Jedro

Prizadeta stranka je pravočasno v roku za sprejem ponudbe ponudbo tudi sprejela, posledica česar je sklenitev pogodbe o prodaji zadevnega zemljišča pod odložnim pogojem odobritve s strani UE. Po tem trenutku umik ponudbe s strani ponudnika nima več pravnih učinkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ, Upravna enota Slovenske Konjice (v nadaljevanju UE), je z izpodbijano odločbo ugodil zahtevi Republike Slovenije (RS), zanjo družbi Slovenski državni gozdovi d.o.o. Kočevje (prizadeti stranki v tem postopku) in odobril pravni posel za promet z zemljiščem – gozd parc. št. 217/1, k.o. A. za ceno 10.000,00 EUR (1. točka izreka). Ta je tudi sprejela ponudbo A. A. za prodajo navedene nepremičnine. UE je zavrnila še zahtevo prodajalca A. A. za umik ponudbe za navedeno nepremičnino (2. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. Odločitev organa je oprta na ugotovitev, da je v postopku odobritve pravnega posla prejel vloge prizadete stranke, B. B. in C. C. ter D. D., ki so sprejeli ponudbo prodajalca A. A. v zakonitem predpisanem roku od dneva, ko je bila ponudba za prodajo navedenih nepremičnin objavljena na oglasni deski. Vendar pa je vlogo za odobritev pravnega posla podala le prizadeta stranka, ne pa tudi drugi sprejemniki ponudbe. V nadaljevanju je organ ugotovil, da je za predmetno nepremičnino preveril lastništvo in ugotovil iz podatkov katastra in zemljiške knjige, da pri tem pravnem poslu ne gre za promet z zemljiščem zaščitene kmetije. Ugotovil je, da iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 11. 2. 2019 izhaja, da je predmetna nepremičnina opredeljena kot gozdno zemljišče. Ker drugi sprejemniki ponudbe niso podali vlog za odobritev pravnega posla, je organ odobril pravni posel med prodajalcem in kupcem – prizadeto stranko. Organ je obravnaval tudi zahtevo prodajalca za umik ponudbe za prodajo navedenega zemljišča, ki mu je bila posredovana 18. 3. 2019. Organ pojasnjuje, da ponudba, dana na podlagi določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), tj. javna objava ponudbe, ponudnika veže ves čas do izteka roka za sprejem ponudbe in ponudnik svoje vezanosti na ponudbo ne more izključiti. Pri tem se sklicuje na stališče Upravnega sodišča v zadevi IV U 272/2014 z dne 2. 6. 2015. Zato je organ predlog tožnika za umik ponudbe zavrnil. 3. Drugostopenjski organ, tožena stranka, je z odločbo z dne 4. 9. 2019 v 1. točki izreka zavrnila pritožbo tožnika. V 2. točki izreka pa je zavrnila zahtevek tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnikov ugovor, da odločba organa ni dovolj obrazložena, utemeljen le delno. Iz obrazložitve je namreč razvidna pravna podlaga za odločitev, odločilna dejstva ter vsebinska obrazložitev odločitve, in sicer tako za odobritev pravnega posla kot za zavrnitev pritožnikove zahteve za umik ponudbe. Je pa ta pritožbena navedba utemeljena v delu, ko tožnik navaja, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, da bi RS na zakonsko predpisan način v roku 30 dni od poteka roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ podala na UE vlogo za odobritev pravnega posla, vendar navedena pomanjkljivost ni takšna, da bi bilo potrebno zaradi nje odpraviti izpodbijano odločbo. Pritožbeni organ v tem delu dopolnjuje obrazložitev odločbe in ugotavlja, da je RS, zanjo Slovenski državni gozdovi d.o.o., vlogo za odobritev pravnega posla vložila 27. 3. 2019, torej v skladu z določbo 22. člena ZKZ v 30 dneh po poteku roka za sprejem ponudbe. Ker je ta rok potekel 15. 3. 2019, vloga za odobritev pravnega posla pa je bila podana 27. 3. 2019, je bila vložena v zakonitem roku. Glede umika ponudbe pojasni, da drži, da se šteje, da je vloga poslana priporočeno po pošti, posredovana upravnemu organu (drugi odst. 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) na dan oddaje na pošti, to je 15. 3. 2019 in ne 18. 3. 2019, kot nepravilno navaja UE, vendar pa to ne vpliva na odločitev o zavrnitvi izjave o umiku ponudbe. Kot je pojasnila že UE, ponudba ponudnika veže ves čas javne objave ponudbe, to je vse do izteka roka za sprejem ponudbe. Ker ni sporno, da je tožnik podal izjavo o umiku ponudbe v času javne objave ponudbe, ga je ponudba vezala in zato ponudbe ni mogel umakniti. Glede ugovora, da ni bila priložena kupoprodajna pogodba in že zato zahtevku za odobritev pravnega posla prizadete stranke ni mogoče ugoditi, pojasnjuje, da predložitev pisne kupoprodajne pogodbe vlogi za odobritev pravnega posla ni potrebna, saj je posel o prodaji gozda sklenjen pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla s strani UE (tretji odstavek 21. člena ZKZ). Ponudbe ni mogoče umakniti niti po poteku časa javne ponudbe, če je bila v tem času podana izjava o sprejemu ponudbe. Določba prvega odstavka 28. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč ne določa, da ponudnika ponudba ne veže, dokler ne prejme izjave sprejemnika ponudbe, da ponudbo sprejema. Glede ugovora, da izjava o sprejemu ponudbe RS tožniku ni bila posredovana priporočeno s povratnico, kot to določa ZKZ, in je tudi zato odločba nezakonita, ugotavlja, da drži, da je v prvem odstavku 21. člena ZKZ določeno, da je potrebno izjavo o sprejemu ponudbe poslati priporočeno po pošti UE ali jo neposredno vložiti na UE. V predmetni zadevi ni sporno, da je RS, zanjo Slovenski državni gozdovi d.o.o. podala izjavo o sprejemu ponudbe, kar je razvidno iz vhodnega žiga UE, ki je izjavo prejela 13. 3. 2019, torej pred potekom roka za podajo sprejema ponudbe 15. 3. 2019. Zato ni mogoče šteti, da bi bile kršene določbe ZKZ, če sprejem ponudbe ni bil poslan s povratnico. Navedeno pa posledično tudi pomeni, da ne drži pritožbena navedba, da promet ni potekal po postopku in na način, določen v ZKZ. Glede pritožbene navedbe, da je sprejemnik ponudbe D. D. napačno menil, da bo UE štela, da je bil umik ponudbe pritožnika zakonit in zato ni podal vloge za odobritev pravnega posla, ki bi bil po mnenju tožnika odobren, če bi tako vlogo podal, tožena stranka pojasnjuje, da so navedene okoliščine brezpredmetne za to zadevo, saj nepoznavanje prava ne more vplivati na odločitev o odobritvi pravnega posla drugega sprejemnika ponudbe, ki je pravočasno podal vlogo za odobritev pravnega posla.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je bila ponudba objavljena na oglasni deski UE in na enotnem državnem portalu E-uprave v času od 13. 2. 2019 do 15. 3. 2019. Tožnik je 15. 3. 2019 ponudbo (datirano na 14. 3. 2019) umaknil. Tožena stranka je 15. 3. 2019, po tem, ko je tožnik umaknil ponudbo, slednjega obvestila, da ponudbo za nakup zemljišča sprejema. Izpostavlja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, ni je mogoče preizkusiti, s takšnim postopanjem pa je UE zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Iz odločbe ne izhaja, na kakšni podlagi oziroma temelju je naslovni organ določil, da se odobri pravni pravni posel, sklenjen med tožečo stranko kot prodajalcem in Slovenski državni gozdovi d.o.o., kot kupcem. Iz same obrazložitve namreč ne izhaja, da bi tožena stranka na zakonsko predpisan način in v roku 30 dneh od poteka roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ podala na UE vlogo za odobritev pravnega posla. Nadalje pa iz obrazložitve tudi izhaja, da k predmetni vlogi ni bila priložena kupoprodajna pogodba, zato zahtevku za odobritev pravnega posla že iz tega razloga ni moč ugoditi. Napačno je stališče drugostopnega organa, da navedena pomanjkljivost ni takšna, da bi bilo zaradi nje odpraviti izpodbijano odločbo. Glede