Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da obresti ne tečejo že od dneva zapadlosti odškodninske obveznosti, marveč v skladu z nastopom zamude po 2. odstavku 299. člena OZ, je pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II.I. izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 26.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2011 dalje.

V presežku (za znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2011 ter za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine v znesku 26.000,00 EUR še za čas od 29.9.2011 do 29.10.2011) se tožbeni zahtevek zavrne.“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških v točki V. se spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki poleg zneska iz točke V. izreka sodbe sodišča prve stopnje tožnici povrniti še 571,63 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 611,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi strokovne medicinske napake zdravnika, zaposlenega pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 11.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za prestan strah in 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za premoženjsko škodo ji je priznalo odškodnino v višini 986,83 EUR, 4.019,66 EUR ter 404,70 EUR. Zamudne obresti je sodišče tožnici priznalo od preteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki ga je toženki v pozivu k plačilu dala tožnica. V presežku je tožbene zahtevke sodišče prve stopnje zavrnilo. V stroškovnem delu je odločilo, da sta tožena stranka in stranska intervenientka dolžni tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 2.822,15 EUR.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse tri zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še preostalih zahtevanih 13.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo ter ji prizna zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti odškodninske obveznosti. Meni, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, zahtevek, ki ga je postavila v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, ni pretiran.

3. V zvezi z odločitvijo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožnica sodišču očita protispisnost. Res je namreč, da se je tožnica s predlogom izvedenca, da se 50 % trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pripiše nepravilnemu zdravljenju, strinjala. To pa ne velja glede duševnih bolečin, ki jih tožnica prestaja zaradi premestitve na nižje delovno mesto. Glede teh duševnih bolečin se je tožnica izrecno izjasnila, da jih ni mogoče pripisati nepravilnemu zdravljenju zgolj v deležu 50 %. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnica s tem strinjala, je protispisna. Sklicuje se na svojo pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2013. 4. V sklepnem delu pritožbe se pritožnica zavzema za to, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti odškodninske obveznosti. Ta trenutek je istovesten s trenutkom nastanka škode. Sklicuje se na tri odločbe pritožbenega sodišča (VSL II Cp 1834/2004, VSK I Cp 533/2004 in VSL II Cp 4086/2011) .

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba je delno utemeljena.

O očitku protispisnosti:

7. Iz obrazložitve v 15. točki izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče najprej ugotavlja splošne trajne posledice ter nato pojasni, da je izvedenec zaradi nemogoče razmejitve med obsegom dejanskih posledic ter tistih, ki bi z določeno stopnjo verjetnosti nastopile v vsakem primeru – le da kasneje, predlagal, da se 50 % trajnih posledic pripiše strokovni medicinski napaki. Nato sodišče pojasni, da se je tožnica s takšnim pristopom v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2013 (glej hrbtno stran list. št. 68 pravdnega spisa) strinjala. V nadaljevanju nato sodišče ugotavlja še obseg specialne trajne škode, ki je posledica dejstva, da je bila zaradi poškodbe tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter premeščena na zanjo manj atraktivno delovno mesto.

8. Ob takšni obrazložitvi se izkaže, da očitek protispisnosti ni utemeljen. Sodišče je namreč tožničine navedbe povzelo tako, kot so bile podane. Nikjer ni izrecno zapisalo, da se tožnica strinja s pristopom, da se ji tudi zaradi zmanjšanja njenih delovnih zmožnosti (priznana invalidnost ter premestitev na drugo delovno mesto) prizna zgolj 50 % siceršnje odškodnine. Takšnemu pristopu o zgolj 50 % priznanju obsega te škode je namreč v tem delu tožnica v resnici nasprotovala. Očitek protispisnosti zato ni utemeljen.

