Jedro

Investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, je tega dolžan sanirati, ne glede na to, ali je gradil na svojih zemljiščih ali zemljiščih v lasti tretjih oseb. Ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne iz listin v upravnem spisu pa ne izhaja, da bi inšpekcijski organ ugotavljal, ali je tožnik investitor v smislu opredelitve investitorja iz 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, niti, ali je bil investitor obravnavane gradnje v času izdaje izpodbijane odločbe. Med strankami namreč ni sporno, da gre za gradnjo na dveh nepremičninah v lasti prizadete stranke, tožnik pa je izjavil tudi, da gradi na podlagi „pogodbe“. Kakšna naj bi bila ta pogodba, iz zapisnika o zaslišanju ne izhaja, inšpekcijski organ je ni pridobil, o njeni vsebini tudi prizadete stranke ni vprašal.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Celje – Novo mesto, št. 06122-3991/2006-14 (24412) z dne 5. 3. 2013 in I. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-110/2013-2-00641130 z dne 22. 5. 2013 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta tlorisnih dimenzij 14 m x 7,5 m + 2,8 m x 6 m, po višini obsegajoč kletno etažo, pritličje ter izkoriščeno podstreho s kolenčnim zidom, na zemljiščih s parc. št. 1142/11, 1142/6 in 1004/4, vsa k. o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka) in da ga mora do 5. 9. 2013 odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). O izvršitvi odrejenega dejanja iz 2. točke izreka mora tožnik takoj obvestiti pristojnega inšpektorja (5. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 3. točka), toženka pa je še navedla, da posebni stroški v postopku niso bili zaznamovani (6. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor ugotovitev, da je tožnik kot investitor inšpekcijski zavezanec zaradi gradnje zidanega objekta v navedenih dimenzijah oprl na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 7. 9. 2006, zapisnik o zaslišanju stranke z dne 12. 10. 2006 in zapisnik o zaslišanju stranke z dne 3. 9. 2012. Ugotovil je še, da za gradnjo obravnavanega objekta gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno in da objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno. Sklicuje se na prvi odstavek 3. člena in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer predpisuje ZGO-1 v 152. členu.

Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 4. točko, v kateri je izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki naj ne bi nezakonito omejile zemljiškoknjižno lastnico. Tožnikove navedbe, da ni inšpekcijski zavezanec, ker da ni lastnik in da nima pravice posegati v celovitost objekta, je zavrnil, ker je bilo na podlagi zapisnikov z dne 12. 10. 2006 in 3. 9. 2012 ugotovljeno, da je tožnik investitor in ker bi bil lastnik zemljišča zavezanec le, če investitorja ne bi bilo mogoče ugotoviti.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta upravna organa prve in druge stopnje zmotno ugotovila dejansko stanje, saj je po podatkih zemljiške knjige lastnica zemljišč A. d.o. o., bila pa naj bi tudi lastnica objekta na zemljiščih s parc. št. 1142/11, 1142/6 in 1007/4, vsa k. o. ... Navedena družba naj bi bila naročnica in investitorka obravnavane nelegalne gradnje in ne tožnik. Kot dokaz prilaga račun št. 348/2005, I. začasno situacijo št. 345/2005 s specifikacijo – analizo situacij, pogodbo o izvedbi del med A. d. o. o. in B. d. o. o., račun … št. 14017 z dne 20. 2. 2006, ponudbo št. 13052-2, pogodbo št. 565/05 in predračun št. 35/06 ter predlaga vpogled v elektronsko zemljiško knjigo in zaslišanje tožnika. Meni tudi, da nima pravice karkoli odstranjevati na navedenih nepremičninah, ker nima pravice posegati v lastnino druge osebe. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila. Družba A. d. o. o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu pa v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obravnavani objekt leta 2005 zgradil tožnik, kar je tudi sam izjavil na zapisnik 12. 10. 2006. V nadaljevanju se sklicuje na stališče sodišča v zvezi z ovirami, ki lahko vplivajo na možnost izvršitve inšpekcijske odločbe. Pojasnjuje, da je s tožnikom sklenila pogodbo o finančnem lizingu, katere predmet je ..., vendar pa je bila ta pogodba zaradi neizpolnjevanja obveznosti lizingojemalca predčasno razvezana, predmet lizing financiranja pa lizingojemalcu odvzet. Legalizacija objekta naj bi bila v interesu prizadete stranke, ki sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi meni, da navedbe prizadete stranke potrjujejo utemeljenost tožbe.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je stališče toženke, ki je izrecno pojasnjeno v obrazložitvi odločbe upravnega organa druge stopnje, po katerem je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, šele podrejeno – kadar prvega ni mogoče ugotoviti – pa lastnik zemljišča. Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor tudi fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki gradnjo sama izvaja. Če to stori, ne da bi razpolagala s potrebnim gradbenim dovoljenjem, je taka oseba naslovnik in zavezanec za izvršitev inšpekcijskih ukrepov v primeru nelegalne gradnje. Tako je investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, tega dolžan sanirati, ne glede na to, ali je gradil na svojih zemljiščih ali zemljiščih v lasti tretjih oseb.