obrazložitve se sklicuje na 214. člen ZUP. Nesporno je, da gre v konkretnem primeru za neobrazloženo odločbo prvostopnega organa, hkrati pa tudi po načinu in vsebini dopolnitve prvostopne odločbe s strani drugostopnega organa še vedno ni mogoče govoriti o obrazloženosti v smislu določb ZUP in Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj morajo biti materialni predpisi oz. posamezne določbe, na katere se organ v obrazložitvi sklicuje, ne zgolj navedeni, ampak tudi tolmačeni, čemer pa tudi pri odločitvi o pritožbi oz. njeni dopolnitvi ni zadoščeno. Napačno in nepopolno ugotovljeno je bilo v njej tudi dejansko stanje, ker naj bi tožnik umik ponudbe UE posredoval 18. 3. 2019, kar pa ne drži, poslal ga je 15. 3. 2019, preden je bil obveščen o sprejemu ponudbe tožene stranke. Materialnopravno zmotne so ugotovitve, da veže ponudba, dana na podlagi določb ZKZ, ponudnika ves čas do izteka roka za sprejem ponudbe in da ponudnik svoje vezanosti na ponudbo ne more izključiti. Upoštevaje določilo 28. člena OZ (da je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika) in dejstvo, da tožnik v času, ko je svojo ponudbo umaknil, še ni prejel izjave tožene stranke, da ta sprejema ponudbo oz. je predmetno izjavo tožene stranke prejel po podanem umiku svoje ponudbe, pomeni, da njegova ponudba ni več učinkovala. Poleg tega vloga o sprejemu ponudbe tožniku ni bila posredovana priporočeno s povratnico, kot to kogentno določa ZKZ, zaradi česar je že iz tega razloga nezakonita. Po določbi prvega odstavka 21. člena ZKZ bi morala tožena stranka izjavo o sprejemu ponudbe poslati tako UE kot tudi tožniku, in to priporočeno s povratnico. Sprejem ponudbe je del sklenitve pogodbe, zato pravni posel, ki je bil predložen v odobritev upravnemu organu, ni potekal v skladu z določbami ZKZ. Tožnik še pojasnjuje, da je želel prodati le del nepremičnine parc. št. 217/1, k.o. A., vendar v zakonsko predpisani obrazec ni znal pravilno izpolniti navedenega, zato mu je svetovala delavka na UE in mu pojasnila, da dela nepremičnine ni mogoče prodati po postopku in na način, določen v ZKZ. Tožnik uveljavlja, da je bil glede samega predmeta prodaje v zmoti in da je bila njegova ponudba obremenjena z napako volje. Tožnik je želel del nepremičnine parc. št. 217/1, k.o. A., prodati D. D., s katerim se je dogovoril, da mu bo po prodaji dela predmetne nepremičnine omogočil, da to vzame nazaj v najem. Posledično je D. D. podal izjavo o sprejemu ponudbe, ni pa potem D. D. na UE posredoval tudi vloge za odobritev pravnega posla, kot je to storila tožena stranka, saj je tožnik svojo ponudbo umaknil. Če tožnik svoje ponudbe ne bi umaknil, bi lahko glede na določila ZKZ sam izbiral med kupci z enakim vrstnim redom in predmetne pogodbe ne bi sklenil s toženo stranko, ampak z D. D. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o stvari oziroma podredno, da po odpravi odločbe vrne zadevo v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi že iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje je razvidna tako pravna podlaga za odločitev kot odločilna dejstva ter vsebinska obrazložitev odločitve, in sicer tako za odobritev pravnega posla kot za zavrnitev tožnikove zahteve za umik ponudbe. Drži, da je obrazložitev odločbe v delu pomanjkljiva, saj ni bilo navedeno, kdaj je bila vloga za odobritev pravnega posla vložena in ali je bila vložena pravočasno, vendar navedena pomanjkljivost ni takšna, da bi bilo potrebno zaradi nje odpraviti izpodbijano odločbo. Tožena stranka je pomanjkljivo obrazložitev odločbe organa prve stopnje dopolnila. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Sodišče je o vloženi tožbi obvestilo tudi prizadeto stranko Slovenski državni gozdovi d.o.o., ki odgovora na tožbo ni podala.

