Jedro

Bivši imetnik stanovanjske pravice, ki v soglasju z lastnikom zamenja stanovanje z drugim imetnikom stanovanjske pravice, katerega lastnik ni isti, nima pravice do 30 % odpravnine, izračunane na podlagi ugotovljene razlike med vrednostjo zamenjanih stanovanj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 327.570,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1993 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba", z a v r n e. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 2.000,00 SIT pravdnih stroškov nastalih na prvi stopnji in 8.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1994 dalje do plačila vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 327.277,50 SIT spp. z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1993 dalje do plačila in ji povrniti 8.000,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da je do odpravnine upravičen prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki najeto stanovanje zamenja za manjše stanovanje in ne tisti, ki stanovanje zamenja z drugim imetnikom stanovanjske pravice. Zakonodajalec je z določbo 126. čl. Stanovanjskega zakona želel z materialnimi spodbudami doseči, da bivši imetniki stanovanjske pravice, ki imajo v najemu preveliko stanovanje, le-tega vrnejo lastniku, lastnik pa jim v zameno da v najem manjše stanovanje. Le v takem primeru, bi bil bivši imetnik stanovanjske pravice upravičen do odpravnine po čl. 126/2 SZ. Da je bil namen zakonodajalca takšen, izhaja tudi iz mnenja Ministrstva za varstvo okolja in urejanja prostora z dne 6.4.1992. Odločitev sodišča prve stopnje je nelogična, saj bi bil v takem primeru lastnik stanovanja oškodovan. Tožnica je bila ob zamenjavi stanovanja še vedno imetnica stanovanjske pravice in ne prejšnja imetnica, torej stanovanje še ni imela v najemu, le na takšne primere pa zakon veže plačilo odpravnine. Tožena stranka tudi očita sodišču prve stopnje, da je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnici prisodilo zamudne obresti od pravdnih stroškov, čeprav jih ni zahtevala. Pritožba je utemeljena. Če prejšnji imetnik stanovanjske pravice v dveh letih po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 18/91-I v nadaljnem besedilu SZ), najeto stanovanje zamenja za manjše stanovanje, mu mora lastnik izplačati 30 % vrednosti od ugotovljene razlike med vrednostjo zamenjanih stanovanj (drugi odstavek čl. 126 v zvezi s prvim odstavkom istega člena SZ). Čeprav iz citiranega člena ne izhaja izrecno, pa je navedeno določbo razumeti tako, da ima navedeno ugodnost tisti imetnik stanovanjske pravice, če gre za menjavo dveh stanovanj, katerih lastnik je isti, to pomeni, da morata obe stanovanji pripadati istemu lastniku. Pravilno opozarja tožena stranka, da je zakonodajalec želel z materialnimi spodbudami doseči, da bivši imetniki stanovanjske pravice, ki imajo v najemu preveliko stanovanje, le-tega vrnejo lastniku, le-ta pa jim da v najem manjše stanovanje. V takem primeru ima korist od zamenjave tudi lastnik. Če bi obveljalo stališče kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi bil lastnik stanovanja oškodovan, saj bi bil ob večje stanovanje, izplačati pa bi moral še razliko med vrednostjo zamenjanih stanovanj. Sodišče prve stopnje si napačno razlaga določbo drugega odstavka čl. 126 SZ, ko trdi, da zakonodajalec ni pogojeval izplačilo z vrnitvijo prodanega stanovanja. To je sicer res, vendar sodišče prve stopnje spregleda, da je glede na zgoraj navedeno pogoj za plačilo take vrednosti, da gre za zamenjavo stanovanj katerih lastnik je isti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica zamenjala ob soglasju tožene stranke večje stanovanje, katerega lastnik je tožena stranka, z manjšim stanovanjem, katerega lastnik je druga pravna oseba, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Glede na zgoraj navedeno in je bilo zaradi tega utemeljeni pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (čl. 373 tč. 4 ZPP). V posledici spremembe izpodbijane sodbe je bilo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, s tem, da tožena stranka pravilno opozarja v pritožbi, da je prvo sodišče tožnici priznalo od prisojenih pravdnih stroškov zamudne obresti, čeprav jih tožnica ni zahtevala. Pravdni stroški tožene stranke obsegajo sodne takse. Tak izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP.