Jedro

Na dovoljenost revizije zoper tožbeni zahtevek ne more vplivati dejstvo, da je sodišče v glavi svoje sodbe navedlo vrednost iz nasprotne tožbe. Nasprotna tožba ima status samostojne tožbe, kar velja tudi pri presoji dovoljenosti revizije zoper odločitev o njej. Njena vrednost ne velja tudi za tožbo in dovoljenost revizije zoper odločitev o njej.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je sodna poravnava, sklenjena pri Občinskem sodišču v Kopru dne 26.6.1974, opr.št. R 57/73, v tč. 2 glede parc.št. 1222/1 k.o..., neobstoječa, ter ugotovilo, da je lastnik te parcele tožnik, kar so tožene stranke dolžne priznati in tožniku izstaviti listino za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na njegovo ime. Tožencem je še naložilo, da morajo tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 38.895,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo dne 15.5.1989, s katero je zahteval, da se ugotovi lastninska pravica na parc.št.1222/1, vl.št..., k.o..., v njegovo korist, kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Vrednost spornega predmeta v tej tožbi je označil z zneskom 400.000,00 tedanjih din. Ta zahtevek je sicer nato dne 13.1.1993 spremenil tako, da je primarno zahteval ugotovitev ničnosti dela sodne poravnave z dne 26.6.1974 (glede parcel 1222/1, 1222/4, ter zahodne polovice parcele št.1229), podrejeno pa ugotovitev, da je tožnik lastnik parc. št.1222/1 in zahodne polovice parcele št.1229 z obveznostjo izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine. Vrednost spornega predmeta je kljub spremembi ostala enaka. Nato je tožnik še "preciziral" tožbeni zahtevek, vendar tudi v tej vlogi (z dne 9.6.1993) ni navedel drugačne vrednosti spornega predmeta.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP pa revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Dne 15.5.1989, ko je tožnik vložil tožbo, je veljal ZPP v besedilu, ki je določal mejni znesek 800.000,00 tedanjih din (Uradni list SFRJ, št. 74/87). Da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tako v prvotnem kakor tudi v spremenjenem besedilu premoženjskopravni zahtevek, ne more biti dvoma. Označena vrednost 400.000,00 tedanjih din pa za dovoljenost revizije, kljub temu, da se dovoljenost presoja po dnevu uveljavitve/spremembe tožbe, ne zadošča. Res je sicer, da je tožena stranka med postopkom vložila nasprotno tožbo dne 28.3.1991, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti celotne sodne poravnave z dne 26.6.1974 (ki je zajemala poleg spornih še vrsto drugih parcel). V tej nasprotni tožbi je označila vrednost spornega predmeta v znesku 8.100,00 tedanjih din, kar je v času vložitve nasprotne tožbe zadoščalo za dovoljenost revizije (Uradni list SFRJ, št. 20/90). Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo o nasprotni tožbi že pravnomočno razsojeno s sodbo tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, dne 27.12.1993, opr.št. P 515/90, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 28.9.1994, opr.št. Cp 596/94. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je bil pravnomočno zavrnjen. S to odločbo je bil pravnomočno zavrnjen tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ničnost poravnave v zvezi s parcelama št.1222/4 in zahodnega dela parcele št.1229. Zoper obe navedeni odločitvi tudi ni bila vložena revizija.

Če pa je tako, je sodišče druge stopnje tedaj razveljavilo in poslalo v novo sojenje le še odločitev, ki se nanaša na parc.št. 1222/1, k.o... To pa je prav zemljišče, zaradi katerega je tožnik sploh pravdo začel in samo ta je sporen tudi v revizijskem postopku (odločitev o tem, da je sodna poravnava glede te parcele neobstoječa, je odločitev o predhodnem vprašanju). Toliko bolj je zato treba tožbeni zahtevek in vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za dovoljenost revizije, presojati po času, ko je bila tožba vložena.

Na dovoljenost revizije zoper navedeni tožbeni zahtevek nadalje ne more vplivati dejstvo, da je sodišče v glavi svoje sodbe navedlo vrednost iz nasprotne tožbe, to je vrednost 8.100,00 SIT, to je vrednost spora iz nasprotne tožbe. Nasprotna tožba, ne glede na to, da je bilo o njej že pravnomočno odločeno, ima status samostojne tožbe, kar velja tudi pri presoji dovoljenosti revizije zoper odločitev o njej. Njena vrednost ne velja tudi za tožbo in dovoljenost revizije zoper odločitev o njej.

Revizijsko sodišče končno še poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le pod pogoji in z omejitvami, ki so v zakonu posebej določene (382. in naslednji členi ZPP). Ustava Republike Slovenije v 25. členu jamči strankam le pritožbo oziroma dvostopenjsko sojenje. Zato morata obe stranki postopka, če si želita zagotoviti tudi to izredno pravno sredstvo, poskrbeti za to, da pogoje, ki jih zakon zahteva, izpolnita. Če tožeča stranka ne označi ustrezne vrednosti spornega predmeta, mora ukrepati tožena stranka (primerjaj 40. člen ZPP). Ker do tega ni prišlo, revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP moralo zavreči.