Jedro

Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da je bil že pred spornim postopkom pri specialistu ortopedu na pregledu v zasebni ambulanti. Če je torej menil, da je to razlog za izvedenčevo izločitev bi moral že takoj, ko je izvedel za izločitveni razlog, skladno z drugim odstavkom 247. člena ZPP, predlagati izločitev izvedenca. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno predlog kot prepozno vložen zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2015 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. S sklepom pa je zavrglo predlog za izločitev sodnega izvedenca specialista ortopeda.

2. Zoper sodno odločbo je tožnik sam vložil tožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se izvedenec ortopedske stroke ni odzval vabilu sodišča, zato mu ni mogel zastaviti vprašanj. Na izvedensko mnenje je podal le delne pripombe, ki so se nanašale na izvedensko mnenje specialistke psihiatrinje. Tožnik si je pridržal pravico do naknadnega podajanja pripomb, vendar šele potem, ko bo sodišče izključilo možnost, da je izvedenec ortopedske stroke honorarno še vedno zaposlen pri toženi stranki. Kljub odgovoru, da izvedenec že dolgo ne posluje več z invalidsko komisijo, pa je po mnenju tožnika tak odgovor tožene stranke zavajajoč. Iz odgovora namreč ni razvidno, ali je bil v času izdelave izvedenskega mnenja izvedenec zaposlen pri toženi stranki. Sodišče je zadevo zaključilo, pri čemer ni niti izvedlo niti zavrglo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca ortopedske stroke. Sodišče tudi ni dalo ustrezne teže tožnikovi pripombi, da je bil pacient izvedenca specialista ortopeda. Navedeno namreč predstavlja absolutni izločitveni razlog in bi se moral že izvedenec sam izločiti iz postopka. Tožnik tudi ni imel zagotovljene pravice do enakopravne obravnave pred sodiščem. Sodni izvedenec je namreč podal povsem nasprotno mnenje, kot pa je mnenje tožnikovih sedanjih terapevtov. V zvezi s podanim mnenjem specialistke psihiatrinje pa tožnik navaja, da ni mogel pravočasno podati pripomb v zvezi z njeno izpovedjo o testiranju s "Hamiltonovim testom". Navedeno namreč predstavlja novoto. Tožnik je odgovor poiskal pri drugih strokovnjakih, ki so mnenja, da gre za nemedicinsko metodo, saj omenjeno testiranje pacientov niti v klinični niti v sodni praksi ni strokovna metoda, ki jo uporablja zdravnik. Tožnik tudi ni uspel pridobiti podatek, ali je navedeni test sploh standardiziran za slovenski prostor. Že zaradi navedenega bi moralo sodišče razveljaviti sodbo. Neizvedba predlaganega in že sprejeta dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenca ortopedske stroke pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik tudi meni, da se je dajalo pretiran pomen duševnim motnjam, kajti tožnikova vodilna diagnoza je obrabljena hrbtenica, medtem ko so duševne težave le spremljajoči dejavnik, ki ga ni mogoče odpraviti z nobeno znano medicinsko metodo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep (pravilno: sodno odločbo) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 6. 2015. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. V predmetni zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem v zvezi ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 16. 7. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez pripogibanja in brez stalne prisilne drže, brez hoje in daljše stoje, izmenoma stoje in sede, od 1. 4. 2008 dalje. Na podlagi predloga osebnega zdravnika je tožena stranka v predsodnem postopku ugotavljala, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ter za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 1. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa je skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se zavarovancu prizna pravica do invalidske pokojnine.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. v sestavi specialista ortopeda in specialistke psihiatrinje. Sodišče je pridobilo pisno izvedensko mnenje ter nato na naroku za glavno obravnavo tudi zaslišalo članico izvedenskega organa specialistko psihiatrinjo. Iz podanega mnenja, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova, izhaja, da gre pri tožniku za degenerativno bolezen hrbtenice z ostanki lumboishialgije v smislu pareze desnega stopala. Gre za obširne degenerativne spremembe, ki so z ortopedskega stališča same po sebi razlog za priznanje invalidnosti. Pri tožniku je prisotna tudi dolgoletna ponavljajoča se depresivna motnja, ki v svoji intenziteti niha med blago do zmerno in je v velikem deležu povezana z osnovnimi telesnimi težavami in simptomi. Določeni simptomi depresivne motnje so namreč sekundarni glede na dolgoletno telesno bolezen. Kažejo se predvsem v utrujenosti, nespečnosti ter anksioznosti in vzdržujejo kronično depresivno simptomatiko. K temu pripomorejo tudi stresogeni dejavniki iz okolja, ki so ves čas praktično nespremenjeni. Iz skupno podanega mnenja izhaja, da pri tožniku ni prišlo do dodatnega poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Še vedno je ustrezna razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, v katero je bil tožnik že razvrščen 23. 6. 2008 in sicer tako, da dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter da so pri delu upoštevane fizične razbremenitve.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ki je bilo podano na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu in tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika. Tožnik opravlja delo nekvalificiranega delavca oziroma kot je to tudi sam izpovedal zaslišan na naroku za glavno obravnavo, opravlja delo pomožnega delavca. Delo opravlja po 4 ure dnevno. Že z odločbo v letu 2008 so mu bile podane tudi stvarne razbremenitve pri delu. Od tedaj dalje pa ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev v višjo kategorijo invalidnosti oziroma kot to uveljavlja tožnik, invalidsko upokojitev. Izvedenca sta se ustrezno opredelila do medicinske dokumentacije v spisu in zdravstvenem kartonu. Iz ortopedske dokumentacije ne izhaja, da bi lečeči specialisti ortopedi ugotavljali popolno nezmožnost za pridobitno delo. Iz psihiatrične dokumentacije pa izhaja zapis o začasni nezmožnosti za delo. Sodna izvedenka je zaslišana na glavni obravnavi pojasnila, da gre pri tožniku za zmerno depresivno epizodo in da je v primeru poslabšanja simptomatike ustrezna razbremenitev v smislu bolniškega staleža. Ne gre pa za hudo depresivno motnjo, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za pridobitno delo. Izvedenski organ je odgovoril na zastavljena vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče prve stopnje. Svojo odločitev je tako utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izločitev člana izvedenskega organa in sicer specialista ortopeda. Sodišče prve stopnje je s sklepom predlog za izločitev omenjenega izvedenca utemeljeno kot prepozno vložen zavrglo.

