Jedro

Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je naloga upravitelja, da poda jasne in popolne navedbe, katere delitve so bile opravljene v postopku po 3.1.2015 (ko je začel veljati Pravilnik 2015), kdaj so bile opravljene in v kakšnem znesku, ter poda tudi točne navedbe, na podlagi katerih sklepov so bile opravljene. Sodišče lahko vsebinsko odloči le o popolnem predlogu, ni pa njegova naloga, da po spisu išče, na katere delitve bi se upraviteljeva zahteva lahko nanašala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 1291) zavrnilo ugovor upravitelja z dne 3.3.2021 (PD 1289) zoper sklep strokovne sodelavke z dne 22.2.2021 (PD 1288) o zavrnitvi nagrade za unovčenje in razdelitev stečajne mase v znesku 5.837,10 EUR + DDV.

2. Zoper navedeni sklep se je upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da je s predlogom z dne 29.12.2015 predlagal, da se mu odmeri nagrada za unovčenje in razdelitev od 10. do 19. razdelitve, po 19. razdelitvi je bilo še 6 razdelitev, od 20. do 25, med temi je bila najvišja 20. razdelitev v višini 2.144.991,19 EUR in 23. razdelitev v višini 1.146.157,07 EUR, ko je prišlo do poplačila prednostnih terjatev bivših zaposlenih, do katerih zaradi zastave praktično celega premoženja ne bi moglo priti, če upravitelj ne bi bil uspešen pri uveljavljanju izpodbojnih pravnih dejanj in odškodninske odgovornosti uprave, načrtovana pa je vsaj še ena razdelitev prednostnih terjatev. Tako je upravitelj odločilno prispeval, da je do prednostne razdelitve sploh prišlo. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 132/2021 z dne 20.4.2021, po katerem je upravičen do odmere nagrad za unovčenje in razdelitev, o katerih še ni bilo odločeno. Zato naj sodišče ugodi pritožbi vsaj v delu, v katerem gre za razdelitve od 20. dalje. Sodišče bi tudi samo moralo preveriti uveljavljani znesek 5.495.699,96 EUR, kar omogoča tudi elektronski vpisnik, s čimer sodišče ne bi izgubilo veliko časa. Do zdaj tudi ni bilo pripomb o zamudah pri unovčenju premoženja. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep glede nagrade v znesku 5.837,10 EUR razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 3. točko četrtega odstavka 103. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ima upravitelj pravico do nadomestila za unovčenje stečajne mase in razdelitev splošne ali posebne stečajne mase (v nadaljevanju: nagrada za razdelitev), ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve. Podrobnejša pravila o odmeri nagrade upravitelja so (v skladu z osmim odstavkom 103. člena ZFPPIPP) določena s tarifo iz 2. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP – torej s tarifo za odmero nagrade upravitelja in pavšalnega nadomestila za prevzem poslov razrešenega upravitelja, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje. Minister za pravosodje je tarifo določil v Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen – Pravilnik (Uradni list RS, št. 91/08, 119/08, 53/09 in 92/2014).

5. Nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev je določeno v 7. členu Pravilnika. V njegovem prvem odstavku je določena preglednica, kolikšno nadomestilo pripada upravitelju glede na osnovo za izračun, v drugem odstavku pa je določeno, da je osnova za izračun nadomestila višina zneska unovčenega premoženja, ki je predmet razdelitve, ne glede na to, ali gre za razdelitev splošne ali posebne razdelitvene mase.

6. V Pravilniku, ki se je uporabljal od 11.7.2009 do 2.1.2015 (v nadaljevanju Pravilnik 2009), je bila najvišja nagrada za razdelitev določena v V. postavki, in sicer je bila za razdelitve v višini nad 2.250.000,00 EUR določena nagrada v znesku 43.500,00 EUR + 0,5 % za znesek razdelitve nad 2.250.000,00 EUR, vendar največ 50.000,00 EUR. S spremembo in dopolnitvijo Pravilnika, ki se uporablja od 3.1.2015 dalje (v nadaljevanju: Pravilnik 2015) je bila (v za odločitev relevantnem delu) dodana še VI. postavka, v kateri je za razdelitve v višini nad 3.550.000,00 EUR določena nagrada v znesku 50.000,00 EUR + 0,3 % za znesek razdelitve nad 3.550.000,00 EUR, vendar največ 60.000,00 EUR.

