Jedro

Ali gre za mladoletnika, ki je nesposoben razumeti pomen pravice, da se odreče pričanju, je dejansko vprašanje, ki ga lahko sodišče ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjaka, vendar je sodišče zavezano k takemu ravnanju šele v primeru, ko glede na starost in zrelost mladoletnika ter glede na okoliščine, ki so ugotovljene v konkretnem primeru, podvomi v njegovo sposobnost.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil obsojeni S.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ določena kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenega oprostilo plačila povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V zahtevi zagovornik navaja, da so bili podani pogoji za obvezno formalno obrambo že pri prvem zaslišanju, saj obsojeni ni bil sposoben, da se sam uspešno brani, zagovornik pa mu je bil dodeljen šele na glavni obravnavi, zaradi česar je bila prekršena njegova pravica do zaslišanja obremenilnih prič oziroma do soočenja z obremenilnimi dokazi. Obsojencu je bila tudi prekršena pravica do obrambe kot izhaja iz točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), saj ni imel možnosti, da bi se v fazi preiskave z obremenilnimi pričami soočil. Te možnosti ni imel niti v kasnejših fazah postopka, saj so se priče poslužile privilegija in niso želele pričati. Zapisniki o zaslišanju teh prič bi morali biti izločeni iz spisa, sodišče pa svoje odločitve nanje ne bi smelo opreti. Ker je ravnalo tako, je zagrešilo kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 14., 22. in 29. člena Ustave RS. Zapisniki o zaslišanju obremenilnih privilegiranih prič pa bi morali biti izločeni tudi zato, ker te niso bile deležne pravilnega pravnega pouka, saj iz zapisnika o zaslišanju ni razvidna njihova privolitev. To še posebej velja za pričanje mladoletnega sina obsojenca J.M., saj je bil zaslišan brez navzočnosti staršev ali ustreznega strokovnjaka. Sodišče bi moralo preveriti njegovo sposobnost razumevanja pravice, da zoper svojega očeta ne priča. Šele na glavni obravnavi je ta priča razumela pouk o možnosti, da odreče pričanje, zato je šele tedaj to možnost tudi izkoristila.

