Jedro

Zgolj nestrinjanje tožene stranke z izvedeniškim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Nejasen, nepopoln ali protisloven izvid je potrebno najprej odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca ali pa s ponovljenim dokazovanjem z istim izvedencem.

Določilo 1022. člena OZ, ki določa, da je v stečaju glavnega dolžnika upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, bi lahko bilo temelj odškodninskega zahtevka tožene stranke kot poroka proti tožeči stranki, vendar porok v tem postopku ni zatrjeval odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Zato je pravilna odločitev, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18610/2010 z dne 16.2.2010, ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 169.063,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2010 do plačila, ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 73.208,85 EUR in toženi stranki naložilo plačilo 169.063,00 EUR s pripadki. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor litispendence. Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je litispendenca nastopila z vložitvijo predloga za izvršbo (ki je predmet tega postopka) z dne 10.2.2010. Pritožba pravilno navaja, da litispendenca preneha s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi prvega postopka (16.4.2010), vendar pa napačno meni, da je bila litispendenca podana med 10.2.2010 in 16.4.2010 in bi zato moralo sodišče prve stopnje najkasneje po 10.2.2010 ugotoviti stanje litispendence in drugo tožbo zavreči. Če bi sodišče prve stopnje o zahtevku odločalo med navedenima datumoma, bi seveda moralo tožbo zaradi litispendence zavreči, glede na to, da se to ni zgodilo, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v primeru, če je v prvem postopku že prišlo do pravnomočnega zavrženja tožbe, litispendenca ex tunc odpade in sodišče v drugem postopku ne more tožbe več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca.

5. Pritožba navaja, da je tožena stranka poravnala vse obroke najemnine do dneva vrnitve vozila, zato je njena obveznost v celoti izpolnjena. Meni, da ni prav, da bi morala plačati tudi vse druge obroke po prenehanju najema, ko je že vrnila vozila. S tem bi tožeča stranka prejela obroke najema še za čas, ko je že imela vozila. Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zahteva (zgolj) plačilo zapadlih neporavnanih obveznosti in stroške, ki jih je imela v zvezi s popravili vozil. Tožeča stranka je pojasnila, da je nastalo škodo iz naslova neplačanih nezapadlih obveznosti pobotala z izkupičkom od prodanih vozil. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje tudi v delu, v katerem to ugotavlja, da iz Pogodbe o poslovnem najemu (5. člen) izhaja, da v primeru, če najemodajalec z enostransko pisno izjavo odstopi od pogodbe iz razlogov, navedenih v tem členu, zapadejo vse do takrat še nezapadle obveznosti v plačilo in je najemnik dolžan poleg že zapadlih obveznosti plačati tudi te obveznosti. Del pogodbe med strankama so namreč tudi splošni pogoji (Priloga A14), v katerih je v 17. členu med drugim navedeno, da je v primeru najemodajalčevega odstopa od pogodbe dolžan najemnik plačati vse še neporavnane zapadle obveznosti, stroške ter odškodnino v višini vseh še nezapadlih obrokov po najemni pogodbi. Dolg najemojemalca na dan razdrtja pogodbe je sestavljen iz dveh delov: neporavnanih pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe ter pogodbeno dogovorjene škode – vsote obrokov, ki bi jih bil najemojemalec dolžan plačati do izteka pogodbe. Od teh obrokov pa je potrebno odšteti vrednost predčasno vrnjenega vozila. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da je glavni dolžnik (V. z. o. o.) poravnal vse obroke najemnine do dneva vrnitve vozil. 6. Ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da poroštvene izjave ne morejo biti podlaga za uveljavljanje tega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je natančno in logično obrazložilo svojo odločitev v zvezi z obstojem poroštva. Višje sodišče njegovo obrazložitev povzema in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede pristnosti podpisov tožene stranke na poroštvenih izjavah pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, ki je s stopnjo popolne gotovosti ugotovil, da je poroštvene izjave podpisal toženec. Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca - grafologa, ni kršilo določb pravdnega postopka. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bil predlog tožene stranke prepozen, saj je podan po roku, ki ga je strankama za izjasnitev o izvedenskem mnenju postavilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 286. člena ZPP). Višje sodišče pa še dodaja, da je le nejasen, nepopoln ali protisloven izvid potrebno najprej odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca ali pa s ponovljenim dokazovanjem z istim izvedencem. V tem primeru pa niti iz izvedeniškega mnenja niti iz trditev strank ne izhaja, da naj bi šlo za tako pomanjkljivo mnenje. Zgolj (in to celo prepozno) nestrinjanje tožene stranke z izvedeniškim mnenjem pa še ni razlog za postavitev novega izvedenca.

7. Pritožba zatrjuje, da je zaradi zavrženja prijave terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad V. z. o. o. terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. Zaradi navedenega je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvotoženo stranko, sodišče pa je ustavilo postopek v tem delu. Prvotna glavna obveznost tožeče stranke do prvotnega dolžnika ne obstaja več. S prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo tudi poroštvo, zastava in druge pravice (2. odst. 270. člena Obligacijskega zakonika).

8. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da z zavrženjem prijave tožeče stranke v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom V. z. o. o. ni prenehala tudi poroštvena zaveza tožene stranke. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, bi bilo lahko določilo 1022. člena OZ, ki določa, da je v stečaju glavnega dolžnika upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, temelj odškodninskega zahtevka tožene stranke kot poroka proti tožeči stranki, vendar porok v tem postopku ni zatrjeval odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Zato je pravilno svojo odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 1022. člena OZ, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja upniku za ves znesek obveznosti.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala predpostavk odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbe, tožeča stranka pa je določno pojasnila, da so bila toženi stranki vozila, v zvezi s katerimi tožena stranka uveljavlja škodo, odvzeta toženi stranki zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje pa je prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj ocenjuje, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v zvezi z nevračilom zavarovalne premije (zavarovanje preneha z datumom odjave vozil, ne pa z datumom prejema kopij odjavljenih prometnih dovoljenj) ter v zvezi z nevračilom nadomestila za uporabo cest (iz informativnih izračunov vračila sorazmernega deleža vplačane letne dajatve izhaja, kdaj je bilo vozilo odjavljeno in kolikšen delež je bil vrnjen, Priloga A31).

10. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP)

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).