Jedro

Samo ugovor, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi šikaniranja, ne more zadoščati za priznanje pravic po ZPKri. Ker je šele 29.3.2001 stopil v veljavo Zakon o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, prej o odškodnini ni bilo možno odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 731/99-15 z dne 19.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 20.6.2000. Z njim je tožena stranka v lastni pristojnosti odpravila svoj prvotni sklep z dne 7.4.1999 (1. točka izreka) in odločila, da se tožniku prizna status bivšega političnega zapornika (2. točka izreka), da se tožniku prizna pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 21.7.1956 do 21.11.1956 in za čas od 16.2.1957 do 16.2.1959 (3. točka izreka), da se tožniku odvzem prostosti od 21.7.1956 do 21.11.1956 in od 16.2.1957 do 16.2.1959 všteva v pokojninsko dobo v dvojnem štetju (4. točka izreka), da se mu čas nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 22.11.1956 do 15.2.1957 in od 17.2.1959 do 1.3.1959 šteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju (5. točka izreka) ter da se zahteva tožnika za priznanje denarnega zneska odškodnine za dejanski čas odvzema prostosti in za čas nemožnosti zaposlitve v skupnem znesku 8.903,000,00 SIT in za priznanje štetja časa nezmožnosti zaposlitve v pokojninsko dobo od 3.3.1959 do 24.6.1960, zavrne (6. točka izreka). Zavrnilni del sklepa je tožena stranka obrazložila s tem, da se je tožnik zaposlil pri Ž.J. dne 2.3.1959. Zakon, ki ureja sklad za plačilo vojne odškodnine pa še ni bil sprejet, zato zahtevek za odškodnino nima pravne podlage.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je v zadevi sporno obdobje od 3.3.1959 do 24.6.1960, ki se tožniku ne všteva v pokojninsko dobo in odškodnina v skupnem znesku 8.903.000,00 SIT, do katere naj bi bil tožnik upravičen zaradi odvzema prostosti in nemožnosti zaposlitve po odvzemu prostosti. Popravo krivic bivšim političnim zapornikom ureja Zakon o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, ZPKri). Ta v 1. odstavku 2. člena določa, da so bivši politični zaporniki vse osebe, ki so bile v času od 15.5.1945 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravno kazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi teh predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na opisan način. Ob pogojih iz 2. člena tega zakona se na podlagi tega zakona šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja (1. odstavek 4. člena ZPKri. Za bivšega političnega zapornika se na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz 1. odstavka tega člena brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa (2. člen ZPKri).

Državljan Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti, kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev, oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja (1. odstavek 6. člena ZPKri). Tudi po oceni sodišča prve stopnje zahteva tožnika, da se mu prizna status političnega zapornika in pravice, ki izvirajo iz tega statusa, tudi za obdobje od 3.3.1959 do 24.6.1960, nima podlage v ZPKri. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklepa namreč navaja, da iz fotokopije delovne knjižice izhaja, da se je tožnik po prenehanju odvzema prostosti zaposlil v Ž.J., zato mu status političnega zapornika od dneva zaposlitve dalje ne gre več. Navedeno dejstvo potrjujejo tudi podatki iz predloženih spisov, iz katerih dejansko izhaja, da se je tožnik dne 2.3.1959 (status političnega zapornika zaradi onemogočanja zaposlitve je zahteval od 1.3.1959 dalje) zaposlil v Ž.J. Že samo dejstvo potrjuje tudi tožnik sam, ko v tožbi navaja, da je v vmesnem obdobju zaposlen za kratek čas in sicer enkarat za 19 in drugič za 15 dni. Iz podatkov v spisih pa ne izhaja, pa tudi tožnik tega ne trdi, da bi mu delovno razmerje v Ž.J. (od 2.3.1959 do 20.3.1959) in v Tovarni industrijske opreme L. od 20.7.1959 do 5.9.1959 prenehalo iz razlogov, ki bi bili lahko podlaga za priznanje pravic po ZPKri. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine za čas, ko mu je bila odvzeta prostost in za čas, ko se ni mogel zaposliti. ZPKri namreč med drugim določa, da ima oseba, ki ji je na podlagi tega zakona priznan status bivšega političnega zapornika pravico do odškodnine (1. odstavek 5. člena ZPKri). O odškodnini upravičenec in Republika Slovenija skleneta poravnavo. Višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine (3. odstavek 5. člena ZPKri). Ker tak zakon še ni sprejet, je po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka imela prav, ko je zahtevo tožnika za izplačilo odškovnine zavrnila. Pogoje za uveljavljanje odškodnine iz navedenega statusa bodo izpolnjeni šele, ko bo navedeni zakon sprejet in uveljavljen.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi njegovemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. V času obeh kratkih delovnih razmerij je bil šikaniran, izpostavljen je bil poniževanju, niso mu hoteli dati ustreznega dela in prav zato je prišlo do prenehanja obeh delovnih razmerij, nove zaposlitve pa ni našel in je ni mogel dobiti kot obsojenec in kot nasprotnik takratnega sistema in ureditve. Vsebinsko so tako nedvomno podani pogoji za priznanje tudi tega dela zahtevka. Tudi zavrnitev zahtevka po poplačilu odškodnine ni pravilna. Od sprejetja zakona o popravi krivic je minilo že več kot 4 leta. Zakon v skladu za poplačilo vojne odškodnine pa še vedno ni bil sprejet. Zaradi opustitve zakonodajalca je kršena tožnikova pravica do odškodnine. Sicer pa sta višina in obseg odškodnine določljiva tudi po splošnih tipih civilnega prava ter ob neposredni uporabi določb Ustave. Z odločitvijo o zahtevku za plačilo odškodnine bi se zakonodajalca prisililo, da izda zakon v skladu s poplačilom vojne odškodnine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

Tako je pravilna presoja, da tožnik za sporno obdobje od 3.3.1959 do 24.6.1960 ni izkazal okoliščin in dejstev, ki bi lahko bili podlaga za priznanje pravic po ZPKri. Samo tožbeni ugovor o tem, da je do prenehanja obeh delovnih razmerij prišlo zaradi šikaniranja, ne more zadoščati za drugačno odločitev.

Tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev zahteve po plačilu odškodnine, pritožbenemu sodišču ne zbujajo dvomov o tem, da je bilo o zadevi pravilno odločeno. Ker zakon, ki bi urejal postopek za uveljavljanje odškodnine, in kriterije za določitev njene višine, v času odločanja, še ni bil sprejet, ni bil urejen ne postopek in tudi ne kriteriji, za samo višino odškodnine. To pa pomeni, da o navedenem zahtevku še ni bilo možno odločati. Gre odškodnino po posebnem predpisu. Šele 29.3.2001 je stopil v veljavo Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001), ki je navedena vprašanja uredil. Zato tožnik ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da bi se lahko odločilo že na podlagi splošnih načel civilnega prava. Na ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo zato pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.