12. ZPP v prvem odstavku 247. člena določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Skladno z drugim odstavkom 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme stranka zahtevati njegovo izločitev v 8 dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca.

13. Iz dokumentacije v spisu (list. št. 21) je razvidno, da je sodišče obema stranka posredovalo obvestilo o imenovanju komisije za izdelavo izvedenskega mnenja, kjer sta poimensko navedena oba člana izvedenskega organa. Sodišče je tudi opozorilo stranki, da v kolikor se ne strinjata s postavitvijo izvedencev, da naj o tem obvestita sodišče v roku 3 dni. Tožnik kljub temu, da je vedel, kdo je postavljen za izvedenca in da je bil pri tem izvedencu tudi na osebnem pregledu, sodišču ni posredoval predloga za njegovo izločitev. Šele v pripombah na podano pisno izvedensko mnenje, ki jih je sodišče prejelo 13. 3. 2017, tožnik navaja, da je šele naknadno zvedel, da naj bi bil izvedenec specialist ortoped honorarno zaposlen pri toženi stranki in da naj bi bil to razlog za njegovo izločitev. Tudi glede teh pripomb je sodišče opravilo poizvedbe in iz odgovora izvedenskega organa št. ... z dne 4. 4. 2017 (list. št. 54 sodnega spisa) povsem jasno izhaja, da sodni izvedenec ni v nikakršnem razmerju z invalidsko komisijo in s tem toženo stranko. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 7. 9. 2017 navedel, da je bil že pred spornim postopkom pri specialistu ortopedu na pregledu v zasebni ambulanti. Če je torej menil, da je to razlog za izvedenčevo izločitev (kot to navaja tudi v pritožbi) bi torej moral že takoj, ko je izvedel za izločitveni razlog, skladno z že citiranim drugim odstavkom 247. člena ZPP, predlagati izločitev izvedenca. Ker tega ni storil je sodišče utemeljeno predlog kot prepozno vložen zavrglo.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da si je tožnik pridržal pravico do podaje pripomb na izvedensko mnenje, ki ga je podal specialist ortoped in sicer dokler ne bo sodišče izključilo možnosti, da je bil izvedenec ortopedske stroke honorarno zaposlen pri toženi stranki, pritožbeno sodišče poudarja, da je bil tožnik v postopku pozvan, da na podano pisno izvedensko mnenje poda pripombe. Tožnik pripomb ni podal. Za pridržanje pravice pa ni imel nobene pravne podlage, niti v določilih ZPP niti mu to ni odobrilo sodišče prve stopnje. Tožnik tudi ni predlagal, da sodišče zasliši sodnega izvedenca specialista ortopeda kot to neutemeljeno navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje v tem primeru torej ni kršilo določb postopka, ki se nanašajo na izvajanje predlaganih dokazov. Sodišče je namreč presodilo, da je izvedensko mnenje, ki ga je podal specialist ortoped dovolj jasno (drugih pripomb s strani strank tudi ni bilo) in glede na navedeno ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče na narok za glavno obravnavo vabilo sodnega izvedenca specialista ortopeda.

15. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpovedbo sodne izvedenke psihiatrične stroke v zvezi s "Hamiltonovim testom", pa sodišče poudarja, da je sodna izvedenka zaslišana na naroku za glavno obravnavo dodatno pojasnila, kako je ugotavljala stopnjo depresivnosti. Iz izpovedbe izhaja, da je "za vsak slučaj" opravila še test s Hamiltonovo lestvico depresivnosti - 21, kjer je tožnik dosegel 13 do 14 točk, kar pomeni blago do zmerno depresivno motnjo. Gre zgolj za dodatno pojasnitev strokovnih ugotovitev, kar pomeni, da ta test niti ni bil odločilen pri podaji izvedenskega mnenja.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.