Jedro

Ker so v pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o pripoznanju očetovstva prva toženka (mati), drugi toženec (otrok) in tretji toženec (oče oziroma moški, ki je pripoznal očetovstvo) nujni sosporniki in ker je tožnik s spornim tožbenim zahtevkom zajel le prvo toženko in tretjega toženca, je podano pomanjkanje stvarne legitimacije.

Izrek

Revizija drugega toženca se zavrže. Reviziji prve toženke in tretjega toženca se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izjave o pripoznanju očetovstva.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi zoper prvo toženko in drugega toženca uveljavlja zahtevek za ugotovitev očetovstva drugega toženca, zoper prvo toženko in tretjega toženca pa zahtevek za ugotovitev ničnosti izjave tretjega toženca o pripoznanju očetovstva drugega toženca (drugi tožbeni zahtevek). O zahtevkih sta se ločeno vodili dve pravdi, ki ju je prvostopenjsko sodišče združilo v enotno obravnavanje in v ponovljenem sojenju z delno sodbo ugodilo drugemu tožbenemu zahtevku.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi drugega toženca in prve toženke ter tretjega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s tem da je izrek prvostopenjske sodbe dopolnilo iz razloga jasnosti in ga popravilo iz razloga očitne pomote.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je drugi toženec vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenemu sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka (glede na vsebino revizije) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev zaradi neuporabe tretjega odstavka 408. člena ZPP. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da nižji sodišči zadeve nista presojali v smeri možnosti druge sankcije poleg ničnosti in da izjave prve toženke o otrokovem očetu, ki jo je dala takoj po porodu, ni mogoče šteti za izjavo volje.

4. Revizijo sta iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava vložila prva toženka in tretji toženec s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navajata, da je odločitev nižjih sodišč o ničnosti izjave o pripoznanju očetovstva napačna, saj so razlogi o njeni nemoralnosti nesprejemljivi. Prva toženka namreč z danim soglasjem matere k pripoznanju očetovstva ni zlorabila svoje pravice, hkrati pa je tretji toženec očetovstvo veljavno pripoznal. 5. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizijsko sodišče je s sklepom II Ips 437/2008 z dne 27.8.2008 reviziji zavrglo, ker je presodilo, da gre za premoženjskopravni spor, v katerem vrednost spornega predmeta (izpodbijanega dela) ne presega praga za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP) vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije po ustavni pritožbi drugega toženca z odločbo Up-2908/08 z dne 19.2.2009 razveljavilo sklep revizijskega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. V odločbi je med drugim poudarilo, da gre za spor, ki ni premoženjske narave in da je v takšnih primerih revizija praviloma dovoljena. Sklep revizijskega sodišča je razveljavilo v celoti (tudi glede odločitve o reviziji prve toženke in tretjega toženca), saj so po ustaljeni sodni praksi v sporih o ugotavljanju in izpodbijanju očetovstva toženci nujni sosporniki in štejejo za enotno pravdno stranko.

7. Revizija drugega toženca ni dovoljena, revizija prve toženke in tretjega toženca pa je utemeljena.

O nujnem sosporništvu

8. Odločitvi o revizijah sta posledica presoje, da so v pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva mati (prva toženka), otrok (drugi toženec) in otrokov oče oziroma moški, ki je pripoznal očetovstvo (tretji toženec), nujni sosporniki, ki se štejejo za enotno pravdno stranko.

9. Nujno sosporništvo ni urejeno v procesnih predpisih. Gre za institut materialnega prava. Materialnopravna vsebina določenega razmerja med več udeleženci nam pove, ali je mogoče spore med njimi reševati le tedaj, če so na toženi - pasivni strani (na tožeči - aktivni strani ni nujnega sosporništva) zajeti vsi, ali tudi tedaj, ko so toženi le nekateri med njimi. Ker gre za uporabo materialnega prava, revizijsko sodišče na njegovo pravilno uporabo pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zakonodajalec na področju družinskega prava ne predvideva nujnega sosporništva, zanj pa se je izrekla sodna praksa v primerih izpodbijanja očetovstva.(1)

10. Nekateri argumenti govorijo proti nujnemu sosporništvu tožencev. Ker nujno sosporništvo zahteva aktivnost tožnika, da toži vse nujne sospornike, in tožencev, da se vsi udeležujejo postopka, na pasivni strani pomeni nekakšno prisilo, saj se morajo postopka udeleževati tudi tisti nujni sosporniki, ki tožbeni zahtevek morebiti priznavajo. Pravda za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva poleg tega ni statusni spor oziroma spor o izpodbijanju očetovstva. V njej se ugotavlja ničnost izjave določenega moškega, da je oče nezakonskega otroka. Za njeno veljavnost je med drugim treba, da se z njo strinja otrokova mati; otrok pri priznanju svojega očetovstva ne sodeluje. Kot izjava volje je priznanje lahko izpodbojno ali nično pod pogoji, ki jih določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijski zakonik (OZ).

11. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča ti argumenti ne morejo pretehtati. Učinki odločitve v pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva so namreč povsem enaki učinkom statusnega spora, to je spora o izpodbijanju očetovstva. Otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, ob ugoditvi tožbenemu zahtevku izgubi status očetovstva. Bistveno pa je predvsem to, da sama odločitev v takšni pravdi posega v osebni status vseh (matere, otrokovega očeta oziroma moškega, ki je priznal očetovstvo, in otroka). Za otroka ima odločitev direktne (statusne) posledice, ki so enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva, kjer ni dvoma, da sta otrok in mati nujna sospornika. Za odločitev o nujnem sosporništvu govori tudi dodatni razlog, da je krog oseb, ki bi po materialnem pravu morale biti zajete, znan. Ni dvoma, da sta med temi osebami mati in oče oziroma moški, ki je pripoznal očetovstvo, saj se izpodbija izjava, pri kateri sta oba sodelovala. Prav tako pa je bistvena prisotnost otroka, saj gre za vprašanje njegovega (že pridobljenega) očetovstva. Otrok tudi drugače lahko nastopa na aktivni strani v paternitetnih pravdah, zato ga je treba tudi na pasivni strani pritegniti v krog prizadetih oseb, ki izpodbijanju očetovstva oziroma ugotavljanju ničnosti izjave o njegovem pripoznanju (praviloma) nasprotujejo.

12. Nujno sosporništvo je nenazadnje največje zagotovilo, da bodo v pravdi sodelovali vsi, na katere se razteza učinek sodbe. Z njim se varuje ustavna pravica do izjave v postopku (načelo kontradiktornosti), zato se tudi pravna teorija(2) zavzema, da je treba v primerih, ko je nujno sosporništvo mogoče, vztrajati pri zahtevi, da naj bo enotno sosporništvo(3) vedno tudi nujno sosporništvo.

O nedovoljenosti revizije drugega toženca

13. Tožnik je tožbo za ugotovitev ničnosti izjave o pripoznanju očetovstva vložil le zoper prvo toženko in tretjega toženca, tožbo za ugotovitev očetovstva pa le zoper prvo toženko in drugega toženca.

14. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravdi, ki sta se najprej vodili ločeno o obeh tožbenih zahtevkih (zaradi razlogov ekonomičnosti, smotrnosti) s sklepom združilo v skupno obravnavanje (300. člen ZPP), vendar to ravnanje sodišča ni imelo za posledico nastanek sosporništva, saj sporna predmeta v obeh tožbenih zahtevkih nista istovetna. Drugi toženec tudi nima položaja sosporniškega intervenienta (202. člen ZPP), saj ni priglasil intervencije (tretji odstavek 199. člena ZPP).

15. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je drugi toženec vložil revizijo zoper pravnomočno odločitev v pravdi (oziroma o tožbenem zahtevku), v kateri ni pravdna stranka niti sosporniški intervenient. Ker drugi toženec tako nima pravnega interesa za vložitev revizije (drugi odstavek 374. člena ZPP), je revizijsko sodišče njegovo revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije prve toženke in tretjega toženca

16. Ker so v pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o pripoznanju očetovstva prva toženka (mati), drugi toženec (otrok) in tretji toženec (oče oziroma moški, ki je pripoznal očetovstvo) nujni sosporniki in ker je tožnik s spornim tožbenim zahtevkom zajel le prvo toženko in tretjega toženca, je podano pomanjkanje stvarne legitimacije.

17. Tožnikov tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in tretjega toženca je zato neutemeljen in ga je treba zavrniti. Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji prve toženke in tretjega toženca in po prvem odstavku 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

18. Odločitev o revizijskih stroških je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP. Navedena odločba je sicer za tretjega toženca končna, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da tretji toženec v tej pravdi nastopa skupaj s prvo toženko, zato je o njegovih stroških mogoče odločiti samo skupaj s stroški prve toženke.

Op. št. (1): Tako sta v krogu neposredno prizadetih (mati, oče po zakoniti domnevi, otrok) po tožbi enega izmed njih ostala dva vedno nujna sospornika, ki morata biti skupaj tožena.

Op. št. (2): Glej dr. Aleš Galič, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 59 (leto 1999): Načelo kontradiktornosti in subjektivne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, str. 82. Op. št. (3): Enotni sosporniki se štejejo za enotno pravdno stranko, ko je po pravilih materialnega prava spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike.