Jedro

Le protidrsni trakovi bi preprečili spolzkost sicer zamaščenih stopnic oziroma njihovo redno čiščenje, upoštevaje pri tem konstrukcijo stopnic, torej, da so bile slednje dokaj strme in ozke, ob ugotovitvi, da material iz katerega so bile, pločevina s protidrsnimi izboklinami in nošnja delovnih čevljev nista mogla preprečiti zdrsa na zamaščenih tleh - stopnicah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 439,20 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 25.200,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 do plačila (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov 3.683,31 EUR tožniku (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se v obsodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških (točka I in III izreka) pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev, smiselno pa na njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Graja odločitev tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot glede višine dosojene odškodnine. Meni, da je tožnik v delovni nezgodi vedel kakšno delo opravlja, kje je potrebno hoditi, in da obstaja stopnišče le zaradi opravljanja servisnih dejavnosti in odpravljanja napak pri delu strojev, kar pomeni, da je hodil po stopnicah le, ko je izvrševal servis (mazanje ležajev) ali pa, če je bilo potrebno stroje popravljati. Stopnice kot pohodni del le-teh so bile narejene v skladu s pravili obstoječimi v času zagona tovarne in so odgovarjale vsem standardom. Tožnik je poznal te stopnice in po njih večkrat hodil. Če je videl, da so spolzke, bi jih moral sam očistiti ali pa posredovati podatke naprej, vendar je to, da stopnicam nekaj manjka ugotovil šele, ko je padel. Kot vzdrževalec bi moral, če je ugotovil nepravilnosti oziroma spolzko stopnišče to tudi odpraviti. Vedel je kakšne so stopnice, sam si je narekoval tempo dela in hitrost dela, zato zavarovanec toženke ni imel nobenega vpliva na nastanek nezgode, razen, da je bil lastnik tega stopnišča. Spolzkega ga je naredil tožnik sam pri svojem delu. Nepravilnosti, ki jih je ugotovil izvedenec niso vplivale na nastanek nezgode, saj je tožnik padel zaradi spolzkosti in ne neskladnosti stopnišča z najnovejšimi predpisi, te pa so obstajale že od začetka proizvodnje. Neživljenjsko je pričakovati, da bodo vsa stopnišča, ki so narejena le za servis in pregled delovanja strojev povsem čista in brez madežev, kar vedo vsi vzdrževalci, zato je tožnik v celoti odgovoren. Sama hoja po stopnicah ni nevarna dejavnost, zato v konkretnem primeru ni moč govoriti o nevarnih stopnicah oziroma, da je vzpon po stopnicah nevarna dejavnost. V celoti je za nezgodo odgovoren tožnik, v vsakem primeru pa soodgovoren minimalno 50% in ne 10 kot je ugotovilo sodišče. Nadalje graja višino odškodnine kot previsoko s trditvijo, da je bilo zdravljenje tožnika daljše, ker zdravniki niso takoj ugotovili pravilne diagnoze in ga takoj operativno zdravili. Primerna odškodnina za telesne bolečine bi bila 6.000,00 EUR, za strah, ki ni ves povezan z delovno nezgodo temveč z napačnim zdravljenjem je odškodnina previsoko odmerjena, prav tako iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poškodbe kot jih je utrpel tožnik se pozdravijo, če so pravilno zdravljene v roku treh do štirih mesecev in posledic ne zapuščajo. Posledice so pri tožniku nastale zaradi napačnega zdravljenja. Tožnik lahko opravlja vsa dela kot pred nezgodo, mogoče mora pri določenih delih vložiti več napora. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe toženke kot neutemeljene ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 24. 9. 2013, ko je na delovnem mestu pri padcu na spolzkih stopnicah brez protizdrsne zaščite utrpel zlom na zapestju leve roke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke (tožnikov delodajalec), s tem ko tožniku ni zagotovil ustreznih stopnic, ki bi mu zagotavljale varen sestop po stopnicah, opustil dolžno ravnanje, ki je potrebno za zagotovitev varnosti in zdravja delavca pri delu. Ker pa je tožnik vedel v kakšnem stanju so stopnice, saj je po njih hodil vsaj enkrat tedensko, bi po njih moral hoditi previdneje, zato mu je naložilo 10% soprispevek, tožniku je odmerilo odškodnino v skupni višini 28.000,00 EUR, nato pa mu dosodilo, upoštevaje njegov 10% soprispevek, 25.200,00 EUR odškodnine.