O uporabi prostega preudarka:

9. Kljub temu, da očitek protispisnosti ni podan, se zastavlja vprašanje, kaj pravno pomeni pristop izvedenca in posledično sodišča, da se kot pravnorelevantno posledico škodnega dogodka upošteva le 50 % trajnih posledic, ker niti strokovna razmejitev med dejanskimi trajnimi posledicami ter tistimi, do katerih bi po preteku nekaj let z dokajšnjo stopnjo verjetnosti prišlo, tudi če zdravljenje ne bi bilo nestrokovno (se pravi: posledice, ki bi zaradi primarne poškodbe tožnico vseeno nazadnje doletele). Odgovor pritožbenega sodišča je, da ta metoda ustreza metodi prostega preudarka iz prvega odstavka 216. člena ZPP. Gre za metodo ugotavljanja dejanskega stanja (obsega trajne škode), ko njenega obsega ni mogoče ugotoviti. Za uporabo te metode so bili v obravnavani zadevi po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji.

10. Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da obsega škode zaradi invalidnosti III. kategorije ter s tem duševnih bolečin zaradi premestitve na drugo, zanjo manj atraktivno delovno mesto, ni mogoče po enakem merilu prepoloviti. Po 28 letih delovne dobe je namreč očitno, da bi tožnica brez škodnega dogodka (medicinske napake) z veliko verjetnostjo praktično do upokojitve lahko ostala na prejšnjem delovnem mestu. Ker je tudi dejanska podlaga sodbe takšna, se nato zastavlja le še vprašanje, ali ni sodišče napake zagrešilo nato v nadaljnjem koraku, torej pri materialnopravni presoji višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na ugotovljen dejanski obseg škode. To vprašanje pa bo predmet materialnopravnega preizkusa v nadaljevanju.

Materialnopravni preizkus višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

11. Oškodovanka je bila zaradi zloma spodnjega dela golenice in mečnice leve noge zdravljena pri toženi stranki. Ugotovljeno je bilo, da je pri zdrobljenem zlomu težko ugotoviti pravilno dolžino zunanjega maleola in ostaja možnost, da operater ne uspe doseči pravilne dolžine. Zato je potrebno položaj zloma in sklepa že med operacijo - če to ni mogoče, pa takoj po operaciji - kontrolirati z rentgenskim slikanjem. V skladu s pravili stroke je potrebno nepravilen položaj zloma korigirati takoj, ko se ga ugotovi. Kirurg tožene stranke po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob prvi operaciji ni naravnal mečnice tako, da bi dosegel anatomsko dolžino. Fiksiral jo je v skrajšanem položaju, kar ima glede na podatke iz strokovne literature v visokem odstotku za posledico hiter razvoj deformantne artroze zgornjega skočnega sklepa. Zato bi bila potrebna takojšnja korekcija in osteosinteza v pravilnem položaju. Vendar lečeči kirurgi tožene stranke med operacijo in na več kontrolnih pregledih po operaciji na rentgenskih slikah kljub očitnim znakom niso prepoznali prikrajšave mečnice in subluksacije. Ravno tako niso prepoznali znakov hitro nastajajoče deformantne artroze in zato niso pravilno ukrepali, kar predstavlja strokovno napako. Hkrati je bilo ugotovljeno, da bi se oškodovanki v 10 letih s 50 % verjetnostjo, tudi če bi bila operacija izvedena optimalno, razvila potravmatska artroza, zaradi katere bi bila potrebna zatrditev ali endoproteza zgornjega skočnega sklepa.

12. Zaradi nepravilnega zdravljenja je bila tožnica dodatno hospitalizirana 8 dni na Ortopedski kliniki v L. Zdravljenje je namesto 8 mesecev trajalo 16 mesecev. Dodatne nelagodnosti, ki jih je zaradi tega trpela so: korektivni operacijski poseg na ortopedski kliniki, ambulantna odstranitev transsindezmotičnega vijaka, številne prevezave ran, šivanje in odstranitev šivov, številni ambulantni pregledi, 4 mesece uporabe bergel, jemanje analgetikov in antikoagulantne zaščite, 8 rentgenskih slikanj, CT preiskava, 14 dni rehabilitacije v Š., fizioterapija in bolniški stalež, ki je skupaj trajal 2 leti. Več let so se pri oškodovanki prepletale lahke, srednje, mestoma (krajši čas in ob obremenitvah) tudi hude bolečine. Ugotovitve sodišča prve stopnje omogočajo sklep, da so telesne bolečine prešle v trajne bolečine, zaradi česar obeh oblik pravno priznane škode (telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem na eni ter zmanjšanja življenjske aktivnosti ter z njo povezanega duševnega trpljenja na drugi strani) ni mogoče strogo ločiti.

