Jedro

Če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zatrjuje, da z upnikom ni v nikakršnem poslovnem razmerju ter zato tudi ni podlage za verodostojno listino, sodišče postopa po 62/2 čl. ZIZ.

Izrek

Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi se v 2.točki razveljavi. O zahtevku in stroških bo odločeno v pravdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom: 1.) dolžniku naložilo, naj v osmih dneh po vročitvi sklepa upniku poravana v predlogu navedeno terjatev (3.834.356,00 SIT); 2.) dovolilo predlagano izvršbo (z rubežem dolžnikove plače); 3.) stroške upnika pa je odmerilo na 57.571,00 SIT.

Zoper sklep je ugovarjal dolžnik. V laični vlogi navaja, da računa - verodostojne listine od upnika ni nikoli prejel, saj za izdajo takšne listine ni bilo nikakršne podlage. Upnika sicer pozna, vendar dodaja, da med njim ni bilo nikoli nikakršnega poslovnega sodelovanja. Ker naj bi upnik predlagal izvršbo na podlagi listine, za katero ni nikakršnega razloga, sodišču predlaga, naj izvršbo ustavi, upnikov zahtevek pa v celoti zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugovor štelo za neutemeljen, zato ga je poslalo Višjemu sodišču, ki o njem odloča kot o pritožbi (5.odstav.

62.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Ugovor kot pritožba je utemeljen.

Če dolžnik sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija v celoti ali samo v delu, s katerim mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče sklep razveljavi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in opravljena izvršilna dejanja. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kar pomeni, da se o sami terjatvi in stroških odloča v pravdi (62/2.čl ZIZ). Predostavka za odločanje v skladu z navedenim določilom pa je kajpak to, da je ugovor obrazložen v skladu s 53.členom ZIZ. V ugovoru mora torej dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Prvo sodišče je bilo, kot izhaja iz ugovornega postopka, mnenja, da ugovor ni obrazložen v skladu s citiranimi zakonitimi zahtevami. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da bi bilo glede na naravo ugovora vseeno potrebno postopati v skladu z 62/2 čl. ZIZ. Dolžnik namreč zatrjuje, da z upnikom ni v nobenem poslovnem razmerju, zaradi česar naj tudi ne bi bilo nobene podlage za izdajo računa, ki predstavlja verodostojno listino. Ker dolžnikove navedbe predstavljajo t.i. negativno dejstvo, dolžnik seveda ni mogel predložiti nobenih dokazov. Verjetno je ravno slednje navedlo prvo sodišče k zaključku, da ugovor ni obrazložen v skladu s 53.členom ZIZ. Takšna odločitev pa je napačna, saj negativnih dejstev po naravi stvari ni mogoče neposredno dokazovati.

Ker dolžnik sklepu o izvršbi ter tudi samemu predlogu upnika z verodostojno listino vred nasprotuje, bo potrebno o sami terjatvi in stroških (1. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa) odločiti v pravdi, kjer bo moč pretresati dejstva in izvajati dokaze. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim se dovoljuje izvršba (2. točka izreka) ter odločilo, kot je razvidno iz izreka.