Jedro

Ker je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala po izteku subjektivnega roka za podajo odpovedi, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, čeprav je v sodnem postopku dokazala, da je tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljala pridobitno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 146/2006 z dne 28.3.2006, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi ter ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.3.2006 in še vedno traja z vsemi pravicami, ki jih ima tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.8.1997. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas od 31.3.2006 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, jo prijaviti v socialno zavarovanje ter ji za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratne mesečne plače v plačilo dalje do plačila ter ji obračunati regres za letni dopust za leto 2005 v višini 95.264,00 SIT, in ji plačati ustrezen neto znesek po odvodu zakonskih dajatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.2005 dalje do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 168.144,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2006 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo in je ugodilo tožbenemu zahtevku iz povsem formalnih razlogov. Poudarja, da je tožnico po evidentni zlorabi bolniškega staleža dne 26.10.2006 takoj povabila na razgovor, pri čemer ji je vročila vabilo, iz katerega je bilo jasno razvidno, da je obdolžena hude kršitve zakona o delovnih razmerjih. Tožnica na razgovor ni prišla, zato je bila ponovno vabljena dne 5.12.2005, vendar se tudi na to vabilo ni odzvala. V spremnem dopisu se navaja, naj tožnica pride na naslov delodajalca dne 12.12.2005 zaradi obdolžitve in odgovora na navedeno obdolžitev. Tožnica se na vabilo ni odzvala, enako se ni odzvala na vabilo z dne 12.1.2006 in prav tako tudi ne na vabilo z dne 21.2.2006. Tožena stranka je zato dne 5.3.2006 vso dokumentacijo in pisanje tožnici vročila preko detektiva. Ker se tožnica ni odzvala na vabilo na razgovor, je bila ponovno vabljena z dopisom z dne 8.3.2006, pri čemer naj bi bil razgovor 17.3.2006. Šele dne 15.3.2006 so pooblaščenci tožnice z dopisom odgovorili, da se tožnica iz zdravstvenih razlogov ni sposobna udeležiti zaslišanja. Dejstvo je, da je tožena stranka s postopkom odpovedi začela nemudoma, oziroma že 4.11.2005, vendar se tožnica zaradi stalnega izmikanja nikoli ni odzvala na nobeno vabilo, niti se ni odzvala na očitane kršitve, ki so narekovale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede očitkov o pomanjkljivosti v obdolžitvi pa je tožena stranka mnenja, da so ti neutemeljeni, saj je iz vabila in obdolžitve zlahka razbrati, zakaj je bila tožnica vabljena in o čem bo na razgovoru tekla beseda. Katera bistvena kršitev je bila razlog za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo tožnici jasno že ob nepričakovanem obisku detektiva, ko jo je zalotil pri opravljanju pridobitnega dela dne 26.10.2005. Nedvomno je bilo zato ves čas jasno, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer iz razlogov po 6. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, torej zaradi zlorabe bolniškega staleža, ker je v času zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljala pridobitno delo. Kar se tiče odpovednih rokov pa je mnenja, da je razlogovanje sodišča prve stopnje napačno, saj je tožena stranka začela postopek odpovedi v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ter odpoved pogodbe o zaposlitvi izpeljala v roku šestih mesecev od nastanka razloga. Zaradi navedenega je mnenja, da je sodišče zmotno in napačno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 28.3.2006 nezakonita in jo je razveljavilo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnico vodila zakonito. Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Posamezni razlogi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistveni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR pa mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožena stranka tožnici formalno pravno sicer dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved v smislu določbe 2. odstavka 82. člena ZDR, saj kot izhaja iz poročila detektiva Z.Č. z dne 2.11.2005, je bila tožnica dne 26.10.2005 zalotena, ko je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljala pridobitno delo kot čistilka v gostinskem lokalu na naslovu .... S takim ravnanjem je tožnica dejansko zavestno zlorabila bolniški stalež zaradi opravljanja pridobitnega dela, kar nedvomno predstavlja odpovedni razlog po 6. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Vendar, ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s konkretnim razlogom, ki je nastopil dne 26.10.2005, seznanjena najpozneje dne 4.11.2005, je potrebno ugotoviti, da je od tega dne dalje pričel teči 15 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Ker je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele 28.3.2006 in s takim ravnanjem zamudila 15 dnevni rok, ki je prekluzivne narave, je potrebno zaključiti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici s strani tožene stranke, izdana nezakonito. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (1. odstavka 165. člena ZPP).