7. V vlogi z dne 5. 5. 2022 je tožnik še predlagal, naj sodišče izda zamudno sodbo, saj je tožena stranka šele naknadno po pozivu sodišča predložila pravilno pooblastilo za zastopanje tožene stranke v postopku in naknadno odobritev vloženega odgovora na tožbo. Sodišče temu predlogu tožnika ni sledilo, saj ugotavlja, da v upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodne. O tem vprašanju se je sicer izreklo tudi že Vrhovno sodišče, vendar v okoliščinah, ko še ni veljala sprememba Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz leta 2017.1 Do uveljavitve ZPP-E je po ZUS-1 veljalo, da se za vprašanja, ki niso urejena z ZUS-1, „primerno“ uporabljajo določbe ZPP. Z uveljavitvijo ZPP-E pa velja, da se „v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.“ Zamudna sodba temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati (obrazložen) odgovor na tožbo.2 Ta vidik pa ZUS-1 ureja drugače, saj v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo. Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi in drugim strankam (prvi odstavek) in da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih ne pošlje niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek).

8. Vrhovno sodišče je v okoliščinah, ko še ni veljal ZPP-E, iz tega izpeljalo interpretacijo, da mora tožena stranka poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 (38. člen tega zakona) ni obveznost tožene stranke, tudi odločitev tožene stranke, da te možnosti ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Uporaba določb ZPP o zamudni sodbi v upravnem sporu bi zato po mnenju Vrhovnega sodišča pomenila „neprimerno“ uporabo ZPP v upravnem sporu.3 Dejstvo, da je zakonodajalec z ZPP-E besedilo zakona spremenil tako, da je izpustil besedo „primerno“ iz prvega odstavka 22. člena ZUS-1, nima nobenega vpliva na predmetno pravno vprašanje, tako da se sodišče v zvezi s tem procesnim vprašanjem mutatis mutandis opira na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 in dodaja naslednje:

9. Drugi del določila prvega odstavka 22. člena ZUS-1 - /.../ „kolikor ta zakon ne določa drugače“ /.../ - ki ga zakonsko besedilo pred uvedbo ZPP-E ni vsebovalo, je treba razlagati na smiselno podoben način, kot je običajen pomen besede „primerno“, ki je bila iz zakona z omenjeno spremembo izpuščena in nadomeščena s formulacijo /.../ „če zakon ne določa drugače.“ Splošen razlog ustavnopravne narave v zvezi s sistematično metodo razlage za to, da je treba novo besedno zvezo „če zakon ne določa drugače“ razlagati kolikor je to mogoče smiselno podobno kot besedo “primerno“, je specifičnost upravnega spora v primerjavi s civilnim sporom, saj gre v primeru upravnega spora ne samo za zagotavljanje sodnega varstva pravic (23. člen Ustave) v upravnih in drugih javnopravnih zadevah, ampak gre hkrati ob tem tudi za sodni nadzor nad zakonitostjo odločanja s strani organov izvršne veje oblasti (157. člen Ustave v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Ustave);4 tega ustavnopravnega vidika pri odločanju po ZPP ni. Drug razlog za takšno interpretacijo je volja zakonodajalca (teleološka in zgodovinska razlaga), saj iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bil namen omenjene spremembe ZPP-E zgolj uvedba enotnega postopka revizij pred Vrhovnim sodiščem v civilnih, delovnopravnih in upravnih sporih.5 Treba je namreč izhajati iz predpostavke, da zakonodajalec pozna pravo (v tem primeru ustavnopravni namen upravnega spora) in da je pravni sistem notranje povezana in usklajena celota in zato v njem ne sme biti antinomij (argumentum a coherentia). Ker ZUS-1 nima določb o zamudni sodbi, v konkretni zadevi izdaja zamudne sodbe ni mogoča (četudi tožena stranka na tožbo sploh ne bi odgovorila, v konkretni zadevi pa sicer je, vendar brez pravilnega pooblastila, kar je bilo odpravljeno s predložitvijo pravilnega pooblastila za zastopanje tožene stranke v postopku in odobritvijo vloženega odgovora na tožbo z vlogo z dne 28. 3. 2022) in je predlog pooblaščenke tožnika v tem delu brezpredmeten.6

10. V postopku odločanja je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo 24. 6. 2022, pri čemer je na naroku snemalo izjave tožnika. Drugopis prepisa zvočnega posnetka zapisnika je bil vsem strankam vročen 29. 6. 2022. Sodbo je sodišče, ob upoštevanju 5 dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,7 izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, tj. 5. 7. 2022. 11. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge tožeče stranke, predložene v spis, in sicer A1 do A3 (A1: pooblastilo, A2: izpodbijana odločba, A3: pritožba tožnika), tožena stranka pa listinskih dokazov v spis ni predložila.

12. Sodišče pa je zavrnilo dokaza z zaslišanje tožnika in priče D. D. kot nepotrebna. Tožnik je namreč navajal, da je menil, da bo UE štela, da je bil umik njegov umik ponudbe zakonit in da zato D. D. ni podal vloge za odobritev pravnega posla, ki pa bi bil po mnenju tožnika odobren, če bi tako vlogo podal, z njim pa se je tožnik tako dogovarjal, da mu bo po prodaji del zemljišča dal nazaj v najem. Navedene okoliščine, četudi bi bile resnične, za zadevo namreč ob dejstvu, da D. D. ni podal zahteve za odobritev pravnega posla, podala pa jo je prizadeta stranka, niso pravnorelevantne glede na prvi in drugi odstavek 22. člena ZKZ, saj lahko UE pravni posel za promet z gozdnimi zemljišči odobri le eni od oseb – (pravočasnemu) sprejemniku ponudbe, ki je podala tudi pravočasen predlog za odobritev pravnega posla. Navedbe glede kasnejšega najema zadevne nepremičnine pa v zadevi glede odobritve pravnega posla prodaje nepremičnine prav tako niso pravnorelevantne, zato v zvezi s tem sodišče prav tako ni zaslišalo ne tožnika ne predlagane priče D. D. **K I. točki izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi, dopolnjeni z drugostopenjsko odločbo, in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

15. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih in gozdnih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči in gozdovi ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). V desetem odstavku 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) določa, da ima razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda. Če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč in gozdovi, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči (in gozdovi) omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon.8

16. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na nesporni ugotovitvi, da je bila ponudba za prodajo gozdnega zemljišča parc. št. 217/1, k.o. A., v lasti prodajalca – tožnika za ceno 10.000,00 EUR objavljena na oglasni deski UE Slovenske Konjice od 13. 2. 2019 do 15. 3. 2019 in da so vsi sprejemniki (tako prizadeta stranka kot tudi B. B. in C. C. ter D. D.) ponudbo sprejeli v roku. S tem so bili izpolnjeni pogoji za nadaljnje odločanje upravnega organa v postopku odobritve pravnega posla. Med strankama ni sporna namembnost zemljišča, ponujanega v prodajo, zato sodišče ugotavlja, da je takšna, kot izhaja iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 11. 2. 2019. Med strankama nadalje tudi ni sporno, da je prizadeta stranka edina sprejemnica ponudbe, ki je v nadaljnjem postopku podala tudi vlogo za odobritev pravnega posla.

17. Ker je glede na navedeno potrdilo o namenski rabi zadevno zemljišče gozdno zemljišče, je zanj pravilno potrebna odobritev pravnega posla s strani UE v skladu z ZKZ in ZG. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno glede navedenega zemljišča odobril pravni posel tožnika kot lastnika navedene nepremičnine in prizadete stranke, ki je edina izmed sprejemnikov ponudbe zahtevala tudi odobritev pravnega posla (s tem pa organi ni ugotavljal niti najboljšega vrstnega reda morebitnih predkupnih udeležencev, saj je zahtevo za odobritev podala le prizadeta stranka, skladno z 22. členom ZKZ). Prizadeta stranka namreč ni uveljavljala predkupne pravice za nakup navedenega zemljišča skladno s prvim do tretjim odstavkom 47. člena ZG (nobena od stranka namreč ne zatrjuje, da bi zadevno zemljišče predstavljalo varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom, prav tako ni večje od 30 hektarjev, saj meri 17.990 m2). Je pa uveljavljala predkupno pravico kot mejaš po desetem in enajstem odstavku 47. člena ZG, kot razvidno iz vloge prizadete stranke z dne 12. 3. 2019 (sprejem ponudbe, listina 5/1 iz upravnega spisa).

