Jedro

Kljub temu, da odpoved omenja, da je tožnik kupcem zaradi napačnega ravnanja z odkupljenim materialom omogočil pridobitev premoženjske koristi, v zvezi s tem ni pomembno to, da tožnik ni imel namena sebi ali komurkoli drugemu pridobiti premoženjsko korist. Bistveno je, da je tožena stranka, nato pa tudi sodišče prve stopnje, ugotovila tožnikove nepravilnosti pri ravnanju z odkupljenim materialom, pri čemer sodišče niti ni sledilo očitku iz odpovedi o tožnikovem naklepnem ravnanju, saj je v zvezi s kršitvami ugotovilo hudo malomarnost. Nerelevantna je torej pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala tožnikove naklepne kršitve delovnih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi nezakonita izredna odpoved z dne 1. 12. 2014; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od prenehanja delovnega razmerja 4. 12. 2014 do 1. 4. 2016, razen za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, priznati delovno dobo in ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu za ta čas obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti vsakokratne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, pri čemer naj pri obračunu plače za marec 2015 upošteva izplačano nadomestilo za brezposelnost. Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova denarnega povračila ter stroškovni zahtevek.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da tožena stranka ni izkazala, da je izpolnjen pogoj za podajo izredne odpovedi po 109. členu ZDR-1. Izredna odpoved je predvidena za najhujše kršitve, o čemer v tej zadevi, ko bi vrednost domnevne premoženjske škode lahko dosegla kvečjemu nekaj deset evrov, ni mogoče govoriti. Tožena stranka ni dokazala odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj kršitev ni mogoče opredeliti kot hujših. Tožnik je zaradi časovne stiske včasih res ves material odložil skupaj in ga ni presortiral v različne zaboje, a je to uredil po koncu delovnega časa, kot izhaja iz prepričljive in skladne izpovedi tožnika. Priči A.A. in B.B. sta povedali, da je bilo na tehtalnem listu navedeno, kar sta pripeljala. Tožnik si je občasno zgolj olajšal in poenostavil delo, ni pa imel namena pridobiti komerkoli kakršnokoli korist. V odpovedi je bilo navedeno zgolj to, da je delodajalec 7. 11. 2014 ob pregledu tehtnih listov, blagajniških izdatkov iz varnostnih kamer ugotovil, da naj bi tožnik v času od 13. 10. 2014 do 3. 11. 2014 ob prevzemu blaga ravnal nepravilno, ni pa konkretiziral kakšne posledice naj bi imelo domnevno ravnanje tožnika za toženo stranko. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi mu je neutemeljeno očitala, da je ravnal v nasprotju z 11. členom pogodbe o zaposlitvi ter 33. in 37. členom ZDR-1. Predsednik uprave je 7. 11. 2014 opravil razgovor s tožnikom, od njega zahteval, da zapusti delovno mesto, ter da do prejema odpovedi koristi letni dopust. Ker se je predsednik uprave očitno že takrat odločil za podajo izredne odpovedi, je tožena stranka tožniku zagovor očitno omogočila zgolj zaradi formalnih razlogov. Zaradi tega razgovora je tožnik prepričan, da se tožena stranka ni šele 7. 11. 2014 seznanila s kršitvami, ampak že pred 30. 10. 2014, zato je zamujen 30-dnevni rok za odpoved. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sklepom Pdp 723/2016 je ugodilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotili, ki jih je v ponovljenem postopku upoštevalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo, izdano v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost izredne odpovedi z dne 1. 12. 2014. Tožniku očitane kršitve v času od 13. 10. 2014 do 3. 11. 2014 so v odpovedi natančno obrazložene, povzete pa so tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Nanašajo se na pet dni v navedenem obdobju, kar kaže na kontinuiranost tožnikovega napačnega ravnanja z materialom, ki ga je na delovnem mestu sortirec - odkup materiala od strank sprejemal v odkup.

7. Odpoved, podana po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), se sklicuje na 33. člen ZDR-1 in 11. člen pogodbe o zaposlitvi (da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi) ter na 37. člen ZDR-1 in 11. člen pogodbe o zaposlitvi (da se mora delavec vzdržati ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca). V zvezi s slednjim ni nujno, da pride do škode (oziroma do pridobitve premoženjske koristi), pač pa takšni pravni kvalifikaciji ustreza že zgolj ravnanje, kot je bilo tožnikovo (napake pri tehtanju, popisu, sortiranju materiala), zaradi katerega bi lahko prišlo do škode.

8. Četudi odpoved omenja, da je tožnik kupcem zaradi napačnega ravnanja z odkupljenim materialom omogočil pridobitev premoženjske koristi, v zvezi s tem ni pomembno to, kar poudarja pritožba, da tožnik ni imel namena sebi ali komurkoli drugemu pridobiti premoženjsko korist. Bistveno je, da je tožena stranka, nato pa tudi sodišče prve stopnje, ugotovila tožnikove nepravilnosti pri ravnanju z odkupljenim materialom, pri čemer sodišče niti ni sledilo očitku iz odpovedi o tožnikovem naklepnem ravnanju, saj je v zvezi s kršitvami ugotovilo hudo malomarnost. Nerelevantna je torej pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala tožnikove naklepne kršitve delovnih obveznosti.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni šlo za hujše kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da se hujše kršitve nanašajo na tožnikove temeljne obveznosti na delovnem mestu sortirec – drobni odkup. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izpostavilo 5. člen pogodbe o zaposlitvi - da je bil tožnik dolžan opravljati delovne naloge odkupa in prevzema blaga od individualnih dobaviteljev, 7. člen iste pogodbe - da je bil tožnik odgovoren za kakovosten in količinski prevzem materiala, 11. člen - da je bila dolžnost tožnika vestno in strokovno opravljanje dela, ter 13. člen - da se ravnanje tožnika v nasprotju z 11. členom šteje za hujšo kršitev pogodbene obveznosti, ki je lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa slednje pogodbeno določilo ni pogoj za opredelitev določene kršitve kot hujše. Gre za pravno opredelitev, ki je utemeljena že na podlagi ostalih okoliščin primera. Tožnik je npr. težo materiala ocenil "na oko", po občutku, ali pa tako, da je stopil na tehtnico. O tem je izpovedal tudi sam. Pravilni so torej dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede storjenih kršitev. Pomen in težo kršitev ne zmanjšuje pritožbeno sklicevanje, da si je tožnik na očitane načine zgolj olajšal, poenostavil delo, prihranil na času. Tudi v tej zvezi ni odločilno, da tožnik ni imel namena komurkoli pridobiti koristi.

10. Po prvem odstavku 109. člena lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi neutemeljeno poudarja, da bi vrednost domnevne premoženjske škode lahko znašala kvečjemu nekaj deset evrov. Tožena stranka je v odpovedi obširno obrazložila, da je seznanitev s kršitvami zanjo pomenila razočaranje in negativno presenečenje. Glede delovnega razmerja je poudarila lastnosti kot zaupno skupno delovanje in vedenje, kar pride toliko bolj do izraza pri delih, ki jih je opravljal tožnik, to je pri količinskem in kakovostnem prevzemu materialov. Pri tem je tožena stranka v odpovedi tudi pojasnila, da niti ni pomembno, kakšna je bila vrednost koristi, ki jo je tožnik omogočil dobaviteljem, ampak je bistvo v porušenem zaupanju, zaradi katerega ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, čemur je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve v postopku utemeljeno sledilo.

11. Neobrazložena (takšna je bila že v postopku na prvi stopnji) je trditev pritožbe, da naj bi se tožena stranka z dejanji tožnika seznanila že pred 30. 10. 2014, zaradi česar naj bi zamudila rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da je 7. 11. 2014 pregledal dokumentacijo in videoposnetke ter nato opravil razgovor s tožnikom, saj je nekaj dni pred tem dobil ustno anonimno prijavo. Odpoved je pravočasna, podana v roku 30 dni od ugotovitve razloga za odpoved (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

12. Tožnik v pritožbi še poudarja, da se je predsednik uprave očitno že ob omenjenem razgovoru odločil, da mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ter da mu je tožena stranka zagovor očitno omogočila zgolj zaradi formalnih razlogov. Zagovor je pravica delavca po 85. členu ZDR-1, ki mu omogoča, da se brani pred očitanimi kršitvami in skuša delodajalca odvrniti od podaje izredne odpovedi. Tožnik je podal pisni zagovor in s tem izkoristil svojo pravico do obrambe, četudi tožena stranka zagovoru ni sledila. Trditev, da je bil zagovor zgolj formalnost, ne more privesti do tožnikovega uspeha s pritožbo.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker v sporu ni uspel (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).