Jedro

Zmotno je stališče tožnika, da lahko toženec dokazuje dejstvo, da je stroške v zvezi z delom v celoti plačal le z listinskimi dokazi, torej podpisanimi blagajniškimi izdatki.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in tožnika se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.310,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot je navedeno v I. točki izreka sodbe. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.687,23 EUR od 14. 11. 2008 do 18. 11. 2008; od zneska 288,20 EUR od 16. 1. 2009 do 18. 1. 2009; od zneska 2.652,78 EUR od 9. 3. 2009 do 18. 3. 2009 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati predpravdne in pravdne stroške v znesku 1.582,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik v delu, ko je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (II. točka izreka), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da bi naj toženec preko A.A. plačal znesek 1.500,00 EUR, ker bi naj bil dne 15. 12. 2008, s TRR B.B. dvignjen ravno ta znesek gotovine, kar bi naj v svoji izpovedbi potrdila tudi priča A.A. Priča A.A. je izpovedala, da bi naj prav pred srečanjem z C denar dvignila na banki in da se o tem lahko pridobi dokazilo o dvigu gotovine ter da za sebe ni dvignila ničesar, povedala pa je tudi, da bi naj to bilo po božičnih praznikih in sicer v mesecu januarju, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je priča nakazilo izvedla v mesecu decembru. Ta priča je kasneje pisno sporočila sodišču (22. 10. 2012), da je ugotovila, da v mesecu januarju ni bilo dvigov in niti približno ne omenja, da bi to lahko bilo v decembru, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Zato je zaključek sodišča, da bi bilo moč z veliko gotovostjo ugotoviti, da je denar v gotovini izročila A.A. v celoti napačno in brez vsakršne osnove, saj sama na sodišču to v svoji izpovedbi ni pojasnila. Bančni izpiski, ki so v sodnem spisu, pa izkazujejo večkratno dvigovanje denarja v navedeni višini 1.500,00 EUR, vendar pa ne v času, kot je navajala priča A.A. Toženec in priča B.B. pa se glede tega časovno sploh nista znala opredeliti. Sodišče je po mnenju pritožbe napačno povzelo izpovedbe in zato napačno ugotovilo dejansko stanje, zato tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi in v tem delu naloži tožencu povrnitev pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika in prerekala navedbe tožnika v pritožbi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tudi tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da odločitev sodišča prve stopnje pod točko I in II spremeni tako, da tožnikov zahtevek za plačilo zneskov, navedenih v točki I izreka sodbe, zavrne kot neutemeljen in spremeni odločitev glede stroškov postopka. Toženec je ves čas postopka navajal razloge, zakaj ni imel ustreznih dokumentov o izvršenem plačilu in sicer, ker je tožniku zaupal, prav tako je tako izplačeval tudi drugim delavcem in nikoli ni imel problemov z izplačili gotovine delavcem. Dejstvo, da je toženec kot delodajalec svojim delavcem, na njihovo zahtevo pred plačilnim dnevom, dajal akontacije v gotovini in da so ti delavci pri nakazilu plače za ta znesek, ki jim je bil dan v gotovini, dobili manjše nakazilo je nesporno dokazano, ne samo z navedbami toženca in izpovedbami navedenih prič, temveč tudi z dejstvom, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili 8. 10. 2008 za časovno obdobje 1 meseca zaradi povečanega obsega dela. Tožnik je bil razporejen na delovno mesto monterja pohištva ter je pri toženi stranki delal brez podaljšanja te pogodbe do meseca aprila 2009. Toženec je prepričan, da tožnik pri njem ne bi delal tako dolgo, če ne bi do njega izpolnjeval svojih obveznosti. Toženec je na zaslišanju dne 29. 3. 2011 tudi izpovedal, da si je podatke o izročeni gotovini posameznim delavcem pisal v posebno beležko in te podatke pred izplačilom sporočal računovodju D.D. Tožnik tudi nikoli ni naslovil na toženca zahteve glede neizplačanih plač in je ta zahtevek naslovil šele 14. 7. 2009, tožbo pa je vložil 1. 9. 2009 in ne takoj, ko plačila ni prejel. Takšno ravnanje tožnika nedvomno potrjuje navedbe toženca, da se je za tožbo odločil zaradi finančnih težav, ki jih je imel in kar je tudi tožnik sam povedal na sodišču. Tožnik je vedel, da toženec nima listinskih dokazov o tem, da mu je izročil gotovino in se je očitno odločil za neupravičen tožbeni zahtevek, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče E.E., ki je izpovedal, da je tožnik njega in F.F. nagovarjal, da bi tudi onadva tožila toženca. Ne glede na to, da toženec nima listinskih dokazov, da je tožniku del plače plačal v gotovini, pa je izveden dokazni postopek v tem sporu nedvomno in nesporno dokazal, da je toženec svoje obveznosti do tožnika v celoti izpolnil. Če jih ne bi, gotovo na plačilnih listih za vtoževane mesece ne bi navedel takšnih podatkov, kot jih je in kot delodajalec ne bi plačal za te zneske, navedene v plačilnih listih, ustrezne prispevke. Razlog, da je tožnik toženca tožil za že prejeto gotovino so predvsem finančne težave tožnika, saj je tožnik imel tudi v spornem času blokiran TRR. Opisano ravnanje tožnika ne kaže na njegovo poštenost in da bi lahko sodišče njegovim navedbam poklonilo verodostojnost ter dejstvo, da navedbe toženca o tem, da do tožnika nima neporavnanih obveznosti niso resnične, pa ne more odtehtati le dejstvo, da toženec o tem nima listinskih dokazov. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Odgovor na pritožbo je podal tudi tožnik in prerekal trditve tožene stranke v pritožbi. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge navedene v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP) pa pritožbeno sodišče še dodaja: Med strankama je bilo nesporno, da je bil tožnik zaposlen kot monter pohištva pri tožencu po pogodbi o zaposlitvi, od oktobra 2008 do vključno marca 2009, in da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za plačo 600,00 EUR bruto.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na podlagi izpovedi prič in samega toženca ni mogoče zaključiti, da je toženec tožniku izplačal vse dodatke k plači, v gotovini. Tožena stranka se v pritožbi sicer pravilno sklicuje na stališče vrhovnega sodišča, da lahko delodajalec plačo oziroma nadomestilo plače ter ostale prejemke delavcu izplača tudi v gotovini in da zakon ne obvezuje delodajalca, da mora plačo nakazati na račun delavca pri banki, vendar v sporni zadevi to ni bistveno, saj toženec v tem postopku ni dokazal, da je sporne zneske tožniku izročil v gotovini. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da je bila prisotna, ko je toženec tožniku v gotovini izplačal del plače (dodatke), prav tako pa toženec tudi ne razpolaga z listinskimi dokazi (blagajniškim izdatkom oziroma prejemkom), s katerim bi lahko dokazal izplačilo dela plače tožniku v gotovini. Zaslišane priče pa so tudi izpovedale, da so vsa plačila s strani toženca dobile nakazane na njihov TRR in da jim toženec ni izplačeval del plače v gotovini. Zato ne drži trditev toženca, da so vse zaslišane priče potrdile, da so prejele del plače izplačane v gotovini in da so s tem potrdile navedbe toženca o teh dejstvih. Torej tudi v primeru, ko delodajalec izplača delavcu del plače v gotovini, mora navedeno tudi ustrezno dokazati, torej, da je delavcu gotovino dejansko izročil, kar pa toženec ni uspel dokazati, razen za znesek 1.500,00 EUR, ki ga je A.A. izročila tožnikovi partnerici.

Po določbi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec zagotoviti delavcu ustrezno plačilo za opravljanje dela, skladno z določbami od 126. do 130. ter od 133. do 135. člena in 137. členom ZDR. Pri plači gre za plačilo delavca, ki bremeni delodajalca za opravljene delavčeve obveznosti v določenem času. Plača se določi v pogodbi o zaposlitvi, ki mora biti skladna z zakonom in kolektivno pogodbo ter izplačana v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenih zneskih in rokih, v denarju, na dogovorjenem kraju in na dogovorjen način. Toženec ni dokazal, da je tožniku plačo izplačal v višini dogovorjeni s pogodbo o zaposlitvi in sicer del plače v gotovini. Nobena od zaslišanih prič navedenega ni potrdila, zato je pritožba toženca neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika. ZPP pozna 5 vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko toženec dejstvo plačila vtoževane terjatve dokazoval s katerimkoli od njih, torej tudi z zaslišanjem strank in prič. Zmotno je tožnikovo stališče, da lahko toženec dokazuje dejstvo, da je stroške v zvezi z delom v celoti plačal le z listinskimi dokazi, torej podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je navedeno dokazovala z izpovedbami prič, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero. Tako je priča A.A. izpovedala, da je partnerici tožnika izplačala znesek 1.500,00 EUR v kraju J in da je toženec nato B.B. ta znesek vrnil. Sodišče je navedeno zaključilo tudi na podlagi dokaza o dvigu zneska 1.500,00 EUR dne 15. 12. 2008 s TRR B.B., kar je v svoji izpovedbi potrdila tudi priča A.A., zato je za navedeni znesek zavrnilo zahtevek tožnika. Verjelo je namreč tožencu, da je znesek 1.500,00 EUR (za poplačilo prevoznih stroškov in dnevnic tožniku) tožnikovi partnerici izročila žena toženčevega poslovnega partnerja A.A. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in prav tako ne tožena stranka, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli in ker njuna odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).