O temelju:

6. V obravnavani zadevi tožnik zahteva od toženke, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano civilno odgovornost iz dejavnosti, povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel pri delu (965. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), za katero odgovarja zavarovalnica (toženka) v okviru odgovornosti njenega zavarovanca (delodajalca).

7. Pritožbena graja, da hoja po stopnicah ni nevarna dejavnost in v konkretnem primeru ne moremo govoriti o nevarnih stopnicah, ni v ničemer pravno odločilna. Sodišče prve stopnje namreč pri svojem odločanju ni uporabilo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti (ki v danem primeru ne pridejo v poštev), temveč pravila o krivdni odgovornosti zavarovanca toženke (prvi odstavek 131. člena OZ in 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1). Sodišče prve stopnje je torej pri svojem odločanju izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage.

8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem temelja so: - tožnik se je poškodoval dne 24. 9. 2013 med delom pri hoji po stopnicah, ki so vodile do ventilatorjev, ki jih je moral v okviru svojih del in nalog vzdrževati - namazati, - delodajalec tožnika je imel svojo odgovornost v času škodnega dogodka zavarovano pri toženki, - tožniku je zdrsnilo pri hoji navzdol na tretji oziroma četrti stopnici, - tožnik je padel na levo roko in utrpel zlom zapestja, - tožnik je imel obute delovne čevlje, - stopnice so bile ožje od tožnikovih stopal in dokaj strme1, izdelane pa iz pločevine z neznatnimi protidrsnimi izboklinami, - stopnice so bile spolzke zaradi zamaščenosti, - stopnice niso imele protidrsnih trakov, - stopnice se niso čistile, - v okvir del in nalog tožnika kot vzdrževalca je spadalo čiščenje na površinah v okolici stroja, v konkretnem primeru v okolici ventilacijske naprave, ne pa tudi čiščenje pohodne površine, ki je vodila k njej, - tožnik je po stopnicah hodil vsaj enkrat tedensko zaradi vzdrževanja ventilacijske naprave.

9. Navedena dejstva tudi po ugotovitvi sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek o obstoju krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca za škodo, ki je nastala tožniku (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ in 5. člen Zakona o varnosti in zdravja pri delu - ZVZD-1). Slednji je opustil dolžno ravnanje s tem, ko stopnic ni opremil s protidrsnimi trakovi ter je opustil njihovo čiščenje2. Le protidrsni trakovi bi preprečili spolzkost sicer zamaščenih stopnic oziroma njihovo redno čiščenje, upoštevaje pri tem konstrukcijo stopnic, torej, da so bile slednje dokaj strme in ozke, ob ugotovitvi, da material iz katerega so bile, pločevina s protidrsnimi izboklinami in nošnja delovnih čevljev nista mogla preprečiti zdrsa na zamaščenih tleh - stopnicah. Kot je razvidno iz mnenja izvedenca, bi se lahko zdrs na takih tleh preprečil zgolj s protidrsnimi trakovi oziroma z rednim čiščenjem.

10. Iz navedenih razlogov ni utemeljena pritožbena graja, da bi moral tožnik kot vzdrževalec stopnice sam očistiti oziroma posredovati podatke o spolzkih stopnicah naprej, hkrati pa tudi ne, da si je sam narekoval tempo in hitrost dela ter si je spolzko stopnišče naredil sam s svojim delom.

11. Nadalje tudi ni utemeljena pritožbena graja o 50% minimalni soodgovornosti tožnika za nastalo škodo. Delodajalec toženke se svoje odgovornosti ne more razbremeniti z očitki tožniku, da je bil ta nepreviden in nepazljiv, da se je sam odločal kako se bo spuščal po stopnicah in s kakšno hitrostjo ter so bile stopnice namenjene zgolj servisiranju ne pa tudi za druge namene. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so bile stopnice zamaščene, zdrs na takšnih stopnicah pa bi se lahko preprečil zgolj z namestitvijo protidrsnih trakov ali z rednim čiščenjem, kar vse pa je delodajalec tožnika opustil. Zaradi tega na delavca ni mogoče prevaliti odgovornosti in je neutemeljena pritožbena graja o še višjem soprispevku tožnika za nastanek škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je del odgovornosti, v višini 10%, naložilo tožniku (zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe).

