Jedro

Ker obsojenka ni zahtevala, da se ji postavi zagovornik po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti po 1. odstavku 71. člena ZKP, sodišče ni kršilo pravice obsojenke do zagovornika.

Izrek

Zahtevi obsojene T.K. in zagovornikov obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni A.K. je dolžan plačati 1.000 EUR, T.K. pa 800 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ, storjenega v sostorilstvu, obsojena A.K. na 7 mesecev in T.K. na 6 mesecev zapora in plačilo stroškov kazenskega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Zoper sodbi so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti obsojena T.K. sama ter zagovorniki obsojenega A.K. Zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi sodišče zavrnilo njihove dokazne predloge, da se opravi rekonstrukcija dogodka, zasliši dr. L.I. in preveri obstoj policijskega zapisnika o izjavi B.K., v nasprotju z določbami 5. in 17. člena ZKP ter 29. člena Ustave, ker zavrnitev teh dokaznih predlogov ni obrazložena. Sodišče druge stopnje naj ne bi presodilo pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje za ugotovitev, da je obsojeni A.K. brcal z vojaškimi čevlji oškodovanca, ni izvedlo nobenega dokaza, pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni individualiziralo ravnanj vsakega od obsojencev in posledic, ki sta jih z njimi povzročila, pa je zavrnilo z zmotnim stališčem, da ni pomembno, katere poškodbe naj bi vsak od njiju povzročil. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva obsojene T.K. za varstvo zakonitosti pa navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obsojenka napadla oškodovanca, saj je ta močan 90 kg težak moški, zavrnilo pa je logični zagovor, da je oškodovanec zaradi denarja fizično napadel oba obsojenca, kar je ugotovila tudi policija, da so bili na njenem vratu vidni sledovi prstov obeh oškodovančevih rok ter soobsojenčevi lasje na podboju. Na sodišču je bila "zadeva prikazana enostransko", najprej je bila v vlogi oškodovanke, nato pa brez možnosti zagovora in rekonstrukcije dogodka v vlogi napadalke in obsojenke. Državna tožilca sta bila pristranska v njeno škodo, zagovornik je bil premalo aktiven in je zavlačeval postopek. Postopek je tako trajal nerazumno dolgo. Sodišče ji ni postavilo zagovornika. Predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vložniki so tudi predlagali, da se izvršitev kazni odloži do odločitve o zahtevah za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevah odgovarja, da zavrnitev določenih dokaznih predlogov obrambe ni v nasprotju z določbami kazenskega postopka, ker izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno ugotovitev odločilnih dejstev, v ostalem pa zahtevi uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Kadar več telesnih poškodb drugi osebi povzroči več sostorilcev ni treba ugotavljati katero od poškodb je povzročil določeni sostorilec in s kakšnimi dejanji, ker so jih povzročili s skupnim delovanjem. Predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili zagovorniki obsojenega A.K. in zagovornik T.K. Zagovorniki obsojenega A.K. vztrajajo pri navedbah v zahtevi, da je sodišče kršilo pravico obsojenca do obrambe, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je obramba predlagala, vrhovni državni tožilec pa je tudi napačno razlagal zahtevo, da uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zagovornik obsojene T.K. pa navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon v odločbi o kazni, ki je previsoka glede na sodno prakso in olajševalne okoliščine, kršilo naj bi pravico obsojenke do obrambe, ker ni opravilo rekonstrukcije in ogleda kraja kaznivega dejanja, ni zaslišalo dr. J.T. in ni pridobilo uradnega zaznamka o izjavi B.K., dani policistom.

Zahtevi obsojene T.K. in zagovornikov obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec in zagovornik vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Uveljavljane kršitve zakona morajo biti v skladu z določbami 1. odstavka 424. člena ZKP določno opredeljene in obrazložene, da jih je mogoče preizkusiti. Po določbah 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornikov obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. in 17. členu ZKP ter 29. členu Ustave. Za kršitev določb 5. člena ZKP gre, če sodišče že pri prvem zaslišanju obdolženca ne seznani, katerega dejanja je obdolžen, kaj je podlaga za to obdolžitev, če mu ne omogoči, da se izjavi o vseh obremenilnih dejstvih in dokazih, ali da navede dejstva in dokaze v svojo korist (1. in 2. odstavek) ali ga ne pouči, da se ni dolžan zagovarjati, odgovarjati na vprašanja, priznati krivdo ali izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje (3. odstavek). Z zavrnitvijo določenih dokaznih predlogov obrambe obsojenega A.K. sodišče ni prekršilo nobene od teh določb. Po določbah 17. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek), z enako vestnostjo presoditi tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tista, ki so mu v korist (2. odstavek). Zahteva ne pojasni katero od teh kršitev uveljavlja, obrazlaga pa jo s trditvami, da je sodišče zmotno ocenilo verodostojnost zagovorov in nasprotujočih dokazov, zaradi česar je zmotno ugotovilo, da obsojenec ni storil dejanja v silobranu. S to obrazložitvijo zahteva ne utemeljuje kršitev nobenega pravila iz 17. člena ZKP.

Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave, na katero se zahteva po vsebini sklicuje, je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. To pomeni, v povezavi z določbami 299. člena ZKP, da sodišče praviloma izvede dokaze, ki jih predlaga obramba, razen če je očitno, da se z njim ne dokazuje ali ni primeren za dokazovanje pravno odločilnega ali pomembnega dejstva ali je nepotreben, ker je obstoj ali neobstoj določenega dejstva že dovolj zanesljivo ugotovljen. Kadar sodišče zavrne dokazni predlog obrambe mora odločitev kratko obrazložiti (5. odstavek 299. člena ZKP) in jo utemeljiti tudi v sodbi (7. odstavek 364. člena ZKP). Tožilstvo je v obtožnici predlagalo zaslišanje štirih prič, med njimi tudi B.K., ki je oče oziroma mož obsojencev in je očitno priča v korist obrambe, ter oškodovanca, katerega zaslišanje je predlagal tudi zagovornik obsojenega A.K. Zagovornik obsojenca je na glavni obravnavi predlagal poleg zaslišanja oškodovanca tudi zaslišanje izvedenca dr. M.B., postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, pridobitev zdravniškega potrdila o poškodbah obsojene T.K., pregled pravdnega spisa o tožbi oškodovanca zoper obsojenca ter preveritev, ali je v spisu uradni zaznamek policije o izjavi priče B.K. Te dokaze je sodišče izvedlo. Ni pa sprejelo dokaznih predlogov zagovornika, da se zasliši dr. L.I. in opravi rekonstrukcija dogodka, ker izvedba teh dokazov ni bila potrebna za razjasnitev stvari (3. odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je pritrdilo takemu sklepu sodišča prve stopnje (2. odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Zahteva za varstvo zakonitosti, ki zgolj ponavlja ta del pritožbe in ne navaja razlogov, zakaj naj bi bilo tako stališče sodišč prve in druge stopnje napačno, ne more uspeti. Obramba je s predlagano rekonstrukcijo dogodka hotela omajati verodostojnost izpovedbe oškodovanca, ker da bi sodišče pri rekonstrukciji lahko ugotovilo, ali se z razdalje petih metrov lahko vidi od vhodnih vrat v hodnik hiše, ali je resnična trditev oškodovanca, da je videl obsojenca s psom in kako je prišlo do poškodb. Verodostojnost oškodovanca je sodišče ocenjevalo na podlagi izvedenskega mnenja dr. P.C., izpovedbe priče R.U. in "priznanja", v katerega sta obsojenca prisilila oškodovanca (6. in 7. stran sodbe sodišča prve stopnje). Zahteva ne zatrjuje, da je ocena verodostojnosti nerazumna in ne navaja nobenih okoliščin za zaključek, da je napačna. Zgolj ponavljanje stališča, da bi ogled oziroma rekonstrukcija lahko omajala prepričanje sodišča o verodostojnosti oškodovanca zato ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca.

Enak zaključek velja za zavrnitev predloga za zaslišanje dr. L.I., ki naj bi v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca v zdravniško potrdilo napisal, da je oškodovanec dobil "udarno vrezno rano na čelu". Za ugotovitev vrste in narave poškodb oškodovanca je izvedenec med drugimi listinami upošteval tudi zdravniško potrdilo L.I. (1. odstavek na 2. strani izvedenskega mnenja). Oba zdravnika sta rano v latinskem jeziku opredelila enako (Vulnus lacero-contusum frontis), le da jo je v slovenščini izvedenec poimenoval kot raztrganino, dr. I. pa za "udarno vrezno rano" (zdravniško potrdilo dr. L.I. v prilogi A1). Zaslišanje te priče bi zato bilo nepotrebno, kot sta pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje.

Zmotna je trditev zahteve zagovornika obsojenega A.K., da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbene navedbe, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ne navaja natančno kateri od obeh sostorilcev in s katerimi ravnanji je povzročil oškodovancu določeno telesno poškodbo in navedbe, da ni dokazano, da bi obsojeni A.K. z vojaškimi čevlji brcal oškodovanca. Sodišče je presojo teh pritožbenih navedb napravilo v 1. odstavku na 4. strani svoje sodbe.

