Jedro

Tožnica ne v upravnem postopku, ne v tožbi ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, da ima lastnosti kolektivne osebe oziroma da je nosilka pravic in dolžnosti, o katerih se odloča v upravnem postopku, ona sama in ne posamezniki, ki jo sestavljajo. Izključno na koristi teh posameznikov se nanašajo tudi vse njene navedbe, s katerimi skuša utemeljiti svoj pravni interes za sodelovanje v postopku. Iz navedenih razlogov tožnica v upravnem postopku sploh ne more imeti lastnosti stranke (in s tem tudi ne stranske udeleženke) kar pomeni tudi, da je vprašanje pravilnosti oziroma pravočasnosti predložitve podpisnih listov za odločitev povsem brezpredmetno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave Regijski center za ravnanje z odpadki D. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica nima statusa nevladne organizacije, kakršni bi šel položaj stranskega udeleženca na podlagi določb Zakona o varstvu okolje (v nadaljevanju ZVO-1), niti ni za udeležbo v postopku izkazala pravnega interesa.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil, razlogom prvostopenjske odločbe pa dodaja še, da tožnica v vlogi ni navedla konkretne pravne podlage, iz katere naj bi izviral njen pravni interes, če bi želela v upravnem postopku nastopati kot skupina posameznikov, pa bi morala že prvostopenjskemu organu predložiti podpisne liste ljudi, s katerimi bi lahko izkazala morebitni interes, da nastopa v postopku.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ni niti zatrjevala, da ima status nevladne organizacije iz prvega odstavka 153. člena ZVO-1. Meni, da bi jo moral že prvostopenjski organ pozvati, naj predložiti dokaze, na katere se sklicuje, torej tako imenovane podpisne liste. Ker tega ni storil, je kršil njeno pravico do izjave, poleg tega pa je prekršil načela varstva pravic strank, varstva javnih koristi in materialne resnice. Sklicuje se na ustavno pravico do zdravega življenjskega okolje, ki je ne more zavarovati drugače, kot da je udeleženec upravnega postopka. Meni, da dejansko predstavlja skupino ljudi, ki na območju, na katerega ima obravnavana naprava neposreden vpliv, prebivajo oziroma so z njim „na različne načine povezani“. Obratovanje naprave povzroča škodljive emisije in smrad, obravnavani poseg pa lahko prizadene javno korist. Tožnica zato meni, da ni razloga, da ne bi mogla sodelovati v upravnem postopku. Meni še, da bi „upoštevanje pravnega sredstva“ predstavljalo „določeno korist oziroma si bi na ta način izboljšala pravni položaj“. Sklicuje se tudi na ustavno pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, podrejeno, naj ji sodišče prizna status udeleženca v prej navedenem upravnem postopku, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Po drugem odstavku istega člena so lahko stranke tudi drugi (skupina oseb itd.), če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.

Navedena zakonska določba opredeljuje, kdo sploh ima sposobnost biti stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku. Po presoji sodišča gre za eno izmed bistvenih vprašanj, na katera bi bilo treba odgovoriti v obravnavanem postopku, vendar ne v upravnih odločbah obeh stopenj, ne v tožbi ni zaslediti določnih navedb o tem, v katero izmed naštetih kategorij spada toženka; iz navedb obeh strank je mogoče povzeti le, da med njima ni sporno, da tožnica ni nevladna organizacija iz tretjega odstavka 153. člena Zakona o varstvu okolje (v nadaljevanju ZVO-1).

Tožnica tudi sicer ne navaja, da bi bila pravna oseba, iz njenih navedb pa je mogoče povzeti, da se zavzema za to, da bi bila v postopku obravnavana kot skupina oseb (drugi odstavek 42. člena ZUP) oziroma kot „predstavnica“ oseb, ki na območju, kjer ima obravnavana naprava „neposreden vpliv“ živijo oziroma so s tem območjem „na različne načine povezani“.

Po prej omenjenem drugem odstavku 42. člena ZUP imajo v upravnem postopku sicer res sposobnost biti stranka tudi tako imenovane kolektivne osebe, ki nimajo lastnosti pravne osebe, vendar pod nadaljnjim pogojem, da so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. To pa pomeni, da mora biti subjekt postopka kolektivna oseba in ne posamezniki, ki jo sestavljajo. Zgolj skupina oseb, ki ni pravna oseba, torej ne more imeti lastnosti stranke, če bi upravni postopek vplival le na posameznike, ki jo sestavljajo, ne pa na skupino kot enoten subjekt postopka.

Tožnica ne v upravnem postopku, ne v tožbi ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, da ima lastnosti kolektivne osebe oziroma da je nosilka pravic in dolžnosti, o katerih se odloča v upravnem postopku, ona sama in ne posamezniki, ki jo sestavljajo. Izključno na koristi teh posameznikov se nanašajo tudi vse njene navedbe, s katerimi skuša utemeljiti svoj pravni interes za sodelovanje v postopku. Iz navedenih razlogov tožnica v upravnem postopku sploh ne more imeti lastnosti stranke (in s tem tudi ne stranske udeleženke) kar pomeni tudi, da je vprašanje pravilnosti oziroma pravočasnosti predložitve podpisnih listov za odločitev povsem brezpredmetno.

Glede na tožbene navedbe je sodišče preizkusilo še, ali gre tožnici položaj skupnega predstavnika, ki ga ZUP ureja v 52. členu. Vendar pa je obstoj takega predstavnika po navedeni zakonski določbi vezan izključno na situacijo, v kateri v isti zadevi skupaj nastopa več strank. V takem primeru morajo navesti, katera od njih bo nastopila kot njihov skupni predstavnik (prvi odstavek 52. člena ZUP). Za tako procesno situacijo v obravnavani zadevi ne gre, saj tožnica niti ne navaja, da bi posamezniki, ki jo sestavljajo, vložili vsak svojo tožbo, predvsem pa tožnica že zato, ker ne more imeti lastnosti stranke (kot je bilo obrazloženo), ne more biti ena od strank v postopku in zato tudi ne skupni predstavnik.

Ker tožnica ni ne pravna ne fizična oseba, je ni mogoče pooblastiti za zastopanje (prvi in tretji odstavek 54. člena ZUP). Poleg tega se tudi ne sklicuje na kakršnakoli pooblastila posameznikov, ki jo sestavljajo, tako da toženka ni imela podlage niti za to, da bi jo štela za njihovo pooblaščenko.

Ker iz navedenih razlogov tožnica ne more sodelovati v upravnem postopku, je toženka ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je njeno zahtevo za vstop v postopek zavrnila (prvi v zvezi s petim odstavkom 142. člena ZUP), vendar je svojo odločitev obrazložila z napačnimi razlogi. Sodišče je zato v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) njeno tožbo zavrnilo, v obrazložitvi pa navedlo pravilne razloge. Glede na tožbene navedbe pripominja še, da s tem ni posameznikom, ki naj bi sestavljali tožnico, v ničemer preprečeno, da z udeležbo v upravnem postopku zavarujejo svoje pravne interese, bodisi neposredno kot posamezniki, bodisi v okviru nevladne organizacije iz tretjega odstavka 153. člena ZVO-1. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.