13. Tožnica je trpela dolgotrajen in intenziven strah za izid zdravljenja.

14. Trajne posledice se kažejo kot izrazite artrotske potravmatske spremembe z obrabo hrustanca zgornjega skočnega sklepa. Upogib je omejen za tretjino, za polovico sta zmanjšani inverzija in everzija stopala. Vsako obremenjevanje noge je boleče. Tožnica šepa in ni sposobna daljše hoje, še posebno po neravninah. Ni sposobna za delo v počepu. Gleženj jo po naporih boli tudi v mirovanju. Zaradi zmanjšane sposobnosti je invalid III. kategorije, omejena je na pretežno sedeče delo. Omejena je tudi pri vseh rekreativnih dejavnostih. Izvedenec ni mogel strokovno utemeljeno in natančno razmejiti trajnih posledic, ki bi jih trpela tožnica v vsakem primeru in tistih, ki so posledica zdravniške napake. Dodatna težava pri ugotavljanju dejanskega obsega škode iz tega naslova je tudi ta, da bi tožnica po preteku nekaj let z visoko stopnjo verjetnosti trpela podobne posledice, kot jih trpi sedaj, četudi bi do zdravniške napake ne prišlo. Podrobnejše ugotovitve o tem so vsebovane v 15. točki sodbe. Hkrati je bilo ugotovljeno, da ima tožnica 28 let delovne dobe. Morala je biti premeščena na drugo, zanjo manj atraktivno delovno mesto.

15. Sodišče prve stopnje je za opisan obseg škode tožnici priznalo 11.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah in 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar ustreza 19 povprečnim plačam v državi v času sojenja na prvi stopnji. Pri slednji odškodninski postavki je sodišče upoštevalo dejstvo, da razmejitev med škodo, ki bi jo tožnica utrpela v vsakem primeru in škodo, ki jo dejansko trpi, ni docela mogoča. Prav tako je upoštevalo, da bi tožničino zdravstveno stanje po preteku nekaj let v vsakem primeru postalo takšno, kot je sedaj.

16. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče pravni pravili iz 179. in 182. člena OZ(2) napolnjuje z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin. To pomeni, da sodišče ugotovi individualen obseg škode (torej tudi posebnosti konkretnega oškodovanca) in nato opravi primerjavo z zadevami iz sodne prakse. Pri tem si pomaga z zbirko iz sodne prakse(3). Tako je ravnalo tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi.

17. Pritožbeno sodišče je konkretno zadevo primerjalo z naslednjimi zadevami iz citirane zbirke sodne prakse.

XI/14 (II Ips 250/2000): v tej zadevi, ki ima precej stičnih točk z obravnavano (tudi invalidnost III. kategorije s potrebo po sedenju na delovnem mestu), je bila priznana odškodnina v višini 33 povprečnih plač v Republiki Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji. Zadeva XI/15 (II Ips 292/2000), v kateri je bila prisojena odškodnina v višini 32 plač, bi bila z obravnavano primerljiva, če bi v našem obravnavanem primeru bilo mogoče vse trajne posledice pripisati škodnemu dogodku. Zadeva XI/16 (II Ips 88/2007) ni hujša od obravnavane, priznana je bila odškodnina v višini 31 plač. Zadeva XI/17 (II Ips 152/2008) tudi ni hujša od obravnavane, vendar je bila tu zavrnjena le revizija tožeče stranke, priznana je bila odškodnina v višini 30 plač. Podobno velja za zadevo XI/18 (II Ips 280/2001). Tudi zadeva XI/21 (II Ips 581/2001) ni hujša od obravnavane, priznana je bila odškodnina v višini 27 plač. Pri primerljivih zadevah je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke, ko je bila prisojena odškodnina v višini 25 plač (številka XI/23; II Ips 455/2004) oziroma 24 plač (XI/25; II Ips 470/2006). Vsi nadaljnji primeri v zbirki so celostno gledano lažji.

