Jedro

Vse tri tožene stranke (Direkcija RS za ceste, zavarovalnica in lovska družina) so dokazale, da je škoda nastala brez njihove krivde, saj so storile vse kar se od njih zahteva v skladu s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka in izvedle postopek za ugotavljanje, ali je na spornem delu ceste reden oz. pogost prehod živali, zaradi katerega bi obstajala dolžnost postavitve prometnega znaka, kar pa v postopku ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od vseh toženih strank plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči, ko je padla z motornim kolesom zaradi trčenja s srno. Pri tem se je tožnik huje telesno poškodoval. Sodišče je ugotovilo, da tožene stranke niso kršile pravil o skrbnem ravnanju, zato tudi niso odškodninsko odgovorne. Z vmesno sodbo pa je odločilo o temelju zahtevka, da je podana obveznost tožene stranke - zavarovalnice iz naslova tožnikovega AO plus zavarovanja. Ker je zoper ostale tožene stranke izdalo končno sodbo, je naložilo tožeči stranki, da jim povrne pravdne stroške, odločitev o pravdnih stroških v razmerju med tožnikom in zavarovalnico pa je pridržalo za končno odločbo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, kjer je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek zoper tožene stranke: Republiko Slovenijo, drugotoženo stranko - zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti zavarovanca V. C. d.d. in tretje toženo stranko lovsko družino. Sodišču očita predvsem napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče napačno zaključilo, da na območju kraja prometne nesreče divjad ne prečka večkrat ceste, saj je v bližini potok, kjer se napaja in da so tožene stranke odgovorne zato, ker na cesti ni bilo označbe divjad na cesti. V. C. d.d. je bil vzdrževalec regionalne ceste in ni opravljal vzdrževanja javnih cest v skladu z 8. čl. Zakona o javnih cestah ter tako ni zagotavljal prometne varnosti in ni poskrbel, da bi se na tem delu ceste postavil prometni znak. Prav tako pa je odgovoren upravljalec lovišča na območju, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Tretje tožena stranka je vedela, da je postavitev takšnega znaka potrebna, zato bi morala tudi izposlovati postavitev tega znaka. V pritožbi ponavlja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in navaja, da iz tega izhaja, da se tožene stranke niso razbremenile odškodninske odgovornosti. Direkcija RS za ceste bi lahko, v primeru, da je ugotovila, da postavitev znaka ni bila potrebna, na lastno iniciativo postavila nevidno ograjo z medvedjim urinom, ki odganja divjad od ceste. Zmoten je zaključek sodišča, da ni uspela dokazati protipravnosti ravnanja toženih strank. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter da se izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da se ugotovi, da so vse tri tožene stranke solidarno odgovorne za škodo, ali pa da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj stroški niso odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo. Predlaga, da pritožbeno sodišče podrobno pregleda priglašene pravdne stroške, ker že na prvi pogled izhaja, da so odmerjeni nepravilno. Pravdnim strankam ne pripadajo materialni stroški v višini 2 % ampak Odvetniška tarifa določa, da se le-ti odmerijo v znesku 2 % od 1000 odvetniških točk in v presežku nad 1000 odvetniških točk zgolj v višini 1 %. Zato je sodišče napačno priznalo stroške. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je postala v delu, kjer je sodišče odločilo z vmesno sodbo, da je podana obveznost tožene stranke - zavarovalnice, za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka 14. 5. 2001 po pogojih AO plus zavarovanja, pravnomočna, saj se pravdni stranki zoper ta del nista pritožili (točka 2 in 4 izreka sodbe).

Pritožnik dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje s pritožbo ne izpodbija. Ne strinja se le z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ni podana odškodninska odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja, pravno pomembna, dejstva: - prometna nesreča se je zgodila 14. 5. 2001 ob 20.50 uri, ko se je tožnik z motornim kolesom peljal po regionalni cesti III. reda iz smeri P. proti R. S. ter mu je pred vozilo skočila srna, zato je padel in se poškodoval. Sodišče mu je verjelo, da je srna na cesto pritekla iz njegove desne strani; - v času prometne nesreče pred mestom trčenja ni bilo postavljenega opozorilnega prometnega znaka “divjad na cesti” kot tudi takšen znak ni bil postavljen po tem dogodku; - sodišče prve stopnje je na podlagi pisne korespondence med lovsko družino in podjetjem za vzdrževanje in varstvo cest ter na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da je lovska družina z dopisom z dne 14. 5. 1997 obvestila podjetje za vzdrževanje in varstvo cest s sklepom lovske družine, da je potrebno namestiti prometni znak „divjad na cesti“ tudi na tem spornem odseku; - med podjetjem za vzdrževanje cest, direkcijo RS za ceste in lovsko družino je nato tekel postopek, v katerem so ugotavljali, kje bi bilo potrebno in smotrno označevanje ceste s tem prometnim znakom; - direkcija RS za ceste je z dopisom z dne 26. 1. 1998 odgovorila, da je s predlogom lovske družine za postavitev prometnih znakov na državni cesti pokrit skoraj 8 km dolg odsek ceste in da označevanje tako dolgih odsekov ni smotrno ker ponavljajoči se znaki za vsak tekoči kilometer ceste nimajo ustreznega opozorilnega učinka. Zato so predlagali, da podjetje za vzdrževanje in varstvo cest ter lovska družina določijo točne lokacije stečin na državni cesti - na podlagi tega so bili določeni novi prometni znaki, na ugotovljenih lokacijah in sicer na treh lokacijah odseka državne ceste, kje po podatkih lovske družine prihaja do povečanega obsega prisotnosti divjadi, ugotovljeno pa je bilo, da na tem delu ceste ni potrebna postavitev prometnega znaka; - sodišče je iz te korespondence strank ugotovilo, da je lovska družina obvestila podjetje za vzdrževanje in varstvo cest o sklepu seje lovske družine, da je bil nato o tem obveščen pristojni organ za izdajo odločbe o postavitvi prometnega znaka „divjad na cesti“, ki je zavrnil pobudo za postavitev prometnih znakov na celotni dolžini navedenih cest, ne da bi bilo prej ugotovljeno, kje točno pravzaprav živali prečkajo vozišče. Zato je bil v sodelovanju lovske družine in podjetjem za vzdrževanje in varstvo cest izveden poseben postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, kje so točne lokacije stečin oziroma krajev, kjer živali po neki ustaljeni poti večkrat prečkajo vozišče, v tem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je potrebno iz tega razloga postaviti nove prometne znake na različnih lokacijah, ne pa tudi na sporni lokaciji.

Torej je po izvedenem postopku določitve točne lokacije stečin ta del ceste izpadel iz seznama cest, kjer je potrebno postaviti nov prometni znak, ki bi opozarjal na divjad na cesti. Zato je sodišče zaključilo, da kljub zaznavi divjadi na tem območju, na tej cesti ni bilo ugotovljenih konkretnih stečin, na katere bi bilo treba opozoriti z novim prometnim znakom.

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov tudi ugotovilo, da je na tem odseku bil to edini zabeležen primer trka z divjadjo in da na tem delu tudi nimajo zabeleženega odstrela divjadi. Nadalje je sodišče na podlagi predpisov tudi ugotovilo, da se postavljajo prometni znaki le na mestih, kjer se ugotovi stečina, ne pa tudi na mestih, kjer živali le posamično ali izjemoma prečkajo ceste.