18. Tožena stranka se do navedenega resda ni opredelila s sklicevanjem na določbo desetega in enajstega odstavka 47. člena ZG in se ni opredeljevala do prednostne pravice prizadete stranke, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve in tožnikov ugovor o neobrazloženosti v tem delu odločbe ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj je prizadeta stranka edina, ki je podala predlog za odobritev pravnega posla. Pravni posel pa se lahko po 22. členu ZKZ odobri le osebi, ki je tak predlog za odobritev (pravočasno) podala (in ki je prej pravočasno še sprejela ponudbo za prodajo takega zemljišča).9 Četudi torej tožena stranka ni ugotavljala predkupne upravičenosti prizadete stranke po desetem in enajstem odstavku 47. člena ZG, to ob dejstvu, da je bila prizadeta stranka edina, ki je sploh podala predlog za odobritev pravnega posla (in to pravočasno), v zvezi s katerim je prej pravočasno sprejela ponudbo, ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve, da je tožena stranka njej odobrila pravni posel prodaje zadevnega zemljišča. 19. Ker sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe resda sicer skopa, a še vedno ustreza kriterijem obrazložitve po 214. členu ZUP, saj zajema vse elemente odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP. Iz prvostopenjske odločbe je namreč razvidno, da se je organ pri odločitvi oprl na 17., 20. in 22. člen ZKZ, nadalje je navedeno, da je prizadeta stranka pravočasno sprejela ponudbo ter predlagala odobritev pravnega posla (ne pa preostali sprejemniki ponudbe), drugostopenjski organ pa je to obrazložitev dopolnil skladno s tretjim odstavkom 248. člena ZUP in ugotovil, da je prizadeta stranka pravočasno edina podala predlog za odobritev pravnega posla skladno z 22. členom ZKZ v zvezi z 20. členom ZKZ. Prvostopenjski organ pa je ugotovil tudi, da se prodaja gozdno zemljišče, ki ni zaščitena kmetija in katere lastnik je tožnik. S tem pa je neutemeljen tožnikov ugovor o neobrazloženosti izpodbijane odločbe (dopolnjene z obrazložitvijo drugostopenjskega organa), saj jo je moč preizkusiti.

20. Tožnik je še ugovarjal, da sprejem ponudbe ni veljaven, ker je pred prejemom obvestila kupca že podal umik ponudbe za prodajo navedenega zemljišča. Med strankama sicer ni sporno (kot izhaja tudi iz drugostopenjske odločbe), da je tožnik navedeni umik podal priporočeno 15. 3. 2019, zadnji dan teka roka za sprejem ponudbe. Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da je skladno s sodno prakso pogodba sklenjena v času sprejema ponudbe (vendar pod odložnim pogojem odobritve posla s strani UE). To pomeni, da je sicer z iztekom roka za sprejem ponudbe sklenjenih toliko zavezovalnih pravnih poslov, kolikor predkupnih upravičencev je pravočasno sprejelo objavljeno ponudbo s predpisano vsebino, vsi pa pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojnega upravnega organa. UE tako v skladu z ZKZ odobri pravni posel, sklenjen med prodajalcem in tistim sprejemnikom ponudbe (če jih je več), ki ima najmočnejšo predkupno pravico in je pravočasno vložil zahtevo za odobritev pravnega posla.10 ZKZ s svojimi kogentnimi normami močno posega v splošno pravilo o prometu z nepremičninami, tudi v določbe, ki se nanašajo na umik ponudbe po OZ. Tako ponudba, dana na podlagi določb ZKZ (javna objava ponudbe), ponudnika veže ves čas do izteka roka sprejem ponudbe in ponudnik svoje vezanosti na ponudbo ne more izključiti, kadar je ponudba v roku za sprejem ponudbe tudi sprejeta.11 Tako izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS 1/2012 z dne 6. 4. 2012. 21. V konkretni zadevi je prizadeta stranka pravočasno v roku za sprejem ponudbe ponudbo tudi sprejela. Posledica sprejema ponudbe je sklenitev pogodbe o prodaji zadevnega zemljišča pod odložnim pogojem odobritve s strani UE (tretji odstavek 21. člena ZKZ). Takšno stališče je razvidno tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017 glede na v času sprejema ponudbe veljavno ureditev navedenega 21. člena ZKZ.12

