Jedro

Dodelitev službenega stanovanja uslužbencu MNZ se presoja skladno z določbami Pravilnika o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah MNZ za potrebe policije in ne po Pravilniku o dodelitvi neprofitnih stanovanj v najem, ki predvideva obravnavo v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je toženka z njim dolžna skleniti najemno pogodbo za službeno stanovanje št. 4, na naslovu X., v izmeri 28,05 m2, oziroma za drugo primerljivo stanovanje, v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe policije in Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 160,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je sodišče nepopolno povzelo pravne temelje za izvedbo postopka dodelitve službenega stanovanja iz Pravilnika o dodelitvi službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah MNZ za potrebe policije. Ta se v 29. členu namreč sklicuje na določanje primernosti glede na površino stanovanja in število članov gospodinjstva po predpisih, ki urejajo najem neprofitnih stanovanj. O upravičenosti dodelitve in uvrstitve na prednostno listo se glede teh stanovanj uporablja upravni postopek. Sodišče ni upoštevalo subsidiarne uporabe ZUP-a, ki dovoljuje poseben postopek le, ko je ta predpisan z drugim zakonom, torej je ne glede na določbe pravilnika v postopku treba upoštevati ZUP in Pravilnik o dodelitvi neprofitnih stanovanj. Ob upoštevanju teh predpisov in glede na izraženo željo tožnika, da sprejme tudi manjše stanovanje, kot je določeno za dvočlansko gospodinjstvo, bi bil do stanovanja upravičen. Predlaga, da višje sodišče pretehta težo in sosledje pravnih pravil v postopku dodelitve službenih stanovanj in ugotovi zakonitost izvedenega razpisa ter izpeljanega postopka izbire in dodelitve stanovanja v najem.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe. Opozorila je, da se za dodeljevanje stanovanj v upravljanju MNZ ne uporablja upravni postopek. Dodelitev službenega stanovanja tudi ni pravica, ki bi zaposlenemu pripadala iz naslova delovnega razmerja, temveč akt poslovanja delodajalca. Tožnik ne razlikuje med dodelitvijo službenega stanovanja ter dodelitvijo neprofitnega stanovanja prosilcem po Stanovanjskem zakonu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jih pritožba ne prereka, izhaja, da je tožnik kot delavec tožene stranke kandidiral na internem razpisu za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj in oddal vlogo za dodelitev enosobnega stanovanja št. 4, na naslovu X., ki naj bi ga uporabljal skupaj z zunajzakonsko partnerico. Stanovanje mu ni bilo dodeljeno, ker je bilo glede na površino namenjeno bivanju ene osebe ter ga je prejela prosilka z enočlanskim gospodinjstvom (C. K.). Tožnik v tem postopku od toženke zahteva dodelitev omenjenega oziroma drugega primernega stanovanja, pri čemer se sklicuje na določila Pravilnika o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe policije (v nadaljevanju Pravilnik) in Pravilnika o dodelitvi neprofitnih stanovanj v najem.

6. Organizacija, delovanje in vodenje policije ter posebnosti delovnopravnih razmerij zaposlenih v policiji ureja Zakon o organizaciji in delu v policiji (ZODPol). Ta dodelitev stanovanj kot pravico, povezano z delom, ureja zgolj pri začasni premestitvi in napotitvi, ko v petem odstavku 67. člena določa, da mora policija uslužbencu, ki je premeščen ali napoten zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti na drugo delovno mesto ali na drugo območno policijsko postajo, zagotoviti ustrezno nastanitev. Tožnik v tem postopku ne zatrjuje, da bi zahteval stanovanje zaradi začasne premestitve, za kar bi bilo po oceni pritožbenega sodišča pristojno delovno in socialno sodišče. 7. 88. člen ZODPol se glede dodelitve ostalih službenih stanovanj sklicuje na interne akte policije, torej prepušča dodelitev avtonomnemu odločanju delodajalca, ta pa je to uredil v Pravilniku. Po slednjem je bilo dodeljeno tudi sporno stanovanje, pri čemer je sodišče prve stopnje njegove določbe pravilno interpretiralo. Po določilu 29. člena Pravilnika se prosilcu praviloma dodeljuje primerno stanovanje, torej tisto: 1.) ki ustreza površinskim normativom glede na število članov gospodinjstva v predpisu za dodelitev neprofitnih stanovanj, 2.) je najbližje delovnemu mestu prosilca ter 3.) ni oddaljeno več kot 60 km od kraja zaposlitve. Tožnik v tožbi priznava, da kvadratura stanovanja, za katerega želi skleniti najemno razmerje, ne ustreza kvadraturi, primerni za dve osebi, zato za dodelitev konkretnega stanovanja ni bil na prednostnem vrstnem redu. Določilo 47. člena Pravilnika sicer dopušča dodelitev manjšega stanovanja oziroma enakovrednega službenega stanovanja, vendar le osebi, ki je že najemnik službenega stanovanja, saj gre za urejanje zamenjave službenih stanovanj, kar pa ni uporabljivo v konkretnem primeru.

8. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na predpise o dodelitvi neprofitnih stanovanj. Za dodelitev teh pogoje predpisujeta SZ-1 v 87. členu, pri čemer določa, da se o dodelitvi takšnih stanovanj odloča v splošnem upravnem postopku, ter Pravilnik o dodelitvi neprofitnih stanovanj v najem. V konkretnem primeru tožnik zahteva dodelitev službenega in ne neprofitnega stanovanja, torej ne gre za zadevo, za katero bi bil glede postopka in odločanja predpisan upravni postopek. Tožnik tudi ne zahteva sodnega varstva tako, da bi izpodbijal upravni akt, sklicujoč se na kršitve temeljnih ustavnih pravic ali svoboščin (4. člen ZUS-1), temveč zahteva sklenitev najemne pogodbe v civilnem postopku. Določila Pravilnika, ki se glede površinskih normativov opira na normative iz predpisov za dodelitev neprofitnih stanovanj, pa je treba razlagati tako, kot se glasijo, in jih je upoštevala tudi tožena stranka, torej da se Pravilnik o dodelitvi neprofitnih stanovanj uporablja le glede površinskih normativov, ne pa glede vodenja postopka za dodelitev službenega stanovanja.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal upravičenja za dodelitev konkretnega stanovanja, poleg tega ne izpodbija akta, s katerim je bilo to stanovanje dodeljeno drugi zaposleni, prav tako pa tudi ne obstoji pravni temelj, na podlagi katerega bi od delodajalca lahko zahteval drugo primerno stanovanje, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino v konkretnem postopku ni bil potreben, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.