Jedro

Delavec je storil hujšo kršitev delovne obveznosti, ker ni cen proizvodov določal v skladu s sanacijskim programom, ki ga je sprejel upravni odbor, čeprav je sam mislil, da ta ne odgovarja dejanskemu stanju oziroma stanju na tržišču.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Novi Gorici je z odločbo opr. št. S... ponovno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 30.8.1991 o začasni odstranitvi tožnika iz tožene stranke, sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.10.1991 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 15.11.1991, v zvezi s tožniku izrečenim ukrepom prenehanje delovnega razmerja. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje tožnikove zahtevke, na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da mu je tožena stranka dolžna plačati izgubljeno plačo ter mu čas do ponovne zaposlitve priznati v delovno razmerje in mu povrniti stroške postopka.

Sodišče navaja, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero mu je bil izrečen ukrep prenehanje delovnega razmerja in sicer s tem, da je v nasprotju z dogovorjeno poslovno politiko določil večinskemu kupcu nižje cene. S takim ravnanjem je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 20. točki 137. člena pravilnika o delovnih razmerjih.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo opr. št. Pdp zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V svoji odločbi ugotavlja, da je tožnik storil hujšo kršitev po 20. točki - neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih dolžnosti in po 28. točki - povzročenje premoženjske škode temeljni ali delovni organizaciji z nevestnim opravljanjem svoje dolžnosti ali naklepno, 137. člena pravilnika o delovnih razmerjih. Sodišče navaja, da je taka ugotovitev utemeljena na podlagi izvedenih dokazov, pa čeprav odločba disciplinske komisije ne vsebuje opisa tega dejanja.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo, v kateri smiselno uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je drugostopno sodišče bistveno kršilo določbe iz 1. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, ker ni presodilo vseh pritožbenih navedb, zlasti, da je poleg določbe pod točko 6.2 sanacijskega programa, ki mu je nalagala zvišanje cen, moral upoštevati tudi določbo 6.3. istega programa, ki ugotavlja kot bistveni omejitveni faktor za doseganje boljših prodajnih rezultatov previsoke cene. O tej pritožbeni navedbi drugostopno sodišče ni sprejelo nobenega stališča. Drugostopno sodišče je zato tudi napačno ocenilo, da je storil kršitev, in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je ravnal poslovno, kot je narekovala takratna situacija na trgu. Zato njegovo ravnanje ne more biti kršitev delovnih obveznosti. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Tožnik je v pritožbi navajal, da je razpet med določbe sanacijskega programa pod točko 6.2.2., ki mu je nalagala zvišanja cen proizvodov in določbo točke 6.3., ki ugotavlja kot bistveni omejitveni faktor za doseganje boljših prodajnih rezultatov visoke cene, ravnal tako, da je cene dvignil za 18.8 %, kar je še vedno več, kot je bilo določeno v sanacijskem programu. O tej navedbi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno sprejemati kakega stališča oziroma se do nje opredeljevati, ker v njej ni nič spornega. Ni sporno, da je tožnik opravil prvo uskladitev cen s sanacijskim programom. Tožnik je bil spoznan za odgovornega hujših kršitev, ker ni cen po sprejemu sanacijskega programa sproti usklajeval z rastjo tečaja EDP (evidenčna devizna pravica), kar tudi ni sporno, ker to priznava tudi tožnik. Zaslišan kot stranka je namreč izpovedal, da so ... v začetku junija 1991 najprej cene uskladili s tečajem DEM in to ceno povišali za 16 %, za toliko je bil tečaj EDP višji od tečaja marke. Tako ceno je ... priznal. Ker pa ga je skrbelo, da se bo ... preusmeril drugam, je pozneje od takega formiranja cen odstopil. V takem ravnanju tožnika so podani vsi znaki hujših kršitev delovne obveznosti, za katere je bil spoznan za odgovornega. Sanacijski program je sprejel upravni odbor na seji 30.5.1991, kot se navaja. Upravni odbor je organ upravljanja družbe, zato je bil tožnik dolžan izvajati njegove odločitve. Kolikor pa je menil, da sanacijski program glede na nastale razmere za oblikovanje cen strokovno oziroma poslovno ni več primeren, bi moral upravnemu odboru predlagati spremembo. Ni pa bilo v njegovi pristojnosti, da cene oblikuje po svojih kriterijih, drugačnih od določenih v sanacijskem programu. Tako tudi ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na obrazloženo, in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).