Jedro

Ker si tožnik, kot revirni gozdar do datuma iz pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zaposleni v zavodu za gozdove, ni pridobil ustrezne strokovne izobrazbe, na podlagi določb Zakona o gozdovih ni smel več redno opravljati nalog javne gozdarske službe, kar predstavlja razlog za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 2. odstavka 76. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 15.11.2002 in dokončnega sklepa z dne 19.12.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo ter povrnitev stroškov predsodnega in sodnega postopka. Ugotovilo je, da tožnik do 30.9.2002 ni izpolnil izobrazbenih pogojev za delo revirnega gozdarja pri toženi stranki in ker mu ni bilo mogoče zagotoviti drugih ustreznih del in nalog, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 2. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik utemeljuje z navedbami, da nižji sodišči nista pravilno uporabili določb zakona, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zatrjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 2. točke 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), saj pogoji za opravljanje njegovega dela revirnega gozdarja niso bili opredeljeni v zakonu, temveč v podzakonskem aktu. Ker so pravno upoštevni le v zakonu opredeljeni razlogi za prenehanje delovnega razmerja, izpodbijana sodba ni bila zakonita. Pri tem se revizija sklicuje na stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 200/2003 z dne 8.6.2004, in na stališča, zavzeta v odločbi Ustavnega sodišča RS, U-I-1/92 z dne 9.7.1992. Na nezakonita ravnanja tožene stranke, ki je vsem revirnim gozdarjem, ki niso izpolnjevali zahtevanih izobrazbenih pogojev, koncem leta 1992 odpovedala delovna razmerja, kaže tudi dejstvo, da je takoj nato večje število teh gozdarjev zaposlila za določen čas. Poleg tega je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje že z dokončnostjo spornega sklepa, namesto z njegovo pravnomočnostjo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je prerekala obstoj revizijskih razlogov in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP je podana le, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, to je ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik v reviziji ne zatrjuje, da je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe nepravilno uporabilo določbe ZPP. Zato revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Zmotna uporaba drugih zakonskih določb, ki jo uveljavlja revizija, pomeni uveljavljanje revizijskega razloga iz 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP, to je zmotne uporabe materialnega prava.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožena stranka sporno odločbo in sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala na podlagi 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, v kateri je bilo določeno, da delavcu preneha delovno razmerje, če mu je po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, pa mu ni mogoče zagotoviti drugih (ustreznih) del in nalog. Ne drži torej revizijska trditev, da je tožniku prenehalo delovno razmerje mimo z zakonom opredeljenih razlogov in zato sklicevanje na stališča, zavzeta v sodbi VIII Ips 200/2003 z dne 8.6.2004 glede upoštevanja razloga za odpoved delovnega razmerja, ki ni imel podlage v zakonu (odstop od pogodbe o zaposlitvi), ni utemeljeno.

Zakon o gozdovih (ZG - Ur. l. RS, št. 30/93 in 13/98) v 70. členu določa, da naloge javne gozdarske službe v zavodu za gozdove opravljajo delavci, ki imajo ustrezno izobrazbo, ustrezno strokovno usposobljenost za samostojno opravljanje dela v svojem poklicu in izpolnjujejo druge pogoje, določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Navedena določba hkrati pomeni, da naloge javne gozdarske službe ne smejo opravljati delavci, ki teh pogojev ne izpolnjujejo.

S Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zaposleni v Zavodu za gozdove Slovenije (Pravilnik o pogojih - Ur. l. RS, št. 5/94 - 6/2001), je pristojni minister na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila (52. člen ZG) opredelil pogoje za opravljanje javne gozdarske službe in glede uveljavitve zahtevnejših pogojev za delavce, ki so bili ob organiziranju tožene stranke razporejeni na delovno mesto, za katero niso imeli ustrezne izobrazbe, predvidel tudi relativno dolgo prehodno obdobje, to je pridobitev ustrezne izobrazbe do 30.9.2002. Ker je imel navedeni Pravilnik o pogojih podlago v zakonu (glej 52., 70. in 101. člen ZG), sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-1/92 z dne 9.7.1992, ki se nanaša na razveljavitev podzakonskega akta, ki nima podlage v zakonu, ni utemeljeno.

Ker si tožnik, kot revirni gozdar, do navedenega datuma manjkajoče stopnje strokovne izobrazbe ni pridobil, kljub temu, da je tožena stranka zagotavljala pogoje za njeno pridobitev, se je s 1.10.2002 dejansko znašel v položaju, da na podlagi določb 70. člena ZG ni smel več redno opravljati nalog javne gozdarske službe, kar je predstavljalo tudi delo revirnega gozdarja. Pravilnik o pogojih je v 2. odstavku 2. člena to zakonsko posledico le določneje opredelil v smislu določb 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, tako da so bili delavci tožene stranke že v naprej opozorjeni na prenehanje delovnega razmerja, če si manjkajoče stopnje strokovne izobrazbe do skrajnega roka ne bodo pridobili in jih ne bo mogoče razporediti na drugo ustrezno delovno mesto. Ne glede na takšno določbo pravilnika pa je bila dejanska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in sklepa v navedeni določbi ZTPDR.

Ravnanje tožene stranke, ki je po neuspešni objavi delovnih mest revirnih gozdarjev, na katerih je prenehalo delovno razmerje posameznim delavcem, ki si ustrezne strokovne izobrazbe niso pridobili, na teh delovnih mestih zopet zaposlila nekatere od teh delavcev brez ustrezne izobrazbe za določen čas, ima podlago v določbah 2. odstavka 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Na podlagi navedene zakonske določbe lahko delodajalec v primeru, da nihče od prijavljenih kandidatov ni izbran, ker ne izpolnjuje pogojev objave, sklene delovno razmerje za določen čas, največ za eno leto, z enim od prijavljenih kandidatov, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke sporna odločba in sklep o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, nista bila nezakonita.

Tudi revizijske navedbe, da bi na podlagi 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR tožniku lahko prenehalo delovno razmerje šele s pravnomočnostjo sporne odločbe oziroma sklepa, niso utemeljene. Določba o prenehanju delovnega razmerja "z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba", se nanaša na odločbo sodišča ali drugega organa, s katero je delavcu prepovedano opravljanje del in nalog (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 10/2001 z dne 6.6.2001, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 114/99-16 z dne 19.12.2000). V tožnikovem primeru pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja na podlagi takšne pravnomočne odločbe, temveč na podlagi zakonske prepovedi opravljanja del javne gospodarske službe. S spornima odločbo in sklepom je tožena stranka v bistvu ugotovila, da so nastopili pogoji za takšno prepoved in je zato na podlagi 1. odstavka 106. člena ZDR/90 pravilno odločila, da tožniku delovno razmerje preneha z dokončnostjo te odločbe oziroma sklepa.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS (1994) - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid spora.