Tožnik v tožbi kot dokaz za trditev, da ni inšpekcijski zavezanec, predlaga več listin, na katere pa se v upravnem postopku ni skliceval, zato jih sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Te listine bi kot nove dokaze sodišče lahko upoštevalo le, če jih tožnik upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, tega pa tožnik v tožbi ne zatrjuje.

V obravnavanem primeru pa je bilo treba tožbi ugoditi, ker dejstva in okoliščine, ki so odločilne za določitev inšpekcijskega zavezanca, niso bile ugotovljene do take mere, da bi bilo tožnikovo investitorstvo izkazano. To pomeni, da so bila v zadevi dejstva nepopolno ugotovljena (2. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Inšpekcijski organ je namreč ugotovitev, da je tožnik inšpekcijski zavezanec, oprl le na zapisnika o zaslišanju stranke z dne 12. 10. 2006 in 3. 9. 2012. Na ta dva zapisnika se sklicuje tudi upravni organ druge stopnje.

Po vpogledu v upravne spise sodišče ugotavlja, da se zapisnik z dne 12. 10. 2006 nanaša na tožnikovo izjavo, zapisnik z dne 3. 9. 2012 pa na izjavo prizadete stranke. Res je sicer, da je tožnik leta 2006 na zapisnik izjavil, da je „investitor“ obravnavane gradnje, izjavil pa je tudi, da je lastnica dveh zemljišč (parc. št. 1142/6 in 1007/4, obe k. o. ...) A. d. o. o., torej prizadeta stranka, s katero ima sklenjeno pogodbo.

Ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne iz listin v upravnem spisu pa ne izhaja, da bi inšpekcijski organ ugotavljal, ali je tožnik investitor v smislu opredelitve investitorja iz 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, niti, ali je bil investitor obravnavane gradnje v času izdaje izpodbijane odločbe. Med strankami namreč ni sporno, da gre za gradnjo na dveh nepremičninah v lasti prizadete stranke, tožnik pa je izjavil tudi, da gradi na podlagi „pogodbe“. Kakšna naj bi bila ta pogodba, iz zapisnika o zaslišanju ne izhaja, inšpekcijski organ je ni pridobil, o njeni vsebini tudi prizadete stranke ni vprašal. Da naj bi šlo za pogodbo o finančnem lizingu, ki da je predčasno razvezana in predmet lizinga odvzet lizingojemalcu, navaja prizadeta stranka šele v odgovoru na tožbo, česar pa sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 prav tako ne more upoštevati. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kdo je lastnik tretjega zemljišča. Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja še, da je bil očitno inšpekcijski organ kljub tožnikovi izjavi iz leta 2006, da je investitor obravnavane gradnje, v dvomu o tem, saj je tožnika leta 2007 ponovno pozival, naj izjavi, kdo je investitor obravnavane gradnje, avgusta 2012 pa je k taki izjavi pozval tako tožnika kot prizadeto stranko.

Iz upravnih spisov je razvidno, da sta se na ta poziv odzvala oba, prizadeta stranka z že omenjeno izjavo, dano na zapisnik z dne 3. 9. 2012, tožnik pa s pisno izjavo z dne 3. 9. 2012, v kateri navaja, da je od leta 2009 v osebnem stečaju in da je „vso zadevo prevzel“ A. d. o. o. Do te tožnikove izjave se organ prve stopnje ni opredelil, čeprav tožnik z njo po vsebini zatrjuje drugače, kot leta 2006. Čeprav sta izjavi, na kateri se sklicujeta oba upravna organa, skladni, iz navedenih razlogov ne zadoščata za preizkus pravilnosti določitve tožnika kot inšpekcijskega zavezanca.

Poleg tega sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da inšpekcijski organ tožnika z izjavo prizadete stranke ni seznanil, čeprav je ugotovitev, da je tožnik inšpekcijski zavezanec, utemeljil tudi na njej. Zato je inšpekcijski organ storil bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker tožniku ni dal možnosti, da se o izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki jih je v svoji izjavi leta 2012 navajala prizadeta stranka.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo prve stopnje in I. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem je upravni organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Glede na to, da je bilo treba izpodbijano odločitev o izrečenih inšpekcijskih ukrepih odpraviti v celoti, se sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali je drugostopenjski upravni organ dejansko odpravil 3. in ne 4. točke izreka prvostopenjske odločbe, kot to navaja v I. točki izreka svoje odločbe.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).