Zahteva obsojene T.K. za varstvo zakonitosti ne navaja katere kršitve zakona naj bi sodišče zagrešilo. S trditvami, da je sodišče zmotno ocenilo verodostojnost zagovorov in je zato neutemeljeno zavrnilo navedbe obsojenke v smeri silobrana, in o pomenu telesnih poškodb, ki naj bi jih oškodovanec povzročil obema obsojencema, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Navedbe o "enostranski predstavitvi" zadeve, spremembi statusa obsojenke iz oškodovanke v obdolženko, o nerazumno dolgem postopku, pristranskosti državnega tožilstva, neaktivnosti zagovornika (očitno soobsojenega A.K., saj ga sama do konca rednega postopka ni imela) in da ji sodišče zagovornika ni postavilo, bi bilo mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve pravice do nepristranskega sodišča po 1. odstavku 23. člena Ustave. Toda trditve so neutemeljene: obsojenka je bila v postopku večkrat zaslišana, lahko je postavljala vprašanja, dajala pripombe ali kakorkoli aktivno sodelovala na glavnih obravnavah, zato ni sprejemljiva trditev, da je bila zadeva "enostransko" predstavljena oziroma pristransko obravnavana ali razsojena. Obsojenka je bila ves čas postopka (v posameznih preiskovalnih dejanjih, med preiskavo in v obtožnici) obravnavana kot obdolženka, zato ni razumljiva trditev v zahtevi, da je bila v kazenskem postopku obravnavana najprej kot oškodovanka, na koncu postopka pa brez možnosti zagovora postavljena v položaj obdolženke.

Obsojenka ni zahtevala, da se ji postavi zagovornik po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti po 1. odstavku 71. člena ZKP, zato sodišče ni kršilo pravice obsojenke do zagovornika.

Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper sodne odločbe in sodni postopek, ne pa zoper ravnanje državnega tožilca. Splošne trditve v zahtevi obsojene T.K., da sta bila dva od štirih državnih tožilcev, ki sta sodelovala v postopku pristranska, ne da bi pojasnila, kako je njuna neobjektivnost vplivala na nepristranskost sodnega postopka in sodne odločitve, ne morejo zbuditi dvoma v nepristranskost sodišča pri obravnavanju te zadeve.

Vrhovno sodišče pritrjuje obsojenki, da je kazenski postopek trajal zelo dolgo; dejanje je bilo storjeno 28.2.2000, obtožnica je bila vložena dne 19.8.2003 potem, ko so bila opravljena preiskovalna dejanja in po končani preiskavi, sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 31.1.2005, sodba pritožbenega sodišča pa 21.9.2006. Ugovor o nepravočasnem reševanju zadeve bi morda lahko veljal za postopek pred pritožbenim sodiščem (ker razlogi za več kot enoletno reševanje pritožb niso znani), ni pa utemeljen tak očitek sodišču prve stopnje, ki je v času od 5.5.2004, ko je bil prvi narok za glavno obravnavo, do 31.1.2006, ko je bila izrečena sodba, razpisalo 10 narokov v zgoščenih časovnih razmikih, zlasti tudi zaradi dokaznih predlogov obrambe. Pol teh narokov je bilo neuspešnih, ker sta obsojenca zbolela. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče pripominja, da dolgotrajnost postopka ni razlog za razveljavitev izpodbijanih sodb.

Zagovornik obsojene T.K. je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca zatrjeval neprimernost izrečene kazni, s katero naj bi bila tudi kršena enakost obsojenke pred zakonom, in druge kršitve zakona, ki jih obsojenka sama v svoji zahtevi ni uveljavljala. V takšni izjavi vložnik ne more uveljavljati kršitev zakona, ampak se lahko le izjavi o stališčih vrhovnega državnega tožilstva na navedbe in predloge v zahtevi obsojenca oziroma zagovornika za varstvo zakonitosti, zato jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahtevi obsojene T.K. in zagovornikov obsojenega A.K. nista utemeljeni, ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojencev (obsojeni A.K. ima visoko strokovno izobrazbo in njej primerno zaposlitev z ustreznimi dohodki, je pa dolžan preživljati mladoletnega otroka, obsojena T.K. pa sicer ni zaposlena, je pa lastnica stanovanjske hiše in nima preživninskih obveznosti) in zamotanost zahtev za varstvo zakonitosti, ki sta uveljavljali več kršitev postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.