Jedro

Pritožnikovo osebno dojemanje stanja v zaporu nima podlage v objektivnih okoliščinah, ki so bile takšne, da so pritožniku omogočale dostojno prestajanje zaporne kazni. Vsak odvzem svobode pa neizogibno spremljajo tudi neugodni občutki.

Delo v času prestajanja kazni je pravica, ne pa obveznost obsojenega. Podaljšani in nenadzorovani obiski, niso vezani zgolj na opravljanje dela, ampak na celotno obnašanje obsojenca v času prestajanja kazni. Pritožnik nekritično prezre, da je delo izgubil po lastni krivdi, kar pomeni, da si ni prizadeval v procesu tretmajev oziroma prevzgoje in da so mu zato dodatne ugodnosti ukinili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, v zvezi z duševnimi bolečinami, ki jih je pritožnik trpel v času, ko je prestajal zaporno kazen v zaporu, ker je bil nameščen v neprimernih prostorih, izpostavljen mučenju in suženjskemu izkoriščenju.

2. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni zaslišalo vseh predlagani prič, še posebej ne P., ki je edina priča, ki se ne boji povedati resnice o nevzdržnih razmerah v zaporu. Zaslišalo je samo tri prestrašene priče, kar ne predstavlja dovolj velikega vzorca, na podlagi katerega bi sodišče lahko sprejelo odločitev. Tožnik ni imel možnosti pridobiti naslovov ostalih prič, tožena stranka pa jih ni želela posredovati. O nevzdržnih razmerah in prisilnem delu za drobiž bi lahko pričali vsi zaporniki in sploh ni nujno, da bi priča morala biti v isti sobi kot tožnik. Sodišče dokazov, ki bi bili v tožnikovo korist, ni izvedlo, kar poleg bistvene kršitve določb postopka predstavlja tudi kršitev 6. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah. Prezrlo je, da je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi kršitve pravic zaprtih oseb. Nekritično je sledilo izpovedbam priče M., ki je obsojen na dolgoletno zaporno kazen in zato v celoti odvisen od tožene stranke, enako velja tudi za priči D. in N., ki sta sicer na prostosti, a kot povratnika odvisna od tožene stranke, saj se dobro zavedata, da jima iskreno pričanje ob povratku v zapor lahko močno škodi.

Sodišče je ugotovilo, da je v času prestajanja zaporne kazni na enega zapornika odpadlo 5,9 m2, kar je manj kot je standard minimalne površine na zapornika, ki ga definirajo predpisi CPT. Zaključek, da takšne kvadrature ni moč enačiti z neprimernimi življenjskimi razmerami, je materialnopravno zmoten. Enako velja za oceno, da je delo zapornika prostovoljna dejavnost. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da ugodnosti niso vezane na prisilno delo, je že na prvi pogled nelogična. Če bi to bilo res, potem tožnik ugodnosti ne bi izgubil, ko je prenehal opravljati delo. 23. 3. 2018 je skupina štirih zapornikov javno prosila za evtanazijo zaradi nevzdržnih razmer, ker jih izkoriščajo za delo in jim namenjajo mizerne nagrade od 30 do 50 centov na uro. Država si z delom zapornikov ustvarja dobiček. Nagrada za delo v višini 12 EUR mesečno za 170 ur dela predstavlja legalizacijo suženjskega razmerja oziroma temu podobne razmere. Tožnik je zaspal ob zelo hrupnem stroju, kar je dokaz, da je bil izredno utrujen in nenaspan in da miru dopoldan v sobah ni bilo. Spanje je osnovna biološka potreba in ker je zaspal, je bil kaznovan z odvzemom ugodnosti, kar v povezavi s prostorsko stisko predstavlja kršitev pravice do človekovega dostojanstva iz 21. in 24. člena Ustave ter kršitev 2., 8. in 13. člena EKČP. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O kršitvi pravice do poštenega sojenja

5. Pritožba izpostavlja, da je bilo kršeno eno najpomembnejših načel 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju Konvencije), da mora imeti vsaka stranka v postopku enako možnost, da predstavi svojo zadevo in nobena od njiju ne sme uživati kakršnekoli bistvene prednosti pred svojo nasprotnico. S pravico do poštenega sojenja je neločljivo povezana pravica do poštenega vodenja postopka in pravica do zaslišanja. Pritožnik spregleda, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodnica zavrnila izvedbo neizvedenih dokaznih predlogov, uveljavljal kršitev pravice do izvedbe dokazov, samo v zvezi z zaslišanjem R., ker drugim domnevnim kršitvam ni ugovarjal, je v pritožbi prekludiran (286b člen ZPP).