Tožeča stranka tako ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija, razen ko v pritožbi navaja, da bi na tem mestu moral biti postavljen prometni znak, saj živali večkrat prečkajo cesto, ker je v bližini potok. Sodišče je verjelo predstavniku lovske družine, ki je povedal, da srnjad ne prečka ceste zaradi potoka, saj je značilnost srnjadi v tem, da dobijo vodo s hrano in ne hodijo pit k potoku.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so tožene stranke storile vse kar so bile dolžne v skladu z določbami Zakona o lovstvu in varstvu divjadi in na podlagi 154 člena ZOR, ki je veljal v času škodnega dogodka (1060 člen OZ) in so se zato vse razbremenile svoje odškodninske odgovornosti. Pritožbene trditve, da podjetje za vzdrževanje in varstvo cest ni storilo vsega in ni pravilno vzdrževalo javnih cest, so zato le pavšalne in niso utemeljene. S tem, ko je podjetje za vzdrževanje in varstvo cest sodelovalo v postopku ugotavljanja, ali je potrebno na tem delu postaviti prometne znake in ko je bilo ugotovljeno, da ne gre za stalne redne prihode, je storilo vse, kar je bil dolžan v skladu s predpisi storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tudi tretje tožena stranka kot upravljalec lovišča ne more biti odgovorna in da je ravnala z vso skrbnostjo, ki se zahteva od profesionalne organizacije, saj je sporočila prehode živali in nato tudi ugotovila, na katerih mestih gre za redne prehode, stečine. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o tem, da se je drugotožena stranka dobro zavedala, da je na tem mestu potrebna postavitev prometnega znaka, saj je bilo v postopku in po pravilih stroke ugotovljeno, da ne gre za področje na katerem bi bilo potrebno postaviti znak „divjad na cesti“. Zato ne držijo pritožbeni očitki, da so se vse tri tožene stranke dobro zavedale, da je postavitev znaka nujna.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbi 68. in 71. člena v času škodnega dogodka veljavnega ZVGLD (UL SRS, št.25/76, 29/86), ki je nalagal lovski družini, da izvajajo načrtovane ukrepe za preprečevanje škode od divjadi. Odškodninska odgovornost se presoja po splošnih pravilih, po določbi 154 člena ZOR, kar je sodišče pravilno presojalo. Ker gre za organizacije, ki se poklicno ukvarjajo s to dejavnostjo se njihova odgovornost presoja strožje, po pravilu 2. odstavka 18. člena ZOR - skrbnost dobrega strokovnjaka. Vse tožene stranke so dokazale, da je škoda nastala brez njihove krivde, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so storile vse in izvedle postopek za ugotavljanje, ali je na tem delu reden prehod živali, zaradi katerega bi obstajala dolžnost postavitve prometnega znaka. Po Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (člen 7) označuje znak „divjad na cesti“ posebno nevarna mesta, na katerih parkljasta divjad pogosto prehaja čez cesto. Torej se ta znak ne postavi zaradi občasnih prehodov, ampak le pogostih, česar pa sodišče ni ugotovilo in tožeča stranka ni dokazala. Pritožbeni očitki podjetju za vzdrževanje in varstvo cest, da ni poskrbel za varnost cest, zato je drugotožena stranka odgovorna, niso utemeljeni, saj je sodišče pravilno štelo, da ni obstajala dolžnost postavitve znaka. Sicer pa v skladu z določbo 90 člena Zakona o cestah ni dolžnost cestnega podjetja, da po lastni presoji postavlja prometne znake, pač pa jih postavi le, če za to dobi ustrezno pobudo, kadar se ugotovi, da je to potrebno.

Pritožbeni očitki, da odgovornost toženih strank izhaja že na podlagi njihove korespondence v zvezi z ugotovitvami o prehodu živali čez cesto na tem odseku, niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vse tri tožene stranke ravnale v skladu s pravili, da je bilo prvotno res predlagano, da se postavi prometni znak tudi na tem območju, da pa se je v skladu s strokovnimi pravili nato ugotovilo, da ta predel ceste ne predstavlja rednega, pogostega prehoda živali. Nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da bi morala na lastno iniciativo postaviti nevidno ograjo z medvedjim urinom pa predstavljajo širitev trditvene podlage, saj tožeča stranka v postopku na prvi stopnji takšnih dejstev ni pravočasno navajala. Zato se sodišče prve stopnje tudi s tem ni bilo dolžno ukvarjati, prav tako pa tudi ne pritožbeno sodišče (ZPP člen 337).

Ne držijo pritožbene trditve o tem, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnosti ravnanja toženih strank. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe natančno obrazložilo svoje zaključke in tudi uporabilo pravilno pravno podlago, obravnavalo je odgovornost vsa (ZOR člen 158), da niso ravnale niti naklepno niti malomarno, saj so storile vse, kar jim nalagajo predpisi. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnik s pavšalnimi pritožbenimi navedbami izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in pri tem pritožbenemu sodišču predlaga, da samo natančneje pregleda stroškovnik. Takšne pritožbene navedbe so samo pavšalne, pritožnik je tisti, ki bi moral natančno pregledati stroškovnik in povedati, zakaj meni da kateri od stroškov ni utemeljen. Vsekakor pa pritožbeno sodišče ne more namesto njega ugotavljati takšnih dejstev. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških obrazložilo, povedalo je katere stroške je tožeči stranki priznalo, zato pritožbeno sodišče v tem delu absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške.