Up-231/99

8. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., na seji senata dne 17. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 179/98 z dne 28. 5. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 241/97 z dne 17. 12. 1997 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 631/95 z dne 7. 1. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je to sodišče s sodbo št. III P 631/95 odločilo, da sta Dnevnik, Časopisno podjetje, d.d., Ljubljana, in pri njem zaposleni B. B. dolžna nerazdelno plačati ustavni pritožnici 1 300 000 SIT ter povrniti pravdne stroške. V postopku na prvi stopnji je sodišče ocenilo, da je pritožnica upravičena do odškodnine v odmerjenem znesku zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki sta jih pritožnici povzročila dva članka, objavljena v časopisu Dnevnik, katerih avtor je B. B. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku po višini delno ugodilo.

2.Sodba sodišča prve stopnje je bila potrjena in pritožbi pravdnih strank zavrnjeni s sodbo Višjega sodišča št. I Cp 241/97. Tožena stranka je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložila revizijo. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

3.Vrhovno sodišče je s sodbo št. II Ips 179/98 z dne 28. 5. 1999 spremenilo sodbo sodišča prve oziroma druge stopnje tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo na 600 000 SIT in naložilo plačilo revizijskih stroškov tožeči stranki. Svojo odločitev je utemeljilo z nepravilno uporabo materialnega prava s strani prvo in drugostopenjskega sodišča. Tako je revizijsko sodišče menilo, da tožeči stranki ne gre odškodnina zaradi navedb v časopisnem članku z dne 11. 6. 1995 (prvi članek), ker zapisane besede niso objektivno žaljive. Glede drugega članka z dne 9. 7. 1995 se je revizijsko sodišče strinjalo, da ga je možno šteti kot pravno relevantno podlago za odškodninski zahtevek. Prisojeno odškodnino pa je znižalo, ker mora biti primerljiva tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa prisoja za duševne bolečine v drugih primerih (okrnitev svobode, zmanjšanje življenjske aktivnosti, smrt bližnjega).

4.Pritožnica v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev načela pravnomočnosti (158. člen Ustave) in načela pravne države (2. člen Ustave) oziroma enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče naj bi v pritožničin položaj poseglo na protiustaven način. Ker naj bi Vrhovno sodišče poseglo v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, je kršilo 158. člen Ustave.

B.

5.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč, saj ni inštanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. To z drugimi besedami povedano pomeni, da v postopku ustavne pritožbe ni mogoče uveljavljati kršitve temeljnih načel, na katera se pritožnica med drugim sklicuje (2. in 158. člen Ustave).

6.Vrhovno sodišče naj bi kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do enakega varstva kot poseben izraz načela enakosti pred zakonom (22. člen Ustave) s tem, ko je samo spremenilo ugotovljeno dejansko stanje, kar sicer po zakonu ne sme, in nato odločalo. Tako naj bi bila pritožnica v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi pravdnimi strankami, pri katerih do take kršitve ni prišlo.

Pritožnica je to različno postopanje v odnosu do drugih razumela kot različno postopanje glede na njen položaj in funkcijo v družbi.

7.Ustavno sodišče je ob presoji ustavne pritožbe ugotovilo, da v izpodbijani sodbi ni podlage za tako razumevanje vsebine odločitve Vrhovnega sodišča, kot jo zatrjuje pritožnica. Domnevne arbitrarnosti v odnosu do drugih strank pritožnica ne pojasnjuje, Ustavno sodišče pa za take trditve ni našlo opore v sodbi Vrhovnega sodišča. Prav tako je po mnenju Ustavnega sodišča sodba Vrhovnega sodišča razumno pravno utemeljena. Vrhovno sodišče je v konkretnem primeru ob nespremenjenem ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo uporabilo drugače, kot sta ga sodišči prve in druge stopnje. Po prvem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, smiselno enako določbo vsebuje 179. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) sodišče odmeri odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti glede na okoliščine primera. Pri tem gre za pravni standard, ki mu zakonodajalec ni dal konkretne vsebine, pač pa je to prepustil sodišču. Po ustaljeni sodni praksi sodi v okvir tega pravnega standarda tudi presoja o tem, ali je določen poseg v čast in dobro ime (v konkretnem primeru storjen z zapisom v časopisu) tudi objektivno žaljiv. S tem, ko je Vrhovno sodišče ocenilo, da zapis v prvem članku ni objektivno žaljiv, ni šlo izven okvira tega pravnega standarda, pač pa mu je določilo drugačno vsebino, kot sta to storili prvo in drugostopenjsko sodišče. Na ta način Vrhovno sodišče ni poseglo v dejansko stanje, pač pa je nespremenjeno dejansko stanje (vsebina spornega članka je bila nesporna) drugače subsumiralo pod zakonsko normo.To je Vrhovno sodišče smelo napraviti v okviru presoje uporabe materialnega prava na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 395. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 in nasl. - ZPP77, enako sedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP, v prvem odstavku 380. člena). Zgolj dejstvo, da je revident v revizijskem postopku uspel in da je zaradi tega bila pritožnici odškodnina znižana, pa tudi ne more pomeniti kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave)

8.Ker z izpodbijano sodbo niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Dragica Wedam- Lukić in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger