Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU), saj naloge tehnične pomoči niso del projekta oziroma, ob zaključku projekta niso prenehale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Sklep št. ... z dne 11. 12. 2015 in sklep št. ... z dne 3. 2. 2016, ki ju je tožena stranka izdala tožeči stranki, se razveljavita.

II. Ugotovi se, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 1. 12. 2015. III. Ugotovi se, da ima tožeča stranka od 1. 12. 2015 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer za uradniško delovno mesto višji svetovalec za čas od 1. 12. 2015 do začetka veljavnosti Akta o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 25. 2. 2016, po tem času pa za ustrezno delovno mesto.

IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo v delovno razmerje za nedoločen čas in na ustrezno delovno mesto, v roku 15 dni.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2015 do ponovne reintegracije v delovno razmerje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 15 dni.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2015 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto mesečna nadomestila plač (v obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016 zmanjšana za 892,50 EUR bruto mesečno), odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila.

VII. Zavrne se tožbeni zahtevek: - za ugotovitev, da je bila tožeči stranki nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, - da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje že z dnem 30. 11. 2015, - da ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec tudi za čas po začetku veljavnosti Akta o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 25. 2. 2016, - da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na uradniško delovno mesto višji svetovalec, - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016 obračunati bruto plačo, ki ni znižana za prejeta bruto denarna nadomestila za čas brezposelnosti v višini 892,50 EUR bruto mesečno, - da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih neto nadomestil plač tudi za 5. dan v mesecu glede plače preteklega meseca.

VIII. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 640,31 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, oziroma njeno razveljavitev.

Tožena stranka je predlagala zaslišanje A.A., direktorja Urada B., v zvezi z vsebino, naravo in zaključkom posameznih projektov in razlikami med njimi. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo prav na vsebini navedenih projektov ter namenu in vsebini projektov, zato bi bilo njegovo zaslišanje bistvenega pomena za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A., ker naj bi bil predlagan prepozno, po prvem naroku. Določba 286. člena ZPP, na katero se sodišče pri tem sklicuje, ni tako izključujoča. Dokazni predlog ni pomenil prav nobenega podaljšanja postopka, prav tako pa je bil podan v okviru roka za podajo pripravljalne vloge, ki ga je sodišče dalo toženi stranki. Tožena stranka je to kršitev pravočasno ugovarjala, zaradi opustitve zaslišanja predlagane priče je prišlo do napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z naravo in vsebino projekta Tehnične pomoči. Prvostopenjsko sodišče pravočasnost tožbe utemeljuje s tem, da je tožnica 26. 11. 2015 vložila zahtevo za varstvo pravic, s katero je zahtevala priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Sklep z dne 11. 12. 2015, ki ga je tožena stranka izdala na tožničino zahtevo z dne 26. 11. 2015, ni konstitutivne narave, prav tako ne sklep komisije z dne 3. 2. 2016, ki je bil izdan po pritožbi. Sklicevanje na postopanje po določbah ZJU oz. vložitev zahteve za varstvo pravic po določbah ZJU v času trajanja delovnega razmerja ne more biti odločilno. V konkretni zadevi kot pravna podlaga pride v poštev tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Zahtevek se uveljavlja neposredno pred sodiščem. Zato dejstvo, da je tožnica 26. 11. 2015 vložila zahtevek za varstvo pravic, ne more biti relevantno, saj takrat delovno razmerje (še) ni prenehalo. Tožnica je zahtevo za odpravo kršitev vezala na nezakonito prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi 30. 11. 2015, čeprav ta kršitev tedaj še ni obstajala. Ker ji je pogodba o zaposlitvi prenehala s 30. 11. 2015, je za zatrjevano kršitev izvedela najkasneje 1. 12. 2015 in bi tožbo morala vložiti najkasneje 31. 12. 2015, vložila pa jo je 26. 1. 2016, kar je prepozno. Za uveljavljanje pravnega varstva v konkretnem primeru ne veljajo določbe ZJU. Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo šele (ali zaradi) z izdajo sklepov z dne 1. 12. 2015 oziroma z dne 22. 12. 2015, pač pa s potekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, to je s 30. 11. 2015. Tožeči stranki sklepov tožene stranke z dne 11. 12. 2015 in 3. 2. 2016 za potrebe pravnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas sploh ni bilo treba izpodbijati v postopku pri delodajalcu, saj delavec ugotovitveni zahtevek o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja lahko uveljavlja le pred sodiščem, kot to izrecno izhaja iz 200. člena ZDR-1. Glede odločitve o transformaciji izpodbijana sodba povzema le dele izpovedi prič oz. njihove vsebine ne povzema tako, kot dejansko izhaja iz njihovih izpovedi, zato gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče očitno ni upoštevalo izjave priče C.C. z dne 11. 10. 2016, iz izpovedi priče D.D. pa ne izhaja, da so kontrolorji v vseh treh programskih obdobjih opravljali istovrstno delo, saj je izrecno izpovedala, da so ogromne razlike v delu glede na prvo obdobje do leta 2006, drugo obdobje od leta 2007-2013 in glede na sedanje delo. Prvostopenjsko sodišče je vse to poenostavilo zgolj na opravljanje kontrole in zgolj na vprašanje preverjanja upravičencev do evropskih sredstev.

Tudi priča E.E. je potrdila, da je Tehnična pomoč projekt, ki je vezan na vsak posamezen operativni program v določenem časovnem obdobju, ki je svoja celota. F.F. pa je izrecno potrdila, da je Tehnična pomoč projekt, vsebinsko pa administrativna podpora izvajanju operativnega programa v določenem obdobju, ni pa izpovedala, da naj bi šlo zgolj za financiranje projektov, ampak da gre za vsebine, glede katerih se država članicam v določenem obdobju zaveže, da jih bo v operativnem programu izvedla. Za novo programsko obdobje (2014-2020) je izrecno potrdila, da se je vzpostavil nov sistem, na novo pa je postavljeno tudi financiranje, in sicer prav za delo kontrolorjev, ki ga je opravljala tudi tožnica v prejšnjem projektu. Priča je zanikala, da bi bila tehnična pomoč trajna naloga ministrstva in poudarila, da to absolutno ne drži, saj evropska sredstva niso namenjena za to, da se z njimi financira trajne naloge ministrstva. Povedala je, da je Tehnična pomoč neposredno vezana na projekte določenega obdobja, ki se takrat izvajajo in izrecno zanikala, da bi bila programa v obdobju 2007-2014 in 2014-2020 identična.

Iz izpovedi prič torej ne izhaja to, kar sodišče ugotavlja v 12., 13., 14., 15., 16. in 17. točki obrazložitve, pač pa prav nasprotno, zato gre tudi za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če se kontrole upravičenosti do denarnih sredstev opravljajo v posameznih programskih obdobjih, to še ne pomeni, da ne gre za projekte. Tožnica je imela pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga projektnega dela. Operativna programa G. in H. sta projekta, v njunem okviru pa obstajata tudi ločena projekta Tehnične pomoči. Sodišče je tožeči stranki delovno razmerje za nedoločen čas po zadnji pogodbi o zaposlitvi (kar sicer ni navedeno v izreku, izhaja pa iz 18. točke obrazložitve) priznalo kljub temu, da je tožena stranka v 10. točki pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2016 izpostavila, da je imela tožnica zaradi zaposlitve za določen čas plačo višjo za dodatnih pet plačnih razredov po 15. členu ZSPJS oz. tretjega odstavka 73. člena ZJU, do katerih v primeru zaposlitve za nedoločen čas ne bi bila upravičena. Ti dodatni plačni razredi se vežejo izključno na delovno razmerje za določen čas, prav tako pa je tožnica zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas prejela tudi odpravnino v višini 438,57 EUR, ki v primeru transformacije ne more biti več upravičen prejemek. Sodišče tega prejemka v izreku ni upoštevalo, tudi zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Prvostopenjsko sodišče je predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zavrnilo zgolj iz razloga, ker naj bi bilo tožnico mogoče vrniti na ustrezno delovno mesto pri toženi stranki. 118. člen ZDR-1 pa govori o vseh okoliščinah in interesih pravdnih strank. Tožena stranka je pogoje za sodno razvezo pogodbe obrazložila in izkazala v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2016 (23. točka), dodatno pa izpostavila tudi še na naroku 8. 11. 2016. Tožena stranka je s tožnico imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za projektno delo in ne za nedoločen čas. Že v tem je izkazana okoliščina, da od določenega trenutka dalje pri toženi stranki ni interesa za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka je delovna mesta za nov projekt razpisala in pravočasno izvedla postopke zaposlitev in v teh postopkih je sodelovala tudi tožnica. Glede na to, da v njih po vnaprej predpisanih in znanih kriterijih ni bila izbrana, je to povsem jasna okoliščina, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni več mogoče. 3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, saj izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje njenim razlogom, sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje A.A., direktorja Urada B., bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, ker zaslišanje te priče ni bilo predlagano do konca prvega naroka za glavno obravnavo, tožena stranka pa ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, s katerimi bi izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati na prvem naroku. Ravnalo je torej v skladu z določbo 286. člena ZPP, ki v šestem odstavku izrecno določa, da se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom tega člena (torej tudi prepozno predlagani dokazi), ne upoštevajo.

