Jedro

Električni skiro je glede na definicijo posebnih prevoznih sredstev, ki izhaja iz 30. točke 3. člena ZPrCP, nedvomno uvrstiti pod pojem posebnih prevoznih sredstev, saj nenazadnje gre v osnovi za skiro. Ker pa ga poganja električni motor in ker presega hitrost gibanja pešcev, je električni skiro nedvomno posebno prevozno sredstvo, ki ga poganja motor in ki presega hitrost pešcev, uporaba teh posebnih prevoznih sredstev pa glede na določbo petega odstavka 97. člena ZPrCP izrecno ni dovoljena.

Ureditev de lege ferenda ne more biti utemeljen razlog za ustavitev postopka o prekršku na podlagi petega odstavka 136. člena ZP-1 (ker očitano dejanje ni prekršek) z obrazložitvijo, da ni mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti, da je oseba s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake očitanega ji prekrška, če sodišče glede tega ravnanja predhodno ugotovi, da je po veljavni zakonodaji prepovedano in da predstavlja prekršek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek o prekršku zoper mladoletnico zaradi prekrška po sedmem odstavku 97. člena ZPrCP v zvezi s petim odstavkom 97. člena ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj zaradi kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek (2. točka 154. člena ZP-1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo (pravilno sklep) prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Zagovornik mladoletne obdolženke v odgovoru na pritožbo pritrjuje stališču sodišča prve stopnje s poudarjanjem, da Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za infrastrukturo nimata enotnega stališča glede dovoljenosti uporabe električnih skirojev, in se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena, izpodbijani sklep pa je bilo potrebno razveljaviti tudi iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V predmetni zadevi je predlagatelj zoper mladoletnico vložil obdolžilni predlog zaradi storitve prekrška po sedmem odstavku 97. člena ZPrCP z očitkom, da je 4. 8. 2020 ob 9.30 uri v cestnem prometu po regionalni cesti v naselju T. iz smeri T. proti K., vozila v prometu posebno prevozno sredstvo, ki ga poganja motor in ki presega hitrost gibanja pešca. Mladoletna obdolženka je ob zaslišanju pritrdila navedbam v obdolžilnem predlogu, da se je že dne 3. 8. 2020 peljala z električnim skirojem po kolesarski stezi, da jo je tisti dan ustavila policistka s sireno in lučkami ter jo opozorila, da se s tem skirojem ne sme voziti, ter da je naslednji dan 4. 8. 2020 ravno zaradi opozorila, ki ga je prejela predhodni dan, peljala okoli, kjer je obvoz in se peljala po pločniku, saj se ni upala peljati po cesti.

6. Sodišče prve stopnje je nato v 3. točki obrazložitve pravilno povzelo določbe prvega in petega odstavka 97. člena ZPrCP, ki ureja pogoje za uporabo posebnih prevoznih sredstev v cestnem prometu. Posebna prevozna sredstva so v skladu s 30. točko prvega odstavka 3. člena ZPrCP invalidski vozički, otroška prevozna sredstva ter športni pripomočki in naprave, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, kot so: skiro, kotalke, rolke, rolerji, smuči, sanke, otroško kolo, mono kolo, motorne sani, miniaturna motorna vozila, gokart in po namenu uporabe podobna prevozna sredstva, ki niso vozila po zakonu, ki ureja motorna vozila.1 Ta posebna prevozna sredstva se smejo v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZPrCP uporabljati le na pločnikih, poteh za pešce in kolesarskih potek ter na območju za pešce in območjih umirjenega prometa, odvisno od njihove velikosti. Uporabniki posebnih prevoznih sredstev ne smejo ovirati ali ogrožati pešcev in kolesarjev, način in hitrost gibanja pa morajo prilagoditi razmeram v prometu, njihova hitrost pa ne sme preseči največji hitrosti, s kakršno se lahko gibljejo pešci. Peti odstavek 97. člena ZPrCP izrecno določa, da uporaba posebnih prevoznih sredstev, ki jih poganja motor, in ki presegajo hitrost gibanja pešcev (gokart, motorne sani, miniaturna motorna vozila in podobno), v cestnem prometu ni dovoljena. Izjemoma je dovoljena uporaba motornih sani v cestnem prometu, če je to potrebno za reševanje človeških življenj ali premoženja, preprečitev ali odpravo velike materialne škode ali odpravo posledic onesnaženja okolja. V takih primerih sme v skladu s prometnimi pravili, ki se uporabljajo za vožnjo motornih vozil, upravljati motorne sani oseba, ki sme voziti motorno vozilo. Sedmi odstavek 97. člena ZPrCP pa določa, da se z globo 500,00 EUR kaznuje udeleženec cestnega prometa, ki ravna v nasprotju z določbo petega odstavka tega člena.

7. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve najprej ugotovilo, da veljavna zakonodaja sicer res prepoveduje uporabo električnih skirojev, nato pa v nasprotju s to ugotovitvijo nadalje zapisalo, da na tem področju obstaja pravna praznina, kar je utemeljilo z navedbo, da je električnih skirojev v prometu vedno več. Ugotovitev, da veljavna zakonodaja prepoveduje uporabo električnih skirojev, sama po sebi izključuje zaključek, da je na tem področju pravna praznina. Kvečjemu bi lahko šlo za notranjo praznino v pravnih pravilih.2 Pri tovrstni praznini je naloga sodišča, da izhaja iz zakonodajalčeve zasnove, da v skladu z vodili te zasnove ugotovi, kje in v kolikšnem obsegu je nepopolna in da samo nepopolnost vsebinsko napolni na temelju pravnih pravil in načel, kot jih je izoblikoval zakonodajalec, saj pristojni državni organ le podrobneje izvaja, kar je zasnoval že zakonodajalec in pri tem mora ostati zvest vsebinski logiki prava in njenim izpeljavam.3 Tako pravno praznino pa je dejansko že zapolnilo sodišče prve stopnje z zaključkom, da veljavna zakonodaja res prepoveduje uporabo električnih skirojev. Električni skiro je namreč glede na definicijo posebnih prevoznih sredstev, ki izhaja iz 30. točke 3. člena ZPrCP, nedvomno uvrstiti pod pojem posebnih prevoznih sredstev, saj nenazadnje gre v osnovi za skiro. Ker pa ga poganja električni motor in ker presega hitrost gibanja pešcev, je električni skiro nedvomno posebno prevozno sredstvo, ki ga poganja motor in ki presega hitrost pešcev, uporaba teh posebnih prevoznih sredstev pa glede na določbo petega odstavka 97. člena ZPrCP izrecno ni dovoljena. Ker je ugotovljena (notranja) pravna praznina na tak način ustrezno zapolnjena, je zapolnjevanje z analogno uporabo prvega odstavka 97. člena ZPrCP neustrezno.

