Jedro

Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr.

Sprejeta odločitev o času zdravljenja ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje A. A.1 omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1 točka izreka) in odločilo, da se jo najdlje do 10. 8. 2020 zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. (2. točka izreka).

2. Po uradni dolžnosti postavljena odvetnica pritožnice2 je zoper navedeni sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vložila pravočasno pritožbo, v kateri predlaga, da se 2. točka izreka izpodbijanega sklepa razveljavi oziroma, da se čas zadržanja pod nadzorom skrajša. Pritožnica se ne strinja, da bi bila tako dolgo zadržana na oddelku pod posebnim nadzorom. Ima namreč enomesečnega dojenčka, ki jo potrebuje. Navaja, da otroka ni in ne bo ogrožala, ampak je otrok ogrožen, ker je brez matere. Meni, da bi se diagnostika lahko izpeljala prej kot do 10. 8. 2020 in da je terapija, ki jo je začela prejemati, že začela učinkovati. Pritožničin mož je potrdil, da je z njo vse v redu in da je za otroka dobro skrbela. Opozarja, da je bila na zdravljenje sprejeta že 3. 7. 2020, a je bila 6. 7. 2020 odpuščena, saj je bilo očitno ocenjeno, da razlogi za pridržanje niso več utemeljeni. meni, da se bo zdravljenje lahko nadaljevalo ambulantno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku4 (v nadaljevanju: ZNP-1) ter 30. členom Zakona o duševnem zdravju5 (v nadaljevanu: ZDZdr) pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pri tem pazi na v citirani zakonski določbi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, zaključilo, da so pri pritožnici ti pogoji podani. Na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

6. Pritožnica nasprotuje ugotovitvi, da je zaradi njenega psihotičnega doživljanja in motenega stika z realnostjo dejansko lahko ogrožen tudi enomesečni dojenček. Do te ugotovitve je sodišče prišlo s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke. Kot pravi odvetnica v pritožbi, pritožnica otroka ni in ga ne bo ogrožala, otrok pa je ogrožen, ker je brez matere. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da na izvedenčeve ugotovitve odvetnica ni imela nobenih pripomb. Po presoji pritožbenega sodišča je ugotovljeno dejansko stanje pravilno, saj temelji na ugotovitvah izvedenca psihiatrične stroke, podkrepljeno pa je tudi z opravljenimi psihološkimi testi. Sodišče je ugotovilo še, da je bila pred časom pri pritožnici prisotna nevarnost detomora. Pritožbeno sodišče razume navedbe pritožbe o tem, da pritožnica ni in ne bo ogrožala otroka, kot izraz njene volje, vendar ne gre prezreti, da ima pritožnica hudo moteno presojo realnosti, da ni sposobna obvladovati svojega ravnanja in da pri njej prisotna paranoidna simptomatika in občutki ogroženosti lahko privedejo do nepredvidljivih ravnanj. Izpovedbo pritožničinega moža, ki je zatrdil, da je s pritožnico vse v redu in da je za otroka v redu skrbela, ki jo odvetnica povzema v pritožbi, je ocenilo že sodišče prve stopnje. To je ugotovilo, da pritožničin mož kot laik očitno ni prepoznal pri tožnici nanašalno preganjalne simptomatike, čeprav je hkrati izpovedal, da je šla pred sprejemom na policijo, ker je menila, da ji »neka ženska dela probleme«. Ob tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje zapisalo, da izpovedbi moža, da naj bi bilo s pritožnico vse v redu, ne more slediti, ko pa ima na drugi strani strokovne ugotovitve sodnega izvedenca in lečeče psihiatrinje. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje.

7. Glede predhodnega sprejema v psihiatrično bolnišnico 3. 7. 2020 in odpusta 6. 7. 2020 pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz samega obvestila sodišču o sprejemu brez privolitve v nujnih primerih na oddelek pod posebnim nadzorom (list. št. 1 spisa) izhaja, da gre za ponovno prijavo, kar pomeni, da se je po odpustu 6. 7. 2020 pojavila nova potreba, da se pritožnico sprejme na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Če je bilo torej 6. 7. 2020 ocenjeno, da razlogi za takratno pridržanje niso več potrebni, so se po odpustu očitno pojavili novi razlogi, na podlagi katerih je bil izveden ustrezen postopek in izdan izpodbijani sklep.

8. Pritožba nasprotuje tudi trajanju zadržanja pod nadzorom. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (predzadnji odstavek na 3. strani) izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi glede trajanja potrebnega zdravljenja oprlo na mnenje izvedenca. Ta je na naroku 10. 7. 2020 pojasnil (glej zapisnik na list. št. 6), da pritožnica, pri kateri je ugotovljena paranoidna psihoza, potrebuje zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo enega meseca, kar je čas, ki je potreben za ustrezen odgovor na dobljeno antipsihotično terapijo. Brez ustreznega nadzora ob izrazitem neuvidu v svojo bolezen pritožnica terapije sama ne bi jemala, zato druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj pritožnica pri tem ne bi sodelovala.

9. Povzeto mnenje izvedenca je po presoji pritožbenega sodišča v pogledu še potrebnega časa zdravljenja jasno, saj je izvedenec ob upoštevanju postavljene diagnoze in načina zdravljenja ocenila da pritožnica zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potrebuje še en mesec. Sodišče prve stopnje, ki je takemu mnenju sledilo, je zato odločilo pravilno, ko je sklenilo, da se pritožnico na oddelku pod posebnim nadzorom pridrži najdlje do 10. 8. 2020. Izvedeniško mnenje je jasno in popolno, na izvedenčeve ugotovitve pa ne more vplivati v pritožbi zatrjevano, da je terapija pri pritožnici že pričela učinkovati. Zaradi že povzetih ugotovitev izvedenca je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi se zdravljenje lahko nadaljevalo ambulantno6. 10. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sprejeta odločitev o času zdravljenja ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več7. 11. Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus izpodbijanega sklepa glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (4. točka obrazložitve), vendar jih ni našlo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).

1 v nadaljevanju: pritožnica 2 v nadaljevanju: odvetnik 3 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 4 Uradni list RS, št. 16/2019 5 Uradni list RS, št. 77/2008 s spremembami in dopolnitvami 6 Pritožnica terapije sama terapije ne bi jemala, zato druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj pri tem ne bi sodelovala. 7 69. in 71. člen ZDZdr