Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s tem, ko je kot komandir Policijske postaje F. dne 14. 2. 2015 v službenem času preko službenega gesla vstopil v evidenco operativnih informacij, ki jo policija vodi na podlagi drugega odstavka 123. člena ZNPPol, vpogledal v operativno informacijo in jo posredoval E.E. z namenom, da ga seznani z njeno vsebino, izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Zakonske znake tega kaznivega dejanja je izpolnil tudi s tem, ko je 2. 4. 2015 ob 19.48.46 uri ter 13. 4. 2015 ob 08.11.12 uri vpogledoval v operativno informacijo policije in s posredovanjem fotografije te informacije E.E. omogočil seznanitev z informacijami, do katerih ni bil upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa dovolilo spremembo tožbe z dne 13. 11. 2020. V II. točki izreka sodbe in sklepa je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, generalnega direktorja policije št. ... z dne 1. 10. 2019 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 19. 12. 2019; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je z njo v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v pokojninsko, zdravstveno ter invalidsko zavarovanje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečna nadomestila plače v bruto zneskih 2.427,00 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske 1.532,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas prepovedi opravljanja dela obračunati plačo v bruto zneskih 2.427,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplačati razliko do pripadajočih neto zneskov 1.532,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila; da je tožena stranka dolžna sodbo objaviti v tiskani izdaji časnikov A. in B. ter na spletnih straneh A. in B.; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. V III. točki izreka sodbe in sklepa je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na odpravo sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, generalnega direktorja policije št.: ... z dne 12. 9. 2019. 2. Zoper II. točko izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja pri navedbah, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, saj se je tožena stranka z bistvenimi okoliščinami očitanih kršitev seznanila že 23. 1. 2019, ko je Nacionalni preiskovalni urad Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave Službo generalnega direktorja policije obvestil o sumu notranje varnostnega pojava pri uslužbencu Policijske uprave C. S sklicevanjem na izpoved priče D.D. uveljavlja, da so se uslužbenci Službe generalnega direktorja policije z bistvenimi okoliščinami kršitve seznanili 27. 6. 2019. Sum, da je "neznani delavec policije PU C." tožnik, je bil potrjen 15. 7. 2019 na podlagi izpisa iz centralnega računalnika. Priča D.D. je izpovedal, da se je generalno direktorico o pomembnih dogodkih obveščalo na dnevni bazi in da je bila o najdbi operativne informacije policije na mobilnem telefonu E.E. obveščena 2. 7. 2019. Notranje varnostni postopek se je formalno začel 2. 7. 2019 in ne šele 2. 8. 2019, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni dokazala, da je po 5. 8. 2019 v zvezi s podajo izpodbijane odpovedi izvedela za kakšna nova bistvena dejstva. Ni dokazano, da je fotografije E.E. posredoval ravno tožnik in na kakšen način, temveč je sodišče prve stopnje o tem sklepalo zgolj na podlagi ugotovitev o njegovem poznanstvu z E.E. Tožnik je imel za vpogled v sporne podatke kot komandir Policijske postaje F. vsa pooblastila. Sporne fotografije ne predstavljajo varovanih podatkov policije. Po izpovedi priče G.G. je le ena od spornih fotografij identični zaslonski prikaz sistema policije, v katerem se obdelujejo podatki operativnih informacij. Zapis "sobota 14. februar" na desni strani fotografije pa ni osnovni del ekrana. Ker zatrjevane kršitve niso dokazane, zaupanje med strankama ni bilo porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Navedba tožene stranke, da povezav E.E. z drugimi policisti niso zaznali, ne pomeni, da jih ni bilo. Okoliščine, da je z E.E. sklenil posojilno pogodbo za majhen denarni znesek, da mu je poslal elektronsko sporočilo in da je brezplačno prenočil v njegovem hotelu, ne dokazujejo, da je storil očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje priče H.H., ki bi izpovedal o razlogih za nočitev tožnika v hotelu v lasti E.E. in o poznanstvu E.E. z drugimi policisti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovega dokaznega predloga za pridobitev pisne korespondence med tedanjo generalno direktorico policije in vodjo Službe generalnega direktorja policije, ki je pomembna za presojo pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pavšalno uveljavlja pritožba, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil, pritožbenega očitka protispisnosti ni mogoče preizkusiti.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče H.H., saj izvedba tega dokaza glede okoliščin tožnikove brezplačne nočitve v hotelu v lasti E.E. in glede poznanstva med E.E. in drugimi policisti ni bila potrebna. Tožnik poznanstva z E.E. ni zanikal, sodišče prve stopnje pa je pri presoji utemeljenosti očitanih kršitev pravilno, kot ključno, upoštevalo okoliščino, da je na relevantne dni v sporne operativne informacije policije vpogledoval le tožnik. Ker pritožba obrazloženo ne zatrjuje, da je v varovane podatke na te dneve vpogledoval tudi H.H. ali drugi policisti, njihovo poznanstvo z E.E. ni bistveno za odločitev.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za pridobitev pisne korespondence med tedanjo generalno direktorico policije I.I. in vodjo Službe generalnega direktorja policije D.D. Tožnik je ta dokazni predlog podal v potrditev navedb, da je bila generalna direktorica tožene stranke že pred septembrom 2019 seznanjena z vsemi bistvenimi okoliščinami očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da pisna korespondenca med navedenima osebama, za obdobje od 2. 7. 2019 do 5. 8. 2019, ne obstoji in je tožnik o njenem obstoju le domneval. 9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom št. ... z dne 1. 10. 2019 po 1. in 2. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, po kateri je bila dolžna tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu v razumnem roku omogočiti zagovor. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana pravočasno in da je tožena stranka dokazala, da so za njeno podajo obstajali utemeljeni razlogi. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi in s tem povezane zahtevke zavrnilo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tedanja generalna direktorica tožene stranke I.I. kot pristojna oseba za podajo odpovedi1 o vseh bistvenih okoliščinah očitanih kršitev seznanila 9. 9. 2019 na podlagi predloga Policijske uprave C. (PU C.) za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 5. 9. 2019. To ugotovitev potrjujejo skladne izpovedi prič I.I., D.D., J.J. in K.K., zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) Uprave kriminalistične policije (UKP) Generalne policijske uprave (GPU) 27. 6. 2019 Službi generalnega direktorja policije (SGDP) posredoval dopis o sumu odklonskega ravnanja pri uslužbencu PU C., dne 1. 7. 2019 pa dopis, s katerim je naznanil notranje varnostni pojav pri tožniku. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje generalna direktorica tožene stranke s temi dopisi ni bila seznanjena, za presojo pravočasnosti odpovedi pa ni pomembno, kdaj so za kršitve izvedeli uslužbenci NPU UKP GPU in zaposleni v SGDP, ki za njeno podajo niso bili pristojni. Glede na navedeno se pritožba neutemeljeno sklicuje na izpoved vodje SGDP D.D., da so prve informacije o tem, da je bila na zaseženem telefonu E.E. najdena operativna informacija policije, prejeli 2. 7. 2019, ter da so že 25. 7. 2019 vedeli, da je na relevantne dni le tožnik vpogledoval v sporne varovane podatke policije. D.D. je zaslišan kot priča sicer res dopustil možnost, da je bila generalna direktorica tožene stranke predhodno seznanjena z osnovno informacijo o tem, da je bila na telefonu osumljenca najdena operativna informacija policije, vendar je hkrati pojasnil, da so to le njegova predvidevanja, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedi uslužbenke v oddelku za notranje preiskave in nadzor Službe direktorja PU C. J.J. in pomočnika direktorja PU C. K.K. pravilno ugotovilo, da generalna direktorica policije z ugotovitvami notranje varnostnega postopka zoper tožnika, pred seznanitvijo s poročilom PU C. z dne 5. 9. 2019, ni bila seznanjena. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka po 5. 8. 2019, glede očitanih kršitev, ni izvedela nobenih novih dejstev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so se v notranje varnostnem postopku, ki je tekel od 6. 8. 2020 do 2. 9. 2020, ugotavljale dodatne okoliščine o tem, na kakšen način in kdo je dostopal do spornih operativnih informacij, kako so te informacije krožile in komu so bile posredovane, saj podatki, pridobljeni s strani SGDP, za izvedbo postopka podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku niso zadostovali.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala pretežni del tožniku očitanih kršitev in s tem obstoj zakonitega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku po 1. alineji 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s tem, ko je kot komandir Policijske postaje F. dne 14. 2. 2015 v službenem času preko službenega gesla vstopil v evidenco operativnih informacij, ki jo policija vodi na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.), vpogledal v operativno informacijo št. ... in jo posredoval E.E. z namenom, da ga seznani z njeno vsebino, izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.). Zakonske znake tega kaznivega dejanja je izpolnil tudi s tem, ko je 2. 4. 2015 ob 19.48.46 uri ter 13. 4. 2015 ob 08.11.12 uri vpogledoval v operativno informacijo policije št. ... in s posredovanjem fotografije te informacije E.E. omogočil seznanitev z informacijami, do katerih ni bil upravičen. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik izrabil svoj uradni položaj in prestopil meje uradnih pravic, ki jih je imel kot komandir Policijske postaje F., ko je 2. 12. 2014 nepooblaščeno (ne da bi v zvezi s tem izvajal policijski postopek) vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da pridobi zase oziroma za E.E. podatke o identifikacijskih postopkih in kaznivih dejanjih v zvezi z E.E. ter podatke iz dosjejev kaznivih dejanj št. ..., ... in ..., s čimer je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po sedmem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 143. člena KZ-1. 12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je sporne fotografije in podatke iz evidenc policije E.E. posredoval ravno tožnik. Pritožbeno sodišče o pravilnosti teh zaključkov, ki so izčrpno in prepričljivo obrazloženi v 21., 22., 27. in 28. točki obrazložitve sodbe, nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, da je na fotografiji operativne informacije št. ... zapis "sobota, 14. februar", da je bila ta operativna informacija v evidenci policije verificirana 10. 2. 2015 in da je E.E. fotografijo te informacije na svojem mobilnem telefonu obdeloval 22. 2. 2015, pravilno zaključilo, da je do vpogleda in obdelave v operativno informacijo prišlo 14. 2. 2015. Ob upoštevanju nadaljnje ugotovitve, da je tega dne v operativno informacijo št. ... vpogledoval le tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je bil tožnik tisti, ki je sporno operativno informacijo policije posredoval E.E., kar je pravilno utemeljilo tudi z dejanskimi ugotovitvami, da sta tožnik in E.E. v relevantnem obdobju komunicirala, da je E.E. tožniku brezobrestno posodil znesek 1.500,00 EUR in mu omogočil brezplačno nočitev v hotelu, ki je v lasti njegovega podjetja. Te okoliščine kažejo na tesnejši odnos med tožnikom in E.E. in s tem na motiv za storitev očitanih ravnanj. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bil kot komandir Policijske postaje F. pooblaščen za vpogled v operativne informacije policije. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje dejstvo, da je bil v službene namene upravičen dostopati in vpogledovati v operativne informacije policije, ne pomeni, da je smel z njimi seznanjati nepooblaščene osebe.

13. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izpoved uslužbenca sektorja za zaščito podatkov G.G. povzelo selektivno, saj pritožbeno sodišče tega ne ugotavlja. Tudi sicer je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Pritožba neutemeljeno opozarja na izpoved priče G.G., da zaslonski prikaz sistema policije, v katerem se obdelujejo podatki operativnih informacij, predstavlja le fotografija pod imenom ... Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni bistveno, ali fotografije predstavljajo zaslonski prikaz sistema policije, temveč je pomembna vsebina teh fotografij, G.G. pa se v izpovedi ni opredelil, ali sporni podatki predstavljajo operativno informacijo policije ali ne. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi s tem utemeljeno upoštevalo izpoved uslužbenke v oddelku za notranje preiskave in nadzor Službe direktorja PU C. J.J., da sporne fotografije nedvomno predstavljajo varovani podatek, saj je na njih prva stran operativne informacije in besedilo, ki je napisano v operativni informaciji.

14. Glede na dokazane kršitve tožnika z znaki kaznivih dejanj je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je za podajo izpodbijane izredne odpovedi obstajal (tudi) odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik z očitanimi ravnanji naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka zaradi očitanih ravnanj, ki so bila neetična, nedopustna in predstavljajo najhujšo obliko zlorabe poklica policista, popolnoma izgubila zaupanje v tožnika, pravilno zaključilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

15. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ‒ ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

Ljubljana, 7. maj 2021 1 Glej 33. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.) in 17. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.).