22. V zvezi s tem tudi ni utemeljen tožnikov ugovor, da je šele naknadno, po tem, ko je že dal umik ponudbe, sprejel obvestilo o sprejemu ponudbe prizadete stranke in da zato sprejem ponudbe ni veljaven. Iz petega odstavka 47. člena ZG sicer izhaja, da se predkupna pravica po tem zakonu uveljavi tako, da predkupni upravičenec iz četrtega odstavka 47. člena ZG v 30 dneh od prejema obvestila UE pisno sporoči lastniku nepremičnine in UE, da ponudbo sprejema. Vendar pa so upravičenci iz četrtega odstavka 47. člena ZG le tisti, ki uveljavljajo predkupno pravico za nakup zadevnega zemljišča skladno s prvim do tretjim odstavkom 47. člena ZG (kot pa že obrazloženo, nobena od stranka ne zatrjuje, da bi zadevno zemljišče predstavljalo varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom, prav tako ni večje od 30 hektarjev, saj meri 17.990 m2), česar v konkretni zadevi ni, saj je prizadeta stranka uveljavljala predkupno pravico kot mejaš na podlagi desetega odstavka 47. člena ZG. V takih okoliščinah pa se skladno z enajstim odstavkom 47. člena ZG, ker ZG za takšen primere ne določa drugače, za postopke in roke prodaje gozdov ter za uveljavljanje prednostne pravice smiselno uporabljajo določbe ZKZ. Ta v prvem odstavku 21. člena (kot je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe13) določa, da vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dani gozd, mora dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno UE ali jo neposredno vloži na UE. UE šele po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ. Skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZKZ pa je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani UE, ko UE prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku tega člena. Po tem trenutku umik ponudbe s strani ponudnika nima več pravnih učinkov.

23. Ker je torej prizadeta stranka pravilno po prvem odstavku takrat veljavnega 21. člena ZKZ v zvezi z enajstim odstavkom 47. člena ZG v času teka roka za sprejem ponudbe priporočeno obvestila o sprejemu ponudbe za zadevno zemljišče UE (z navadno pošiljko pa sicer o tem obvestila še prodajalca, česar ne bi rabila storiti po prvem odstavku takrat veljavnega 21. člena ZKZ), se skladno s tretjim odstavkom istega člena šteje, da je s trenutkom, ko je UE prejela njeno izjavo o sprejemu ponudbe,14, pogodba med strankama sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani UE, tj. z 12. 3. 2019. Zato tožnikov umik ponudbe 15. 3. 2019 v konkretni zadevi nima pravnih učinkov in ga je tožena stranka pravilno v izpodbijani odločbi zavrnila. Posledično sodišče zavrača tožnikov ugovor, da zaradi umika tožnikove ponudbe za prodajo zadevne nepremičnine in zaradi tega, ker ga prizadeta stranka ni pred podajo umika priporočeno s povratnico obvestila o sprejemu ponudbe, ni moglo priti do sklenitve pogodbe in odobritve pravnega posla.

24. Tožnik uveljavlja še ugovor, da pogodba ni veljavno sklenjena, saj izjavi za odobritev pravnega posla ni bila priložena kupoprodajna pogodba. Navedeni ugovor ni utemeljen, saj skladno s prvim odstavkom 22. člena ZKZ v primeru kupne pogodbe ni treba priložiti sklenjene pogodbe o pravnem poslu, če ta še ni sklenjena, kot so bile okoliščine tudi v konkretni zadevi (tožnik namreč ne zatrjuje, da bi bila kupoprodajna pogodba med njim in prizadeto stranko že sklenjena, le uveljavlja, da je prizadeta stranka vlogi za odobritev pravnega posla ni priložila, kar med strankama sicer ni sporno).