O višini odškodnine:

12. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 28.000,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 12.000,00 EUR, iz naslova strahu 1.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 14.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 500,00 EUR), zaradi ugotovljenega soprispevka tožnika v višini 10% pa dosodilo tožniku odškodnino v skupni višini 25.200,00 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg in višino škode na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je v postopku izdelal sodni izvedenec medicinske stroke A. K., dr. med. spec. kirurg3 (v nadaljevanju izvedenec) ter na podlagi izpovedbe tožnika in njegove medicinske dokumentacije.

14. V škodnem dogodku je tožnik utrpel večkosovni premaknjen zlom sklepne površine spodnjega dela leve koželjnice.

15. Pri odmeri višine odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih določb materialnega prava (179. in 182. člena Obligacijskega zakonika - OZ) ter pravilno upoštevalo kriterije za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti in skaženosti4. 16. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine - iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo intenziteto tožnikovih telesnih bolečin ter čas trajanja bolečinskega obdobja (podrobno opisane v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe)5 in vse neugodnosti med zdravljenjem (dvakratni operativni poseg, imobilizacija z nošnjo mavca, fizikalne terapije, jemanje analgetikov, različne specialistične preiskave - radiološke, EMG preiskave, kontrole pri zdravnikih in drugo), - za strah upoštevalo, da je tožnik utrpel sicer kratkotrajni srednje hud primarni strah do začetnega konzervativnega zdravljenja, pri čemer se je intenzivnost strahu pomembno povečala, posebej ob operativnih posegih, ko je bila rehabilitacija dolga in spremljana z nevšečnostmi ter je funkcionalna prizadetost trajala mesece, - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti upoštevalo, da so tožniku ostale trajne anatomske posledice (trajne okvare), saj sklepna površina koželjnice ni ravna, zaradi česar je onemogočeno normalno gladko drsenje zapestnih kosti v tem stiku ter se pojavlja vnetje, ki povzroča bolečine, pri čemer je sklepna površina zožena in se javljajo obrobni osteofiti (naplastitve kosti), ki onemogočajo normalno gibljivost v zapestju, predvsem upogib navzgor in navzdol, vsled česar so tožniku ostale pomembne funkcionalne omejitve, kot je zmanjšana gibljivost v skrajnih legah, predvsem pa bolečina pri vleki, potiskanju in nošnji težjih bremen6 (ne more se več s polno težo nasloniti na levo zapestje), kar vse tožniku povzroča omejitve v vsakodnevnem življenju (pri opravljanju težjih opravil doma, prenašanju bremen, uporabi lopate, motike in drugo), - za duševne bolečine zaradi skaženosti upoštevalo, da so pri tožniku jasno vidne brazgotine na hrbtni in dlanski strani podlahti, kar tožniku povzroča duševno trpljenje sicer blage intenzitete, ki pa je vezano na fizično zmanjšano sposobnost leve roke, ki jo potrebuje pri vsakodnevnem delu in življenju.

17. Navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ne dajejo podlago za znižanje odškodnine, za kar se zavzema pritožba toženke. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina v skupni višini 28.000,00 EUR iz vseh navedenih naslovov predstavlja ustrezno zadoščenje tožniku. Res je sicer, da glede na utrpelo poškodbo na prvi pogled odmerjena odškodnina odstopa nekoliko navzgor, vendar pa se ob upoštevanju specifičnih okoliščin konkretnega primera, posebej dejstvo, da je tožnik prestal dva operativna posega, da je bilo najprej prisotno dolgotrajno konzervativno zdravljenje, nato operativno in pooperativno, ki je skupno trajalo skoraj tri leta, tožniku pa so ostale trajne anatomske in funkcionalne posledice, ko je ob škodnem dogodku bil star šele 55 let, izkaže, da odmerjeni znesek nedvomno predstavlja pravično denarno odškodnino.

18. Znesek odmerjene odškodnine v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje dne 21. 12. 2018) predstavlja 24,09 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji7 (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 10,33 povprečnih mesečnih neto plač, iz naslova strahu 1,29, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti 12,05 in iz naslova skaženosti 0,43 plač), kar pa celo odstopa navzdol od podobnih primerov iz sodne prakse8. Odmerjena odškodnina po vsem navedenem ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in predstavlja pravično odmeno tožniku za nastalo mu nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku.