3. Vrhovna državna tožilka N.F., ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da zahteva ni utemeljena. Priče M., A. in J.M. so bile pravilno poučene po 236. členu ZKP, zato ne gre za nedovoljen dokaz. Potreba po postavitvi zagovornika se je pojavila šele na glavni obravnavi, ko je na zdravstveno stanje obsojenega opozoril njegov zagovornik, pred tem pa sodišču njegovo zdravstveno stanje ni bilo znano. Sodišče je tudi izločilo zapisnik o zaslišanju obsojenega iz preiskave, ko mu še ni bil postavljen zagovornik. Podana pa tudi ni zatrjevana kršitev pravice do obrambe. Res je sicer, da obsojeni ni imel možnosti, da se sooči oziroma da neposredno zasliši priči M. in A.N., vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se je sodišče oprlo na izpovedbe ostalih, tekom postopka zaslišanih prič ter izvedensko mnenje.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodbo in postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi trditvam zahteve, da so bile privilegirane priče M., A. in J.M. pomanjkljivo poučene in da se pravni dobroti niso izrecno odpovedale, zaradi česar bi bilo potrebno zapisnike o njihovem zaslišanju izločiti iz spisa. Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno o pravici, da se odrečejo pričanju na podlagi drugega odstavka 236. člena ZKP poučiti osebe, za katere je v zakonu določeno, da jim ni treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko izve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričanju. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik. Iz zapisnikov o zaslišanju M.M. (obsojenčeva mati), A.M. (obsojenčev brat) in J.M. (obsojenčev sin) izhaja, da je sodišče priče poučilo, da niso dolžne pričati, ter da se bo na njihovo izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo priča odrekla pričanju na glavni obravnavi. Po takem pouku so priče izjavile, da bodo pričale. Zahteva navaja, da so navedeni pravni pouki pomanjkljivi, čemur pa ni mogoče pritrditi. Zahtevi ZKP, da priča poda izjavo, da se odpoveduje privilegiju in da želi pričati, je zadoščeno v primeru, ko je priča jasno poučena o pravni dobroti, o tem, da se bo lahko na njeno izpoved oprla sodba odločba, če se bo naknadno odrekla pričanju in ko kljub takemu pouku jasno izrazi svojo voljo, da želi pričati. Glede na podatke spisa so bile vse tri privilegirane priče jasno poučene o tem, da jim ni potrebno pričati, da pa bo lahko njihova izjava prebrana, četudi se bodo na glavni obravnavi odpovedale pričanju. Vse tri priče so tudi izjavile, da bodo pričale ter se pod pouk in izjavo podpisale. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, so priče s svojo izjavo, da bodo pričale, nedvomno izrazile svojo voljo, da želijo pričati in sicer potem, ko jim je bilo pojasnjeno, da tega niso dolžne storiti. Ne gre za to, kot zmotno trdi zahteva, da bi sodišče prve stopnje sklepalo na odpoved privilegiju iz samega dejstva, da so priče pričale, pač pa so priče podale izrecne izjave, da želijo pričati. Ker so bile priče pravilno poučene, ter so se odpovedale privilegiju, prav tako pa je izjava o pouku in izjava o tem, da želijo pričati, zapisana v zapisniku o zaslišanju, ni podana situacija iz 237. člena ZKP, ter ne gre za nedovoljen dokaz, na katerega se sodišče ne bi smelo opreti in ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti. Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Neutemeljeno je tudi stališče zahteve, da je bila upoštevana izjava mladoletnega J.M., čeprav ta ni bil sposoben presoditi pomena pričanja proti očetu. Ni mogoče pritrditi navedbam v zahtevi, da je ta priča pouk razumela šele na glavni obravnavi in se zaradi tega šele tedaj poslužila privilegija. ZKP kot absolutno privilegirano pričo opredeljuje tudi mladoletnika, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ni sposoben razumeti pomena pravice, da ni dolžan pričati (tretji odstavek 236. člena ZKP). Ali gre za mladoletnika, ki je nesposoben razumeti pomen pravice, da se odreče pričanju, je dejansko vprašanje, ki ga lahko sodišče ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjaka, vendar je sodišče zavezano k takemu ravnanju šele v primeru, ko glede na starost in zrelost mladoletnika ter glede na okoliščine, ki so ugotovljene v konkretnem primeru, podvomi v njegovo sposobnost. Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali tudi z vprašanjem sposobnosti J.M., da razume pomen pravice, da ni dolžan pričati, ter sta glede na okoliščine ugotovili, da je ta sposobnost pri njem podana. O tem vprašanju imata sodbi sodišč prve in druge stopnje prepričljive razloge. Ugotovljeno je bilo, da se šola, da si sam kuha ter občasno kuha celo za svojega očeta, ter skrbi zanj. Priča je izpovedovala zbrano in racionalno ter na tak način odgovarjala na postavljena vprašanja, zato se sodišču prve stopnje dvom v njegovo sposobnost razumevanja možnosti odpovedi pričanja ni postavilo. Navedeni razlogi so prepričljivi tudi po mnenju Vrhovnega sodišča, zato zatrjevana kršitev tretjega odstavka 236. člena ZKP ni podana. Niso namreč podane okoliščine, ki bi od sodišča zahtevale, da preverja morebitno nesposobnost razumevanja pravice s strani mladoletne priče tudi s pomočjo strokovnjaka, zato je bilo postopanje sodišča zakonito in ne gre za nedovoljen dokaz.

8. Ne drži trditev zahteve glede privilegirane priče J.M., ko navaja, da obsojeni ni imel možnosti zaslišanja in soočenja s to pričo. Iz spisa izhaja, da je bila ta priča zaslišana v preiskavi brez prisotnosti obsojenega, zato ta v preiskavi resnično ni imel možnosti, da bi se s pričo soočil in ji postavljal vprašanja, je pa to možnost imel na glavni obravnavi, saj se priča na prvem sojenju ni odrekla pričanju, pač pa je to storila šele v ponovnem sojenju, zato je sodišče njeno izpovedbo prebralo šele v ponovljenem postopku. Na obravnavi sta bila ob zaslišanju priče J.M. prisotna tako obsojeni kot tudi njegov zagovornik, zato sta imela možnost postavljati priči vprašanja in presojati njeno verodostojnost. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo v skladu z zakonom in tudi točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Pouk privilegirani priči je bil pravilen, prav tako pa je imel obsojeni možnost zaslišanja te priče, zato je sodišče imelo podlago za to, da je prebralo njeno izpovedbo, ko se je naknadno poslužila privilegija in odrekla pričanje. Zato ne gre za nedovoljen dokaz in zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ni podana.

9. Iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki se na podlagi 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, izhaja pravica obtoženca, da izpodbija obremenilne izpovedbe in zaslišuje osebe, ki take izpovedbe podajo. Ta pravica posredno izhaja tudi iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave kot celota, ter ima tako tudi ustavnopravno podlago (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 719/2003). Strinjati se je mogoče z navedbami zahteve, da obsojeni v postopku ni imel možnosti, da se sooči oziroma zasliši obremenilni priči A. in M.M. Ti dve priči sta bili v preiskavi zaslišani v nenavzočnosti obsojenega, ter tudi v nenavzočnosti njegovega zagovornika, ker mu tedaj še ni bil postavljen. Na glavni obravnavi nista želeli pričati, zato obsojeni dejansko ni imel možnosti, da ju v postopku vsaj enkrat zasliši, sodišče prve stopnje pa se je na njuni izpovedbi vseeno oprlo. Ni se mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča (stran 4 prvostopenjske sodbe), da je bilo pravici do obrambe zadoščeno že tako, da je bil obsojeni prisoten na obravnavi, ko so bili prebrani zapisniki o zaslišanju prič in je tako lahko ob branju podajal svoje pripombe, kot utemeljeno obrazlaga že drugostopenjsko sodišče. 10. Vendar pa tako ravnanje vseeno ne predstavlja kršitve pravice do obrambe. Po ustaljeni presoji Evropskega sodišče za človekove pravice in Ustavnega sodišča je potrebno ob ugotovitvi, da gre za obremenilno pričo, glede katere obtoženi ni imel možnosti njenega neposrednega zaslišanja, opraviti test, ki naj pokaže, ali se obsodilna sodba opira izključno ali v odločilni meri na njene izpovedbe.

11. Sodišče je sicer svojo odločitev oprlo na izpovedbo oškodovanke M.M. in A.M., vendar ne izključno in tudi ne v odločilni meri. Poleg teh dveh dokazov je imelo sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja na voljo tudi izpovedbe D. in V.H. Iz njunih izpovedi izhaja, da je kritičnega večera pri njiju oškodovanka iskala pomoč, saj je bila krvava in je imela zlomljeno roko, pri tem pa jima je povedala, da jo je pretepel obsojeni. Sodišče se je pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo tudi na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. L., iz katerega izhaja mehanizem nastanka poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka. Ugotovljeno je bilo, da gre za obrambne poškodbe ob zaščiti glave pred zunanjim nasiljem, nastale pa so lahko z udarci z roko ali pa z nogo. Nenazadnje pa se je sodišče oprlo tudi na izpovedbo priče J.M., ki je dogodek neposredno opazoval in katerega izpovedba se je povsem skladala z izpovedbo D. in V.H. ter izvedenskega mnenja glede mehanizma nastanka poškodb. J.M. je izpovedal, da je videl, kako je obsojeni oškodovanko odrinil, da je ta padla, ko je bila na tleh pa jo je brcnil in sicer največ dvakrat. 12. Sodišče je torej poleg izpovedbe oškodovanke ter A.M., imelo na voljo še številne druge dokaze, pri čemer je priča J.M. tudi sama neposredno opazovala dogajanje in je lahko dogodke zaznavala ravno tako neposredno na podlagi svojih čutil. Navedeni dodatni dokazi si v ničemer ne nasprotujejo pač pa se dopolnjujejo in tako že sami po sebi predstavljajo zadostno podlago za gotovost glede odločilnih dejstev in obsodbo. Zato ni mogoč zaključek, da se je sodba oprla izključno ali v odločilni meri na zapisnik o zaslišanju priče, glede katere obsojencu ni bila dana možnost soočenja in neposrednega zaslišanja. Postopek torej kljub nemožnosti zaslišanja obremenilnih prič ni mogoče označiti kot nepošten (fair trial), saj ostali dokazi, izvedeni tej zadevi sami po sebi zadoščajo za ugotovitev vseh odločilnih dejstev. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave zato ni podana.

13. Zahteva zatrjuje, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe tudi zato, ker mu zagovornik po uradni dolžnosti ni bil postavljen že ob prvem zaslišanju, pač pa šele kasneje, to je na glavni obravnavi. Zaradi takega postopanja je bilo obsojencu onemogočeno, da bi zaslišal obremenilne priče oziroma se soočil z obremenilnimi dokazi. Obsojenemu ta možnost ni bila dana niti na glavni obravnavi, ker so se privilegirane priče odrekle pričanju. Sodišče sicer res ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti že ob prvem zaslišanju, vendar pa mu je bilo zaslišanje obremenilnih prič onemogočeno primarno zaradi tega, ker na zaslišanje sploh ni bil vabljen. Zato samo dejstvo, da obsojenemu zagovornik ni bil postavljen že v preiskavi, v ničemer ne spreminja ocene, da zaslišanje obremenilnih prič M. in A.M. obsojenemu ni bilo omogočeno. Da tako ravnanje v obravnavanem primeru ni mogoče oceniti kot kršitev pravice do obrambe, je Vrhovno sodišče obrazložilo že zgoraj. Zapisnik o zaslišanju obsojenega v preiskavi je bil ravno zato, ker ni bil zaslišan v prisotnosti zagovornika, iz spisa izločen. Kako naj bi ta kršitev še drugače vplivala na zakonitost odločbe pa zahteva niti ne utemelji, zato Vrhovno sodišče tega ni moglo preverjati.

14. Preveriti ni bilo mogoče niti zatrjevanih kršitev 14. in 22. člena Ustave RS, saj teh kršitev zahteva ni obrazložila. Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega S.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega M., kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenega na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.