9. Tudi pritožbenim navedbam, da naj bi sodišče kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi glede odločitve o transformaciji povzelo le dele izpovedi prič, oziroma ker naj njihove vsebine ne bi povzelo tako, kot dejansko izhaja iz njihovih izpovedi, ni mogoče pritrditi, saj ti očitki ne držijo. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič korektno povzelo in jim ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki jo imajo v resnici, zato v izpodbijani sodbi ne gre za protispisnost. 10. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami, prepričljivo in natančno dokazno oceno ter s pravnimi stališči, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, dodaja naslednje:

11. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da je tožba, ki jo je tožnica vložila dne 26. 1. 2016, vložena pravočasno in da za tožnico kot javno uslužbenko veljajo za uveljavljanje pravnega varstva določbe Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl., ZJU), pri čemer je svojo odločitev oprlo zlasti na določbe 24., 25. in 39. člena ZJU. Tožnica je v obravnavani zadevi, kot izhaja iz podatkov v spisu ter iz izpodbijane sodbe, vložila zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki za priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas 26. 11. 2015, torej še v času trajanja delovnega razmerja s toženo stranko (ki ji je glede na iztek pogodbe o zaposlitvi za določen čas prenehalo 30. 11. 2015), njena zahteva pa je bila s sklepom z dne 11. 12. 2015 zavrnjena, zato se je zoper sklep pritožila. Ker komisija za pritožbe ni odločila o pritožbi v roku 30 dni (ampak šele 3. 2. 2016), je tožnica vložila tožbo (zaradi molka organa) v okviru roka 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe, ki je določen v drugem odstavku 25. člena ZJU. Glede zahtevka za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas je predhodno varstvo pri delodajalcu v smislu citiranih določb ZJU procesna predpostavka, zato tožba ni prepozna, čeprav ni bila vložena v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1), ampak v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zmotno pa je stališče, da v času podaje tožničine zahteve za odpravo kršitve kršitev sploh še ni obstajala - kršitev je obstajala ves čas, ker je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito sklenjena za določen čas, in ni nastala šele s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zahtevek za priznanje transformacije delovnega razmerja vključuje tudi zahtevek v zvezi z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z iztekom določenega časa, saj je tudi iz zahteve tožnice razvidno, da v letu 2015 tožnici pogodba za določen čas ni bila podaljšana (s sklenitvijo nove pogodbe ali aneksa, kot v preteklih letih) in da ji bo 30. 11. 2015 prenehala. Ob ureditvi varstva pravic delavcev, kot velja za javne uslužbence v citiranih določbah ZJU, je stališče tožene stranke, da je tožba prepozna, ker bi morala tožnica sodno varstvo pravic uveljavljati neposredno pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR- 1, to je v 30 dneh od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, napačno, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Takšno je tudi stališče sodne prakse v podobnih sporih.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas, nepretrgoma od 16. 4. 3007 do vključno 30. 11. 2015. Prva pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za opravljanje strokovnih del v okviru projekta z omejenim časom trajanja, v okviru programa I., kasnejše pogodbe pa v okviru projekta Tehnična pomoč - ministrstvo - Operativni program J.. Zadnja pogodba je bila sklenjena za določen čas od 1. 7. 2015 do predvidoma 30. 11. 2015 za izvedbo projekta Tehnična pomoč - ministrstvo - projekt K. za delovno mesto ... višji svetovalec (št. delovnega mesta po projektu: ...) v Službi M. v Uradu B..

13. V skladu s 3. točko prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) se z javnim uslužbencem lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta (tretji odstavek 69. člena ZJU), na podlagi določbe tretjega odstavka 68. člena ZJU pa je treba glede omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede posledic kršitev določb prvega odstavka 68. člena ZJU uporabljati določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po določbi 11. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano, v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZDR-1 pa se lahko v tem primeru (ne glede na omejitev iz drugega odstavka 55. člena) pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta.

14. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala enaka dela ter da pri tehnični pomoči ne gre za začasno, temveč za stalno potrebo po delu. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo projektno, temveč je šlo za stalno delovno nalogo tožene stranke, ter da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi presegla časovno omejitev iz četrtega odstavka 55. člena ZDR-1, je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot projekt z omejenim časom trajanja, temveč da gre v resnici za opravila stalne narave, ki so bila potrebna v vseh zaporedoma si sledečih obdobjih izvajanja operativnih programov in se še vedno izvajajo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da izvajanje nekaterih programov prehaja iz enega programskega obdobja v drugega, za implementacijo teh programov, vključno s programi, ki so v vsakokratnem operativnem obdobju novi, pa je zadolžena tehnična pomoč. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je to delo pri toženi stranki opravljalo v vseh obdobjih prejemanja sredstev iz sklada L. in se je opravljalo tudi potem, ko je bil projekt K. že zaključen. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bilo delo tožnice na projektu K. vezano na določeno programsko obdobje, ki ni bilo stalno. Bistveno je, da se tudi v zvezi z Operativnim programom H. opravljajo naloge, ki jih je pri toženi stranki opravljala tožnica, to je naloge kontrolorja upravičenosti denarnih sredstev, prejetih iz sklada L., oziroma zahtevkov za izplačilo upravičencev. Izpovedi tožnice in prič F.F., E.E. in D.D. v zvezi z navedenimi vprašanji je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in jih upoštevalo pri svoji odločitvi. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je v operativnem obdobju 2014 - 2020 prišlo do sprememb, in da gre za nov način izvedbe, nov pristop dela, nov informacijski sistem, ne vpliva na ugotovitev, da je delovna naloga kontrola upravičenosti denarnih sredstev oziroma zahtevkov za izplačilo upravičencev vseskozi enaka. Pri toženi stranki se v vseh programskih obdobjih opravljajo istovrstne naloge, ki se pri toženi stranki oziroma ministrstvu opravljajo stalno, že ves čas od vstopa Slovenije v Evropsko unijo in so zato trajne narave. Delo tožnice, ki ga je opravljala več kot osem let, to je tehnična pomoč kot kontrola upravičenosti denarnih sredstev, prejetih iz sklada L., za razne projekte, ni bilo časovno omejeno. Zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje tako delo ni projektno, saj tehnična pomoč ni projekt, način financiranja (časovne omejitve po posameznih obdobjih) teh del, torej tudi stalnih nalog, ki jih je vsa leta opravljala tožnica, pa ni bistvenega pomena. Zaradi načina financiranja (iz evropskih sredstev) nekega stalnega dela oziroma naloge ministrstva ni mogoče šteti za delo na projektu, čeprav tožena stranka zatrjuje nasprotno. Zlasti pa je pomembno, da tožena stranka za enako časovno projektno obdobje, za katerega je v preteklih letih sklepala z zaposlenimi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sedaj za podobna dela z javnimi uslužbenci sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

16. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU), saj naloge tehnične pomoči niso del projekta oziroma ob zaključku projekta niso prenehale.

17. V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZJU, se šteje, da je delavec (oziroma javni uslužbenec) sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1), zaradi tega pa je tožena stranka dolžna tožnico vrniti nazaj na delo. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da jo je dolžna pozvati na ustrezno delo, ker je bilo njeno delovno mesto zaradi zaključka projekta Tehnična pomoč operativni program J. ukinjeno, seveda pa ji je za čas do vrnitve na delo dolžno priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, po zadnji pogodbi o zaposlitvi, za katero se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Pri tem ne more biti odločilnega pomena višina plače, določena s to pogodbo v povezavi z zaposlitvijo za določen čas, oziroma dejstvo, da so bili tožnici priznani dodatni plačni razredi, vezani na zaposlitev za določen čas. Ob izpolnjenih pogojih iz 56. člena ZDR-1 se v pogodbo za nedoločen čas transformira pogodba za določen čas v taki vsebini, kot je bila sklenjena. Glede odpravnine, ki jo je tožnica zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas prejela pri toženi stranki, pa ima tožena stranka vse možnosti, da zahteva njeno vrnitev, na samo odločitev o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku pa to nima nobenega vpliva, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

18. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi razvezati po 118. členu ZDR-1, kot je predlagala tožena stranka. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zavrnilo (20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Dejstvo, da je tožena stranka spremenila sistemizacijo in ukinila tožničino delovno mesto, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 43/2010 z dne 24. 5. 2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje), pa tudi pritožbenega sodišča, ni utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 118. člena ZDR-1. Ker je tožnica delo pri toženi stranki od leta 2007 dalje, torej več kot osem let, opravljala uspešno (sicer ji tožena stranka nedvomno ne bi večkrat podaljševala pogodb, sklenjenih za določen čas), tudi ni drugih utemeljenih razlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Stališče tožene stranke, ki ga izpostavlja tudi v pritožbi, da je že s tem, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, izkazana okoliščina, da od določenega trenutka dalje pri toženi stranki ni interesa za nadaljevanje delovnega razmerja, ni sprejemljivo, ker je bilo ugotovljeno, da so bile pogodbe za določen čas sklenjene nezakonito. Dejstvo, da naj bi tožena stranka postopke zaposlovanja za nov projekt (operativni program H.) zaključila do konca oktobra 2015, tožnica, ki se je prijavila tudi za delovna mesta v novem projektu pa ni bila izbrana (ker naj ne bi bila med najboljšimi kandidati), kar naj bi dokazovalo, da tožena stranka nima interesa z njo nadaljevati delovnega razmerja, pa samo po sebi prav tako ne more bistveno vplivati na odločitev o sodni razvezi.

19. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).