18. Pritožbeno sodišče je presodilo, da se bo obravnavana zadeva v opisano sodno prakso ustrezno mestila ob predpostavki, da se odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljanjem zviša za 2.000,00 EUR, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 5.000,00 EUR. Materialnopravna podlaga odločitve je podana v 179. in 182. členu OZ, procesnopravno pooblastilo za spremembo pa v 5. alinei 358. člena ZPP.

Glede obresti:

19. Odločitev sodišča prve stopnje, da obresti ne tečejo že od dneva zapadlosti odškodninske obveznosti, marveč v skladu z nastopom zamude po drugem odstavku 299. člena OZ, je pravilna in tudi pravilno obrazložena. Vsebinsko k tem razlogom pritožbeno sodišče nima kaj bistvenega dodati.

20. Na očitek, da predstavlja takšno stališče odstop od sodne prakse, pritožbeno sodišče odgovarja, da to ne drži. V treh odločbah, ki jih ponuja kot argument sodne prakse, je izraženo stališče sicer res drugačno od izhodišča v izpodbijani sodbi. Vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča tam izraženo stališče napačno, stališče v izpodbijani sodbi pa pravilno in to prav iz razlogov, s katerimi je svoje stališče argumentiralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Stališče v izpodbijani sodbi ne nasprotuje razlogom načelnega pravnega mnenja VS RS z dne 26. 6. 2002 (Pravna mnenja VS RS, I/2002) in je skladno s številnimi odločbami v predhodni sodni praksi(4).

O stroških postopka:

21. Glede na spremenjen uspeh je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem se je oprlo na metodo, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ker ta po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ustrezno napolnjuje materialnopravni pojem ustrezen del stroškov iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Po tej metodi bi bila ob spremenjenem uspehu (ki zdaj znaša - glede na metodo ločenega obravnavanja uspeha po temelju in višini zahtevka - 92 %) tožnica upravičena dobiti od toženke povrnjenih 3.393,78 EUR. Glede na to, da ji je bilo že pravnomočno prisojenih 2.822,15 EUR, ji je pritožbeno sodišče s to sodbo priznalo še razliko v višini 571,63 EUR.

22. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnici dolžna stroške solidarno povrniti tako toženka kot stranski intervenient, je sicer napačna, vendar sodišče vanjo ni moglo poseči, ker je v obsegu, kot je zamejen v V. točki izreka izpodbijane sodbe, postala pravnomočna. Ne toženka ne stranski intervenient je namreč s pritožbo nista izpodbijali. To pa ne pomeni da je pritožbeno sodišče tudi z zvišano stroškovno obveznostjo obremenilo stranskega intervenienta. Za stroškovno obremenitev stranskega interveneinta namreč ni materialnopravne podlage(5).

23. Pritožnica je v pritožbenem postopku uspela zvišati znesek prisojene odškonine za 7.000,00 EUR. Od tega zneska ji je zato pritožbeno sodišče priznalo 317,20 EUR nagrade za redno pravno sredstvo, 53,60 EUR za DDV, 20 EUR materialnih stroškov ter 294,00 EUR za sodno takso. S takšno metodo je pritožbeno sodišče upoštevalo le delen pritožbeni uspeh in prisodilo pritožnici ustrezen del stroškov.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(3) Mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010

(4) Npr.: VS RS, II Ips 627/2007; VSL, I Cp 301/2014; VSL, III Cp 665/2014; VSK, Cp 685/2013...

(5) Glej tudi N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 33.