25. Preostali ugovor, ki ga je podal tožnik glede zmote v zvezi s samim predmetom prodaje (ker naj bi želel prodati le del nepremičnine, pa mu je bilo svetovano na UE, da tega ni mogoče storiti, zato je bila njegova ponudba obremenjena z napako volje), je sicer tožbena novota, saj tega v upravnem postopku tožnik ni uveljavljal, poleg tega pa tudi ni pojasnil, zakaj navedenega brez lastne krivde ni mogel uveljavljati v upravnem postopku. Že zato sodišče tega ugovora skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni moglo upoštevati. Poleg tega pa navedene trditve predstavljajo ugovor, ki se glede na vsebino lahko uveljavlja v sodnem pravdnem postopku ter ne v postopku za odobritev pravnega posla, vodenem po določbah ZKZ in ZG. Sodišče v zvezi s tem tudi zato kot nepotrebnih ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in priče D. D., saj z njima tožnik drugačne presoje sodišča v tem upravnem sporu glede na določbe 20. - 22. člena ZKZ in 47. člen ZG ne more doseči. 26. Ker je torej prizadeta stranka edina izmed pravočasnih sprejemnikov ponudb podala tudi pravočasni predlog za odobritev pravnega posla za prodajano nepremičnino, je zato organ v zvezi z njeno pravočasno sprejeto ponudbo, podano na pravilni način skladno s takrat veljavnim 21. členom ZKZ, pravilno odobril pravni posel glede navedenega zemljišča njej, posledično pa zaradi pravočasnega sprejema ponudbe tudi pravilno zavrnil umik ponudbe tožnika za prodajo navedenega zemljišča. 27. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

28. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi namreč vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 10/17; v nadaljevanju ZPP-E. 2 ZPP v 277. členu določa, da mora toženka odgovoriti na tožbo v tridesetih dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek), in da mora sodišče opozoriti toženko, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka tega člena ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (drugi odstavek). 3 Tako se opredeljuje Vrhovno sodišče v zadevi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016, odst. 5 - 9. 4 Odraz tega načela demokratičnosti je določba drugega odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi ter določba prvega odstavka 40. člena ZUS-1, po kateri sodišče ni vezano na tožbene razloge (upravni akt pa presoja v mejah tožbenega predloga). 5 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, Predlog, EVA 2013-2030-0093, prva obravnava, str. 223. 6 Po praksi pravdnih sodišč zavrnitev izdaje zamudne sodbe ne zahteva izdaje posebnega sklepa (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2308/2013, 18. 10. 2013). 7 Tretji odstavek 125. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 8 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014, 8. točka obrazložitve. 9 Sodišče še pripominja, da četudi prizadeta stranka ne bi uveljavljala prednostne pravice, se za postopke in roke prodaje gozdov sicer po enajstem odstavku 47. člena ZG smiselno uporabljajo določbe ZKZ, če ni z ZG določeno drugače. Ker ZG ne določa drugače glede prodaje gozda, ki ne izpolnjuje pogojev po prvem od tretjem odstavku 47. člena ZG, ter glede postopka, kjer le eden od sprejemnikom ponudbe poda zahtevo za odobritev pravnega posla, se takrat uporablja določba četrtega odstavka 23. člena ZKZ. Ta določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri UE v skladu z 22. členom tega zakona. 10 Tako sodba Upravnega sodišča II U 94/2016 z dne 15. 9. 2016, 11. in 12. točka obrazložitve. 11 Tako odločba Upravnega sodišča IV U 272/2014 z dne 2. 6. 2015. 12 Ureditev 21. člena, na katero se sklicuje tožnik (po kateri bi moral sprejem ponudbe sprejemnik priporočeno s povratnico poslati tudi prodajalcu poleg UE), je namreč veljala pred novelo ZKZ-E 26. 4. 2016. 13 Glej prejšnjo pripombo. 14 UE je sicer prejela izjavo prizadete stranke 13. 3. 2019, vendar je prizadeta stranka oddala sprejem ponudbe priporočeno 12. 3. 2019 (kar se skladno z oddajno teorijo in drugim odstavkom 68. člena ZUP šteje za trenutek prejema na strani UE), kot razvidno iz poštne zaznambe na ovojnici prizadete stranke, priložene sprejemu ponudbe z dne 12. 3. 2019 v upravnem spisu (listina 5/1), to je še pred iztekom roka za sprejem ponudbe 15. 3. 2019.