Jedro

Odločitev Višjega sodišča, ki je pri odločitvi o razveljavitvi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upoštevalo razloge zamude roka za predložitev dokazila, dejstvo, da se je storilka prijavila takoj, ko je to bilo mogoče in se, v času do odločanja o pritožbi rehabilitacijskega programa tudi že udeležila, ni nezakonita.

Izrek

Z ahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je storilki B. K. s sklepom EPVD 76/2013-4504 z dne 21. 6. 2013 na podlagi drugega odstavka 202. e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zoper sklep je storilka vložila pritožbo, kateri je Višje sodišče v Mariboru s sklepom EPVDp 92/2013 z dne 12. 7. 2013 ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

2. Zoper pravnomočni sklep je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z osmim odstavkom 202. d člena ZP-1 in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom kršilo določbo osmega odstavka 202. d člena v storilkino korist. Opozarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper drugo odločbo, vendar se od odločitve Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec sme v prekrškovnem postopku po izrecni določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1, zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper vsako odločbo izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Skladno z določilom 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar le glede tistih vprašanj, ki v ZP-1 niso urejena. Ker je vprašanje dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v ZP-1 izrecno urejeno, smiselna uporaba 420. člena ZKP, ki določa, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti zoper drugo odločbo vložiti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, s čimer dovoljenost zahteve v konkretnem primeru utemeljuje vrhovni državni tožilec, ne pride v poštev.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje storilki na podlagi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 preklicalo odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker sodišču v roku 15 dni od prejema sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni predložila potrdila o vpisu v program edukacijskih delavnic v obsegu šestih pedagoških ur, z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je storilka sklep sodišča prejela 29. 5. 2013, zato se je 15-dnevni rok za predložitev dokazila iztekel 13. 6. 2013. Zoper ta sklep je storilka vložila pritožbo, v kateri je pojasnila, da se je v času od 9. 6. 2013 do 13. 6. 2013, tj. v zadnjih dneh teka 15-dnevnega roka, nahajala v bolnišnici in v dokaz predložila tudi odpustno pismo Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. V rehabilitacijski program se je prijavila takoj po odpustu, tj. 14. 6. 2013 ter še isti dan sodišču s priporočeno pošiljko posredovala tudi dokazilo izvajalske organizacije. Višje sodišče je sledilo njeni pritožbi in v razlogih sklepa, s katerim je sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu razveljavilo, pojasnilo, da je bil namen vključitve storilke v rehabilitacijski program, kljub temu, da se je prijavila z enodnevno zamudo, saj je bila v bolnišnici, dosežen, ker iz podatkov spisa izhaja, da je edukacijske delavnice v zahtevanem obsegu tudi že opravila.

6. Stališču vrhovne državne tožilke, da je Višje sodišče odločilo v nasprotju z določilom osmega odstavka 202. člena ZP-1, v konkretnem primeru ni moč povsem pritrditi. Res je, da je določba osmega odstavka 202. d člena ZP-1 jasna. Sodišče storilcu v sklepu, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloži tudi obveznost, da v izpolnitvenem roku (paricijskem) roku, ki ni daljši od 15 dni od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, predloži dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova izvajalca pooblaščenega po Zakonu o voznikih. Po določbi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej tudi, če v 15-dnevnem roku od prejema sklepa sodišču ne predloži zahtevanega dokazila. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 zavzelo stališče, da je (materialnopravni) 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok) prekluzivne narave, zato je ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da storilka v postavljenem roku zahtevanega potrdila sodišču ni predložila in glede na citirane določbe ZP-1 odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo, povsem zakonito. Vendar pa, po presoji Vrhovnega sodišča, tudi odločitvi Višjega sodišča v obravnavanem konkretnem primeru ni mogoče očitati nezakonitosti, saj je pri odločitvi o razveljavitvi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja povsem utemeljeno upoštevalo razloge zamude roka za predložitev dokazila, ki v konkretnem primeru niso izhajali iz sfere storilkinega delovanja, dejstvo, da se je prijavila takoj, ko je to bilo mogoče in se, v času do odločanja o pritožbi rehabilitacijskega programa tudi že udeležila.

7.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).