8. Vsekakor pa je neobičajno zapolnjevanje domnevnih pravnih praznin z razlago, da je v pripravi že predlog novele zakona, ki ureja tudi vožnjo z e-skiroji in ki predvideva, da bo vožnja z električnimi skiroji dovoljena le na površinah za pešce in kolesarskih površinah, vozniki pa bodo morali hitrost vožnje prilagoditi površini, po kateri se bodo peljali. Ureditev de lege ferenda ne more biti utemeljen razlog za ustavitev postopka o prekršku na podlagi petega odstavka 136. člena ZP-1 (ker očitano dejanje ni prekršek) z obrazložitvijo, da ni mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti, da je oseba s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake očitanega ji prekrška, če sodišče glede tega ravnanja predhodno ugotovi, da je po veljavni zakonodaji prepovedano in da predstavlja prekršek. Ker torej sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa najprej ugotavlja, da zakonodaja prepoveduje uporabo električnih skirojev, nato pa trdi, da mladoletnica s tem, ko je bila udeležena v cestnem prometu z električnim skirojem kot posebnim prevoznim sredstvom, ki ga poganja motor in ki presega hitrost pešcev, ni izpolnila zakonskih znakov očitanega ji prekrška, v izrecnem medsebojnem nasprotju, je izkazana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1. Hkrati pa predlagatelj v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z obdolžilnim predlogom neutemeljeno ugotavljalo, da je mladoletnica električni skiro vozila skladno s prvim odstavkom 97. člena ZPrCP, saj se mladoletnici ni očitalo ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 97. člena ZPrCP, temveč v nasprotju s petim odstavkom 97. člena ZPrCP, za kršitev katerega je predpisana sankcija v sedmem odstavku 97. člena ZPrCP, medtem ko je za kršitev prvega odstavka 97. člena ZPrCP predpisana sankcija v šestem odstavku 97. člena ZPrCP, in da je zato nesmiselno govoriti in pojasnjevati o površinah, kjer bi se lahko takšno prevozno sredstvo brez motornega pogona uporabljalo in predvidevati, kaj bo prinesel predlog novele ZPrCP.

9. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi in iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (peti odstavek 163. člena ZP-1).

10. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi ali ravnanje, kot se ga očita mladoletni obdolženki predstavlja kršitev cestnoprometnih pravil oziroma ali so z njim izpolnjeni zakonski znaki prekrška po sedmem odstavku 97. člena ZPrCP v zvezi s petim odstavkom istega člena in ob upoštevanju ugotovitve glede družbene realnosti, ki očitno odstopa od veljavne zakonske ureditve, presoditi, ali je mladoletni obdolženki potrebno izreči kakšen vzgojni ukrep ali pa so izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka iz 185. člena ZP-1. 1 Zakon o motornih vozilih (ZMV-1) niti v 3. členu, kjer so naštete definicije pojmov po tem zakonu, niti v drugih določbah ne opredeljuje izrecno električnega skiroja kot vozilo. Tudi Uredba (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 1. 2013 o odobritvi in tržnem nadzoru dvo- in trikolesnih vozil in štirikolesnikov iz svojega dometa izrecno izključuje vozila, ki niso opremljena z vsaj enim sedežem (tako tudi J. J. in J. P. v prispevku Električni skiroji in cestnoprometna pravila, Pravna praksa št. 28-29/2019, stran 13). 2 Za notranjo praznino v pravnih pravilih gre takrat, ko zakonodajalec nakazuje posamezne dejanske stanove z oznakami kot so ″ali kako drugače″, ″zlasti″, ″zaradi kakšnega drugega vzroka″, ″na drug nedovoljen način″ in podobno, ki jih razrešujemo z analogijo intra legem, to je s sklepanjem po podobnosti v mejah možnosti, ki so dane znotraj posameznih pravnih pravil (tako Marjan Pavčnik v Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, stran 265 in 266). 3 Glej prej navedeno delo, stran 264. Avtor tam nadalje poudarja, da je pravnikova naloga, da odloča v skladu z izhodišči zakona, ustaljeno sodno prakso in pravnim izročilom, s splošno sprejetimi spoznanji pravne vede in nenavsezadnje tudi z načeli pravne civilizacije, ki ji posamezni sistem pripada. Ne gre torej za t.i. tradicionalno in klasično pravno zakonsko praznino, o kateri govorimo šele takrat, ko se zakonodajalčevo predvidevanje pravnih pravil končuje, a smo hkrati soočeni s konkretnimi primeri, ki so pravno relevantni in ko v tem kontekstu osrednjo vlogo odigra načelo pravne enakosti oziroma enakosti pred zakonom in pravno praznino rešujemo s primerjavo, ali ima neposredno neurejeni primer iste bistvene sestavine, kot so izrecno predvidene za ustrezni zakonski dejanski stan s pravno posledico (isti avtor, stran 266), ali ko bi morali pravno praznino reševati s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (ibidem, 267).