Jedro

Spust z Nanosa po zložnejši poti, pa čeprav v teku, v ugodnih vremenskih razmerah, za policista ne pomeni nevarne dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v skupnem znesku 5.591,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva škodnega dogodka do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 35,68 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je šlo v konkretnem primeru za dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost. Tek po kamniti površini je pomenil povečano nevarnost za nastanek škode, kar pomeni objektivno odgovornost delodajalca. Nedvomno pa je šlo za njegovo krivdno odgovornost. Vzpon na Nanos je bil obvezen, zato ni moč pritrditi ugotovitvi sodišča, da bi tožnik usposabljanje lahko odklonil. Vztraja pri tem, da pohod ni bil naprej organiziran. Lahko, da so bili drugi policisti obveščeni o pohodu, sam ni bil, zato se nanj ni mogel ustrezno pripraviti. Spust je potekal po kamnitem delu planinske poti, katere večji del sestavlja spolzko kamenje. Zaključek sodišča, da je šlo za tek po makadamskem kolovozu je protispisen in v nasprotju z izpovedbami prič. Tožnik tudi ni bil primerno obut, saj je bil obut v obrabljene superge, ki pa niso primerna obutev za hribolazenje. Tega delodajalec kljub tožnikovim opozorilom ni upošteval. Policisti so tovrsten pohod izvajali prvič. Tudi je nedokazano, da je tožnik na vrhu spil alkoholno pijačo. Tudi ni prišlo do pretrganja vzročne zveze, ker naj bi tožnik pred padcem spil alkoholno pijačo in ker naj bi mu zdrsnilo na položnem delu. Bistveno je, da kolikor delodajalec usposabljanja ne bi izvajal na Nanosu, tudi do škodnega dogodka ne bi prišlo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je policaj, v času dogodka 19.9.2003, je opravljal redno delo v Centru za tujce v Postojni, star je bil (skoraj) 25 let. Do škodnega dogodka (padca) je prišlo pri vračanju z vrha (od koče) Nanosa v dolino, v lepem vremenu. Na Nanos so se on in kolegi odpravili v okviru delovnega usposabljanja policistov.

Nanos je visoka kraška planota (najvišji vrh 1.313 m), na zahodni strani ima strma prepadna pobočja, na severni strani pa nanj vodi položnejši dostop. Obiskujejo ga planinci, pa tudi jadralni padalci (vir: splet; to pa je pritožbenemu sodišču znano tudi iz lastnega). Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi se tožnik na vrh (do planinske koče) povzpel ali z vrha spustil, po strmem pobočju. Na vrh in z vrha so se torej tožnik in njegovi kolegi povzpeli in se spustili po zložnejši poti (kaj drugega ni bilo zatrjevano). Takšen pohod pa ne pomeni nevarne dejavnosti in torej tudi ne objektivne odgovornosti tožnikovega delodajalca (ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki). Razlogi sodišča prve stopnje za takšen zaključek so pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in ne ponavlja (razlogi stran 8 in 9 sodbe).

Glede krivdne odgovornosti delodajalca, je tožnik zatrjeval, da je bil trening neplaniran, zato nanj ni bil pripravljen; nepravilen – s tekom navzdol, ki ni bil pravilno nadzorovan; niso bili zagotovljeni varnostni pogoji, ki bi omogočali varen sestop; naročeno je bilo, da tečejo po pobočju neodvisno in samostojno. Prav ima sodišče prve stopnje, da so te navedbe povsem pavšalne. Ni jasno, kakšne varnostne pogoje naj bi delodajalec opustil, v čem je bila nepravilnost izvedbe treninga, kakšno nadzorstvo naj bi bilo potrebno, kakšne posebne priprave bi potreboval tožnik za pohod na Nanos. Tožba je bila v tem delu tako pomanjkljiva, da je bila nesklepčna in je sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek, temelječ na krivdni odgovornosti delodajalca, upravičeno zavrnilo (3. odst. v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil pohod ustrezno voden. Četudi morda (le) tožnik ni bil vnaprej seznanjen s pohodom, tožnik, kot rečeno, ni prav z ničemer pojasnil, kakšne posebne predhodne priprave bi potreboval za takšen vzpon. Glede na to, da je šlo za 25-letnega fanta, policista, od katerega se tudi sicer pričakuje določena večja kondicija od običajne, upoštevaje „težavnost“ dostopa oziroma sestopa, tudi sicer ni videti razloga za kakšne posebne priprave, niti tega, da bi bilo kaj narobe s tem, da se odrasli moški, policisti, z vrha Nanosa (od koče) spustijo neodvisno in samostojno, čeprav v teku. Na takšno oceno ne bi vplivalo niti dejstvo, da je šlo morebiti za prvi pohod na Nanos.

Glede na pritožbene navedbe v zvezi s padcem na kamnitem delu planinske poti, na spolzkem kamenju, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožnik sam zatrjeval, da mu je spodrsnilo na peščeni stezi (tožba) oziroma makadamski poti (pripravljalna vloga 8.7.2005). Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožencu spodrsnilo na makadamskem kolovozu, je torej v skladu z njegovimi navedbami. Trditve o neprimernosti obutve (superge), pri čemer naj bi šlo za obrabljeno obutev, o čemer naj bi tožnik delodajalca opozoril, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Kaj takega tožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (1. odst. 337. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita (1. odst. 140. člena Zakona o javnih uslužbencih, 1. odst. 84. člena Zakona o delovnih razmerjih, 1. in 2. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ, 147. člen, 149. člen, 150. člen OZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Če na kakšno pritožbeno navedbo ni bilo odgovorjeno, ni šlo za navedbo odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).