Jedro

Zgolj dejstvo, da je bil toženec popolnoma nerazsoden v času škodnega dogodka, upoštevaje 136. člen OZ, ne zadošča za izključitev njegove odškodninske odgovornosti. Odločilno dejstvo, od katerega je odvisna presoja odgovornosti za obravnavano škodo, je, ali je toženec morebiti sam odgovoren za svojo nerazsodnost v času škodnega dogodka, ker je pred tem kljub opozorilom zdravnikov zavrnil ponujeno bolnišnično zdravljenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala od toženca plačilo 4.327,36 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo znova v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnici pa naložilo, da mora tožencu povrniti 4.377,53 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče navedeno sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Izvedenec prim. dr. J. J. je v svojem mnenju izrecno navedel, da je bil toženec v času škodnega dogodka v stanju hude razdraženosti, vendar je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega dejanja zgolj bistveno zmanjšana, ne pa izključena. Napačna je zato ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženec ni odškodninsko odgovoren, ker v trenutku škodnega dogodka ni bil zmožen razsojati. Za nastalo škodo ne odgovarja samo tisti, ki jo je povzročil v stanju popolne nerazsodnosti. Mnenje izvedenke dr. M. T. ni prepričljivo. Izvedenka ni mogla pojasniti, zakaj je toženec svoj napad sam prekinil in še pred prihodom policije sam odstranil sledove svojega dejanja. Prav tako ni odgovorila na vprašanje, ali je bil toženec v času škodnega dogodka morda prehodno nerazsoden. Svoje mnenje je oprla predvsem na podatke, ki so ji jih posredovali toženčevi najožji družinski člani. Toženec se v času škodnega dogodka ni zdravil pri psihiatru, pred tem pa je celo odklonil daljše indicirano bolnišnično zdravljenje. Toženec je torej opustil zdravljenje, čeprav se je zavedal, da lahko zaradi svoje agresivnosti komu povzroči škodo. Sicer pa je toženec storil že več podobnih dejanj, fizično je napadel tudi tožničinega moža. Toženec ni nasprotoval tožničinim trditvam, da je v kritičnem obdobju povsem normalno funkcioniral. Tako je sklenil več pogodb, uredil je svoj status samostojnega podjetnika, se invalidsko upokojil, prenesel svoje premoženje na družinske člane, dosegel spremembo namembnosti svojega zemljišča, po poplavah v letu 2010 pa tudi poskrbel za ocenitev škode, realizacijo zavarovanj in sanacijo škode. Očitno torej toženec nima tako slabih prilagoditvenih sposobnosti. Sposoben se je obvladati tudi v stresnih situacijah, če pa vseskozi samostojno vozi lastno osebno vozilo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na kateri strani je bil v konkretnem primeru razlog za nastanek konfliktne situacije in toženčeve nasilne reakcije, zato se sodbe ne da preizkusiti. Tožnica se je konfliktu želela izogniti, a ji je toženec sledil na njeno dvorišče. Smreke zagotovo niso bile povod za nastanek spora, saj toženca pri njegovem dostopu na dvorišče sploh ne ovirajo. Tožnica vztraja, da je bil toženec v času škodnega dogodka še vedno delno razsoden in da je svojo nasilno reakcijo zakrivil sam. Predvsem toženec ni dokazal svoje neodgovornosti; če pa je škodno dejanje že storil v stanju prehodne nerazsodnosti, ni dokazal, da ni po svoji krivdi prišel v tako stanje. Njegova odškodninska odgovornost zato ne more biti izključena.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Čeprav je bilo že v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča (I Cp 4206/2011 z dne 11. 1. 2012) poudarjeno, da izvedensko mnenje, ki ga je psihiater dr. J. J. podal v kazenskem postopku zoper toženca, ne more biti dokaz v tej pravdi, je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo znova oprlo med drugim tudi na to mnenje. Izvedenec je v njem ocenil, da je bil toženec v času škodnega dogodka (le) bistveno zmanjšano prišteven, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu zaključilo, da ni bil zmožen razsojati. Pri tem je spregledalo, da po 136. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ne odgovarja za nastalo škodo samo tisti, ki jo je povzročil v stanju (popolne) nerazsodnosti, bodisi prehodne nerazsodnosti, če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.

6. Tožnica, ki se je doslej upirala uporabi izvedenskega mnenja dr. J. J. v dokaznem postopku, se v pritožbi ne more več uspešno sklicevati nanj. Neutemeljeno je tudi njeno nasprotovanje izvidu in mnenju psihiatrinje dr. M. Ž. T., ki jo je sodišče določilo za izvedenko v tej pravdi. Tožnica namreč ni predlagala ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem. Dejstvo, da izvedenka ni mogla pojasniti, zakaj je toženec prenehal z napadom in še pred prihodom policije poskušal skriti sledove škodnega dejanja, ne more biti razlog za dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. Sicer pa izvid in mnenje izvedenke dr. M. Ž. T. pravzaprav potrjuje tožničino tezo, da je toženec obravnavano škodo povzročil v stanju prehodne nerazsodnosti.

7. Iz izvedenskega mnenja je mogoče povzeti, da toženec trpi za organsko afektivno motnjo, dopolnjeno z organsko blodnjavo motnjo, ki se odražata v toženčevem patološkem psihosocialnem funkcioniranju. Toženec se zato v okoliščinah, ki pri njem povzročijo emocionalno napetost, prekomerno razburi, tako da ni več sposoben imeti samega sebe v oblasti in izgubi stik z realnostjo. Sodeč po izvedenskem mnenju je toženčeva duševna motnja trajna, kar pa ne pomeni, da je toženec zato tudi trajno in ves čas nerazsoden oziroma neprišteven. Zgolj dejstvo, da je bil toženec popolnoma nerazsoden v času škodnega dogodka, torej ne zadošča za izključitev njegove odškodninske odgovornosti. Ker sodišče prve stopnje očitno zmotno enači prehodno nerazsodnost s prehodno oziroma začasno duševno motnjo, ni raziskalo, ali je toženec morebiti sam odgovoren za svojo nerazsodnost v času škodnega dogodka, ker je pred tem kljub opozorilom zdravnikov zavrnil ponujeno bolnišnično zdravljenje. Gre za odločilno dejstvo, od katerega je odvisna presoja odgovornosti za obravnavano škodo. Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno, če že ne tudi zmotno ugotovljeno.

8. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljenih pomanjkljivosti namreč v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pritožbe.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno odločitvijo ugotoviti, ali in v kakšnem obsegu je toženec zakrivil svojo nerazsodnost v času škodnega dogodka. Poleg tega bo moralo raziskati, ali je k nastanku škode res odločilno prispevala tudi sama tožnica, ki naj bi izzvala prepir in toženca z žalitvami na račun njegovega duševnega zdravja spravila v stanje hude razdraženosti. V tem primeru bi bila tožnica po prvem odstavku 171. člena OZ lahko upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V novi sodbi pa bo moralo navesti tudi vse potrebne razloge o zatrjevani višini tožničine škode.

10. Tožničina pravica do povračila pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje odločitev o stroških vsega postopka pridržalo sodišču prve stopnje.