe so bile podlaga za podržavljenje zadružnega premoženja, hkrati pa zadruga po letu 1954 ni mogla več pridobiti premoženja v svojo last, ampak je na njem lahko pridobila zgolj pravico uporabe, tudi če je šlo za stvari, ki jih je proizvedla, in stvari in pravice, ki si jih je pridobila ob ustanovitvi, ali ob opravljanju svoje dejavnosti (zadružno premoženje).

14. S tem odgovorom pa upravna organa tudi po presoji sodišča nista odgovorila na tožničin ugovor, ki je v zadevi bistven, da v obravnavnem primeru sploh ni šlo za podržavljenje zadružnega premoženja.

15. Kot rečeno, je bil namen določb o vrnitvi zadružnega premoženja v ZZad, da se po načelih pravičnosti v zadružno lastnino vrne vso zadružno premoženje (to je premoženje, ki so ga zadruge ustvarile ali pridobile same, s svojim delom ali poslovanjem), ki je bilo (brez nadomestila) podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Če je zadruga pridobila v uporabo premoženje neodplačno, na podlagi akta oblastvenega organa, pa je bilo to zemljišče zadrugi kasneje podržavljeno oziroma preneseno na druge uporabnike, pa v ZZad po presoji sodišča ni podlage za njegovo vrnitev iz razlogov, ki jih je sodišče predhodno že pojasnilo.

16. Zato je treba za ugotavljanje upravičenja do vrnitve zadružnega premoženja po 65. členu ZZad prvenstveno ugotoviti, ali gre dejansko za zadružno premoženje v smislu predhodne razlage, ali pa gre morda za premoženje, ki je v last oziroma upravljanje zadruge brezplačno prišlo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom državnega organa. Pri tem sodišče pripominja, da ni nepomembno ugotovljeno dejstvo, ki v zadevi ni sporno, da je lastninska pravica na navedenih nepremičninah na podlagi kupne pogodbe z dne 15. 7. 1953 prešla iz fizičnih oseb na Kmetijsko zadrugo L., ki se je s sklepom Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani z dne 31. 7. 1961 pripojila h Kmetijski zadrugi K.. Iz navedenega izhaja, da je potrebno v ponovnem postopku, pri ugotavljanju, ali gre dejansko za zadružno premoženje, presoditi tudi to dejstvo. Če bo ugotovljeno, da to dejstvo pomeni, da sta navedeni nepremičnini na navedeni podlagi postali zadružna last, niti ne bo več potrebno ugotavljati, na kakšni podlagi je Kmetijska zadruga K. prejela v uporabo predmetne nepremičnine.

17. Ker niti izpodbijana niti odločba drugostopenjskega organa razlogov glede navedenega pravno pomembnega dejstva nimata, ju ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

18. Poleg tega tožnica utemeljeno ugovarja, da niti prvostopenjski organ, niti toženka nista pojasnila, zakaj v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je Kmetijska zadruga K. pravico uporabe na predmetni nepremičnini v postopku redne likvidacije prenesla na občino K., ne gre za primerljiv primer, kot sta bila primera, ki ju je obravnavalo Ustavno sodišče RS, in na katera se je v postopku sklicevala tožnica. Prvostopenjski organ je na navedeni ugovor odgovoril, da se Ustavno sodišče v navedenih odločbah ni spuščalo v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih odločb, kakor tudi ne v dokazno oceno sodišča, ampak se je osredotočilo le na kršenje človekovih pravic, ki jih ni zaznalo, drugostopenjski organ pa je pojasnil, da iz navedenih odločb ne izhaja, da bi vsaka likvidacija zadruge že izključevala vračilo zadružnega premoženja. V obravnavnem primeru je bila KZ K. likvidirana leta 1972, kot posledica uveljavitve Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah iz leta 1965, v odločbah, ki ju je obravnavalo Ustavno sodišče, pa je bila zadruga likvidirana pred uveljavitvijo Splošnega zakona o zadrugah iz leta 1946. Sodišče pritrjuje tožnici, da organa s temi navedbami svojega stališča glede drugačnega dejanskega stanja, na primer z vidike vsebine navajanih predpisov, nista pojasnila, kar je prav tako razlog, da izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

19. Sodišče je zato izpodbijano delno odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora toženka ugotovljene kršitve odpraviti, predvsem pa odgovoriti na vprašanje, ali gre v obravnavnem primeru dejansko za podržavljenje zadružnega premoženja, pri čemer naj upošteva tudi nesporno ugotovljeno dejstvo, da gre v obravnavnem primeru za premoženje, na katerem je lastninska pravica iz fizičnih oseb na Kmetijsko zadrugo L. prešla na podlagi kupne pogodbe z dne 15. 7. 1953. Ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, med tožnico in toženko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo na seji. Pojasni naj pa tudi, v čem je obravnavni primer drugačen od primerov, ki ju je obravnavalo Ustavno sodišče RS, na katera se sklicuje tožnica.

20. V primeru, kadar sodišče tožbi ugodi, ima pravico zahtevati povračilo stroškov le tožnik (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Upoštevaje navedeno, prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na tožbo.