Jedro

V pojmu zamolčanje je vsebovano vedenje o določeni okoliščini, kajti zamolčati pomeni namenoma nečesa ne povedati, kar je osebi sicer znano. Če delavec o posledici svojega obolenja ni bil seznanjen, ni vedel oziroma mogel vedeti, da bi lahko predstavljalo oviro za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakonita razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 14.11.1996 in sklep njenega nadzornega sveta z dne 30.12.1996, na podlagi katerih je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje, ker naj bi ob njegovi sklenitvi dala neresnične podatke o svojem zdravstvenem stanju in tako zamolčala podatke, ki so pomembni za opravljanje dela prodajalke (8. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). V posledici te odločitve je sodišče prve stopnje ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku tožnice.

Pritožbo tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V obrazložitvi revizije očita sodbama sodišča prve in druge stopnje, da ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih in, da obstaja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino listin v spisu. Tožena stranka je ves čas postopka in tudi v pritožbi vztrajala pri izvedbi dokaza z zaslišanjem dr. B. S.. Čeprav slednji ni bil zaslišan kot priča, sodišče druge stopnje trdi, da tudi "po njegovem zaslišanju kot priče" ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnica nezmožna za delo. Ker se pritožba sodišča opira na dokaz, ki sploh ni bil izveden, je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj je tožnica že pred sklenitvijo delovnega razmerja dobro vedela, da glede na svoje zdravstvene težave ne ustreza zahtevam dela prodajalke oziroma ga je zmožna opravljati le z omejitvami. To pa pomeni, da je tožnica namenoma zamolčala pomembne podatke, zato je izpolnjen zakonski stan za prenehanje delovnega razmerja iz 8. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Revizija tudi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je z opustitvijo neposrednega zaslišanja dr. B. S. in dr. A. P. ter izvedbe drugih predlaganih dokazov, podana taka bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da je zaradi nje prišlo do napačnih sodnih odločitev. Materialnopravno zmotno je stališče obeh sodišč, da so pomembni podatki v smislu 8. točke 1. odstavka 100. člena ZDR zgolj tisti podatki, ki se nanašajo na nezmožnost opravljanja ponujene zaposlitve, v obravnavanem primeru torej dela prodajalke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja o tem, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov za presojo, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, predstavljajo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča navedeni očitek ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč v razlogih svojih sodb obravnavali in ocenili ugovore tožene stranke in navedli razloge za zavrnitev takih ugovorov. Po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče preizkusilo sodbi nižjih sodišč tudi v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen), ki pa je ni ugotovilo.

Dejanske ugotovitve postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano in predstavljajo neizpodbojno podlago revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP), so bile, da tožnica res ni v vprašalni poli omenila težav s hrbtenico, da pa je to storila na zdravniškem pregledu pri dr. S. dne 26.9.1995. Slednji je po kliničnem pregledu vratne in ledvene hrbtenice ugotovil njeno gibljivost v mejah normale, in ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila laseq preiskava negativna levo in desno in glede na odsotnost nevroloških izpadov v okončinah, podal mnenje, da je tožnica za delo prodajalke živil v trgovini, ki se opravlja v zaprtem prostoru, s strankami, stoje, s pripogibanjem, prenašanjem, dvigovanjem, potiskanjem in vleko bremen (pri čemer teža ni bila določena) delazmožna. Šele pri ponovnem pregledu pri ortopedu dne 23.10.1996 je bil pri tožnici diagnosticiran bolezenski sindrom, zato je bila predlagana predstavitev invalidski komisiji. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje območne enote Ljubljana z dne 11.4.1997 je bila zavarovanka zaradi posledic bolezni (obolenja hrbtenice) spoznana za invalida III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustrezno fizično lažjem delu, pri katerem ne bo dvigovala bremen nad 7 kg kot npr. prodajalka v trgovini z živili, z navedeno omejitvijo.

Te ugotovitve je sodišče prve stopnje povzelo iz pisnega odgovora dr. B. S. z dne 11.1.1999 (list. št. 34) - na opravljene poizvedbe sodišča pri Zdravstvenem domu Ljubljana, enota osnovnega zdravstvenega varstva Center -, katerega drugopise je vročilo obema strankama. Tožena stranka ni zahtevala njegove dopolnitve niti ni grajala ali izpodbijala ugotovitev iz tega mnenja v nobeni smeri. Dvoma o resničnosti vsebine te listine, ki jo je izdal Zavod za zdravstveno varstvo pri delu, Center za medicino dela v okviru pooblastila iz 230. člena ZPP, tožena stranka torej ni izrazila (3. odstavek 230. člena), zato jo je sodišče upoštevalo kot javno listino pri svoji odločitvi. Ker tožena stranka na pisno mnenje dr. S. ni dala pripomb, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi ga kot pričo neposredno zaslišalo kot je predlagala tožena stranka dne 30.12.1997 hkrati s predlogom za opravo poizvedb pri ZD Ljubljana-Šiška. Zlasti še, ker so bila vprašanja tožene stranke in vprašanja, ki so zahtevala odgovor stroke za pravilno materialnopravno razsojo v obravnavani zadevi, v zadostni meri pojasnjena v omenjeni listini. Revizijsko sodišče zato ocenjuje kot pravilno presojo obeh sodišč (pri čemer šteje zapis drugostopnega sodišča v 7. vrsti 2. odstavka na strani 3 obrazložitve za očitno pomoto in zato tudi ne gre za očitano bistveno kršitev določb postopka), da zaslišanje predlaganih prič na glavni obravnavi v ničemer ne bi spremenilo ugotovitve, da tožnica v času sklenitve delovnega razmerja ni zamolčala pomembnega podatka o svojem zdravstvenem stanju. Zato sta po presoji revizijskega sodišča sprejeli pravilno materialnopravno presojo, da ni podan zakonit razlog iz 8. točke 1. odstavka 100. člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki.

Po 8. točki 1. odstavka 100. člena ZDR preneha delovno razmerje delavcu, če je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje. Delavec mora na podlagi omenjenega določila trpeti pravne posledice zamolčanja podatkov, ki so relevantni za opravljanje ponujene zaposlitve, če je bil seznanjen z značilnostmi dela, za katerega je sklenil delovno razmerje. Gre za krivdni odnos in za zavestno odločitev delavca, da delodajalca ne bo seznanil s svojimi osebnimi lastnostmi, čeprav ve, da so le-te odločilnega pomena za delo.

Ob ugotovitvi obeh sodišč, da niti zdravnik specialist medicine dela, prometa in športa ob oceni delazmožnosti tožnice dne 26.9.1995 na podlagi rezultatov preiskav ni ugotovil takšnega bolezenskega stanja tožnice, ki bi ji onemogočalo opravljanje del prodajalke, je pravilen njun zaključek, da tožnica ni mogla zamolčati pomembnih podatkov o svojem zdravstvenem stanju. V pojmu zamolčanje je namreč vsebovano vedenje o določeni okoliščini, kajti zamolčati pomeni namenoma nečesa ne povedati, kar je osebi sicer znano. Tožnica pa o posledici svojega obolenja, ki bi lahko predstavljala oviro za opravljanje poklica prodajalke, ni vedela oziroma mogla vedeti, saj s to okoliščino dotlej ni bila seznanjena. Nasprotno tudi zdravnik specialist je pri pregledu 26.9.1995 ni ugotovil. V invalidskem postopku, ki je tekel v letu 1997, je bilo tudi ugotovljeno, da tožničino obolenje hrbtenice predstavlja zgolj oviro za dvigovanje bremen nad 7 kg, ne zmanjšuje njene delazmožnosti opravljanja dela prodajalke s to omejitvijo. Zato je mnenje dr. A. P. z dne 11.12.1996 o nezmožnosti za predlagano delo, ostalo osamljeno. Potrjuje zgolj pravilno ugotovitev in presojo sodišča, da tožnici ni mogoče očitati zavestnega zamolčanja okoliščine, ki bi imela vpliv na njeno delazmožnost, saj so bila celo strokovna mnenja o tem vprašanju deljena. Sklep o prenehanju delovnega razmerja bi bil zakonit samo v primeru, če bi se tožnica zavedala svoje omejene delovne sposobnosti, kar pa v postopku ni bilo dokazano. Manjka torej eden temeljnih pogojev za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu.

V reviziji uveljavljeni razlogi po presoji revizijskega sodišča niso podani, zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).