19. Pritožbena graja, da je bila odmerjena odškodnina previsoka, ker zaradi napačnega zdravljenja, zdravniške napake, ki je povzročila zaplete in dolgotrajno zdravljenje ter posledično večjo škodo tožniku, toženka ne more nositi odgovornosti, predstavlja pritožbeno novoto, saj tega toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Pritožbena novota ne more biti predmet preizkusa na pritožbeni stopnji, zato tovrstna pritožbena graja ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Ne glede na to pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se toženka svoje odgovornosti v razmerju do tožnika, ki jo ima iz naslova sklenjenega zavarovanja pred odgovornostjo z njegovim delodajalcem, ne more rešiti tudi, če bi se izkazale za resnične njene trditve o dolgotrajnem zdravljenju kot posledici zdravniške napake.

20. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, in ker preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 339. člena ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ji stroški za pritožbo ne gredo, mora pa povrniti tožniku stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo (sestava odgovora 600 točk in 22% DDV 132 točk)9 v višini 732 točk10 oziroma 439,20 EUR11 (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Naklon stopnic za 2 oziroma 3% večji od tistega, ki ga priporoča stroka. 2 Tožnikove trditve o nedopustnem ravnanju oziroma opustitvah delodajalca (protidrsni trakovi, čiščenje) so se v dokaznem postopku izkazale za resnične. 3 Izvedensko mnenje z dne 9. 7. 2018, dopolnjeno dne 20. 9. 2018. 4 Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati subjektivni in objektivni kriterij. Subjektivni kriterij se pri odmeri odškodnine izraža kot individualno vrednotenje konkretnih posledic, ki so že same po sebi z vidika oškodovanca zanj neugodne in imajo korektiv v drugem kriteriju, objektivnem kriteriju, na podlagi katerega se vrednotijo ugotovljene konkretne škodne posledice v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse, upoštevaje pomen prizadete dobrine ter objektivne materialne zmožnosti družbe. Z upoštevanjem subjektivnega in objektivnega kriterija je možno odmeriti oškodovancu pravično denarno odškodnino. 5 Posebej je izpostaviti dejstvo, da je izvedenec ugotovil, da bodo občasne srednje hude telesne bolečine ob intenzivnih delih in naslonu na roko trajale tri leta, do zaključka zdravljenja, sicer pa mu bodo ostale trajne telesne bolečine, ki se bodo pojavljale pri dalj časa trajajoči uporabi leve roke (ponavljajoči se gibi v zapestju, naslon na zapestje, dalj časa trajajoče dvigovanje in prenašanje bremen) in bodo dosegale stopnjo različne intenzitete vse od lahkih do srednje hudih telesnih bolečin.Tožnikovo zdravljenje je trajalo skoraj tri leta. 6 Ima omejitev, da ne more prenašati težjih bremen od 5 kg, ne dela več z vibracijskimi stroji ali opravlja del, pri katerih je potrebno večkratno hitro ponavljajoče gibanje v levem zapestju, gibe sicer zmore in tudi prenesti nekaj več bremen, vendar je vse to povezano z bolečino, v kolikor pa bi takšne obremenitve trajale dlje časa, bi prišlo do hitrejšega napredovanja obrabnih sprememb in pomembnih kliničnih težav, predvsem bolečin. 7 V mesecu decembru 2018 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.162,67 EUR. 8 VSRS II Ips 741/2005 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 23. 10. 2003): odmerjenih 40 povprečnih neto mesečnih plač na zaposleno osebo v RS za: odprt zdrobljen zlom zapestnega dela leve koželjnice, zlom glavice leve koželjnice ter udarnino in podplutbo levega stegna, od tega za telesne bolečine odmerjenih 13,75, za strah 1,88, za skaženost 2,50 in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 21,88 plač. V tem primeru je bil oškodovanec star 33 let in mu je bilo ob približno enakih poškodbah in rehabilitaciji odmerjenih 14 povprečnih mesečnih neto plač več kot tožniku. 9 Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 25.200,00 EUR. 10 Vrednost odvetniške točke v času odločanja o stroških znaša 0,6 EUR. 11 Stroški so bili odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, Uradni list RS št. 2/2015 s spremembami z veljavnostjo od 10. 1. 2015.