7. S predlogom z dne 3.2.2021 (v predlogu je očitno pomotoma navedena letnica 2020; PD 1287), o katerem je odločeno v izpodbijanem sklepu, je upravitelj uveljavljal, da je glede na to, da je v obravnavani zadevi prišlo do delitev v skupnem znesku 5.495.699,96 EUR, pretežni del prodaj in razdelitev pa je bil opravljen po 3.1.2015, upravičen do dodatne nagrade v znesku 10.000,00 EUR (v ugovoru z dne 3.3.2021 – PD 1289 – je ta znesek zmanjšal na 5.837,10 EUR, v presežku pa ni ugovarjal), medtem ko se še vedno upošteva limit tega nadomestila v višini 50.000,00 EUR, čeprav je sodna praksa zdaj drugačna. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.2.2021 njegov predlog zavrnilo z obrazložitvijo: 1. da je že prejel maksimum nagrade 50.000,00 EUR po Pravilniku 2009, kar je potrjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 657/2016 z dne 12.10.2016; 2. sodne prakse za nagrado za razdelitev ni zasledilo, Cst 40/2020 se nanaša na nagrado za otvoritveno poročilo, kar ni primerljivo; 3. na sklepe prvostopnih sodišč o dodatni nagradi ni vezano niti se s tako odločitvijo ne strinja, itak pa bi mu ob razdelitvi 5.495.699,96 EUR šlo maksimalno 55.837,10 EUR + DDV; v opombi pa ga je opozorilo, da precej pavšalno navaja glede zneska unovčene stečajne mase, nagrade, števila in časa delitev in da ni naloga sodišča, da iz obsežnega stečajnega spisa ta dejstva samo išče in ugotavlja. Tudi v ugovoru ničesar ne konkretizira; navaja le, da je pomembno, ali se je premoženje povečalo po 3.1.2015, ali je prišlo do bistvene spremembe pri unovčenju in razdelitvi; sklepu z dne 22.2.2021 tudi očita, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da so bila opravila v glavnem opravljena po 3.1.2015. 8. S sklepom z dne 27.7.2016 je bil zavrnjen upraviteljev predlog, da se mu odmeri dodatna nagrada za razdelitve do vključno razdelitev, o katerih je bilo odločeno s sklepi do vključno sklepa z dne 20.3.2015, prav tako pa tudi še za dve kasnejši delitvi v skupnem znesku 4.208,96 EUR, torej do vključno 19. razdelitve. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila že odmerjena nagrada za razdelitev do zgornje meje 50.000,00 EUR, določene s Pravilnikom in zato upravitelj do nadaljnjih nadomestil ni upravičen. Ta sklep je potrdilo tudi višje sodišče, ki je na podlagi pritožbenih navedb presojalo ustavno skladnost limitiranj nagrade za razdelitev. O nagradah za te razdelitve je tako že pravnomočno odločeno, zato ni dopustno ponovno razpravljanje o teh nagradah. Zgolj zaradi zatrjevane spremembe sodne prakse v pravnomočne sklepe ni mogoče posegati.

9. V zadevi pa pred izpodbijanim sklepom še ni bilo odločeno o upravičenosti do nagrad za nadaljnje razdelitve, torej od 20. razdelitve dalje. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da je bil upravitelj že v sklepu z dne 22.2.2021 opozorjen, da je njegov predlog za odmero nagrade pavšalno podan, saj ni vseboval navedb o številu in času delitev (koliko jih je bilo pred 3.1.2015 in koliko po tem datumu). Kljub temu teh navedb ni podal niti v ugovoru zoper ta sklep. V ugovoru je navedel zgolj, da je bil pretežni del nalog v zvezi z unovčenjem in razdelitvijo stečajne mase opravljen po 3.1.2015, sodišču prve stopnje pa je očital, da se do teh navedb sploh ni opredelilo, zato naj sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. V izpodbijanem sklepu mu je sodišče prve stopnje odgovorilo, da njegov predlog ni bil dovolj specificiran in da kljub opozorilu v sklepu z dne 22.2.2021 tega niti v ugovoru ni dopolnil in da ostaja neizkazana višina unovčene stečajne mase v zatrjevanem znesku z vsemi potrebnimi podatki.

10. Šele v pritožbi je upravitelj priložil popis delitev. Vendar pa je to po oceni višjega sodišča prepozno, pri tem pa višje sodišče še pripominja, da ta popis niti ne vsebuje vseh delitev, do katerih je prišlo do podaje predloga, datiranega z dne 3.2.2020, ki pa je bil v spis vložen 4.2.2021 (PD 1287). Sodišče prve stopnje je odločalo o njegovem (zelo pomanjkljivem) predlogu, ki ga niti po opozorilu v sklepu z dne 22.2.2021 ni dopolnil, kar bi lahko še storil v ugovoru in je to sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo v izpodbijanem sklepu. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje v sklepu z dne 22.2.2021 in v izpodbijanem sklepu, da je naloga upravitelja, da poda jasne in popolne navedbe, katere delitve so bile opravljene v postopku po 3.1.2015 (ko je začel veljati Pravilnik 2015), kdaj so bile opravljene in v kakšnem znesku, ter poda tudi točne navedbe, na podlagi katerih sklepov so bile opravljene. Sodišče lahko vsebinsko odloči le o popolnem predlogu, ni pa njegova naloga, da po spisu išče, na katere delitve bi se upraviteljeva zahteva lahko nanašala. Res je naloga sodišča, da v primeru nepopolnega predloga zahteva njegovo dopolnitev (primerjaj 108. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), vendar pa zadostuje tudi opozorilo v sklepu z dne 22.2.2021, ko bi upravitelj lahko še v ugovoru zoper ta sklep podal dodatne navedbe in bi sodišče prve stopnje lahko o predlogu tudi vsebinsko odločalo po višini, torej glede katerih delitev in kolikšna nagrada mu morda še pripada. S tem pa upravitelj ni izkazal upravičenosti do dodatne odmere nagrade za unovčenje in razdelitev, zato je bil njegov predlog pravilno zavrnjen že iz tega razloga.

11. Upravitelj se v pritožbi sklicuje tudi na sklep VSL Cst 132/2021 z dne 20.4.2021. Vendar pa zadevi nista primerljivi. V zadevi Cst 132/2021 je namreč sodišče prve stopnje upraviteljev predlog zavrglo, in to zato, ker naj bi bilo o nagradah že pravnomočno odločeno, pri tem pa upravitelja niti ni opozorilo na pomanjkljivost njegovega predloga (s popolnostjo predloga se niti ni ukvarjalo zaradi stališča, da je o tem že pravnomočno odločeno). V obravnavani zadevi pa je bil upravitelj že pred sodiščem prve stopnje (in pred odločitvijo stečajnega sodnika) opozorjen na pomanjkljivost predloga, pa tega niti v ugovoru ni dopolnil. 12. Izpodbijani sklep je tako pravilen že iz navedenih razlogov. Višje sodišče se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je upravitelj upravičen do nagrade, višje od 50.000,00 EUR, kot je določena v Pravilniku 2015. 13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.