6. Sodišče je izmed 19-tih predlaganih prič (sozapornikov), na podlagi izpovedbe tožnika na naroku 25. 9. 2017, na zaslišanje povabilo K. in N. ter po naključnem izboru še D. in Z. ter na izrecno zahtevo odvetnika tožeče stranke na naroku dne 27. 11. 2017 A. in M., ki sta bila takrat še na prestajanju zaporne kazni. Naslove prič je sodišče dobilo na Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij ZPKZ .... A. je med postopkom umrl, zato ga ni bilo mogoče zaslišati. K. in Z. sta bila na naslovu, kjer sta bila prijavljena, neznana. Sodišče je pritožniku odobrilo tudi brezplačno pravno pomoč (opr. št. Bpp 455/2017 z 11. 12. 2017) v obliki oprostitve plačila predujma za prihod priče M., ki je bil na prestajanju kazni v ZPKZ ... Dokaz z zaslišanjem je sodišče izvedlo z D., N. in M. Vse navedeno ne daje podlage za zaključek, da bi bila pritožniku kršena pravica do enakosti orožij v dokaznem postopku. Tako kot tožena stranka je imel možnost, da predlaga zaslišanje prič. Ker je v primerjavi s toženo stranko, ki je predlagala 3, predlagala zaslišanje 19 oseb, je sodišče ob spoštovanju načela ekonomičnosti in pospešitve postopka število njegovih dokaznih predlogov omejilo.

7. Okoliščina, da P. v kritičnem času ni bil nameščen v sobi skupaj s tožnikom, ni sporna, zato ne bi mogel konkretno izpovedati, kakšna je bila prostorska stiska v skupinski sobi, v kateri je prebival tožnik. Prav v zvezi z navedenim, pa je bilo predlagano njegovo zaslišanje na naroku dne 25. 9. 2017, posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dokaz kot neprimeren zavrnilo.

O neustreznih bivanjskih razmerah, o ponižujočem ravnanju, mučenju in suženjskemu delu

8. Pravno podlago za tožbeni zahtevek predstavlja predvsem 21. člen Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih, prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni ter prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim pripada oškodovancu med drugim za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to upravičujejo, pravična denarno odškodnina, neodvisna od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni.

9. V uvodu je potrebno poudariti, da pogoji bivanja niso identični v vseh zaporih v Republiki Sloveniji, niti znotraj posameznega zapora, zato dejstvo, da je bila RS že obsojena na plačilo odškodnine zaradi neprimernih pogojev v zaporu, samo po sebi ne dokazuje, da so bili neprimerni tudi prostori, v katerih je kazen prestajal pritožnik.

10. V pritožbenem postopku ni sporno, da je v prostorih, kjer je zaporno kazen prestajal pritožnik, na zapornika odpadlo 5,9 m2 površine. To je meja pri kateri praviloma do prekomernega posega v človekovo pravico ne pride in bi zaključek o nedopustnem posegu v človekove pravice pri prestajanju kazni zapora opravičile le druge izjemno neustrezne okoliščine, ki jih pritožnik ni izkazal. 11. Pritožnik je bil na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ ... od 4. 4. 2014 do 27. 10. 2015 (1 leto in pol) v skupinskih sobah, po tem obdobju je bil premeščen v samsko sobo.

12. Na podlagi zaslišanja soobsojenih je sodišče ugotovilo, da so bile razmere v delu, kjer je zaporno kazen prestajal tožnik, v splošnem dobre oz. veliko boljše kot v drugih oddelkih. V tako imenovanem "suhem traktu" so kazen prestajali urejeni, neproblematični obsojenci, brez odvisnosti od prepovedanih drog. Večina od njih je delala ali se izobraževala. Poleg sobe s površino 59,25 m2 so imeli na voljo tudi sanitarije s površino 8,64 m2, dnevni prostor s površino 25,79 m2, ki je bil sicer spremenjen v kadilnico, ter hodnik s površino 39,07 m2. Skupna površina, po kateri so se lahko gibali, je torej znašala 132,75 m2. Imeli so pravico do sprehoda v trajanju 2 ur dnevno. Ker je večina zapornikov delala ali se izobraževala, je bilo dopoldne v sobah mirno, v njih so se zadrževali zgolj starejši obsojenci, ki dela niso opravljali in so bili uvidevni do morebitnih spečih ostalih soobsojencev in niso delali hrupa. Zaslišane priče so skladno izpovedale, da so sobe zračili in da v njih ni bilo pretirano vroče. 13. Pritožnik navaja, da mu je prekomerno trpljenje med prestajanjem zaporne kazni povzročala tudi prisila k opravljanju nehumanega dela kot edinega načina, da si je lahko pridobil ugodnosti, ki jih določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) in posledično neutemeljen odvzem ugodnosti s strani uprave.

14. V času prestajanja kazni je bilo pritožniku na podlagi določila člena 73 ZIKS omogočeno, da ga najmanj dvakrat tedensko obiščejo ožji družinski člani, obisk pa nikoli ni bil omenjen na manj kot 1 uro. Vsakemu obsojencu pa se podelijo za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta ter spoštovanja hišnega reda ugodnosti, v obliki podaljšanega ali nenadzorovanega obiska. Ker pritožnik zaradi objektivnih okoliščin ni mogel opravljati dela takoj ob prihodu na prestajanje kazni, je bil kljub temu deležen vseh ugodnosti, ki pa jih je, tudi zaradi kršitve hišnega reda, ker je vstopal v prostore, kjer mu je bilo to prepovedano, izgubil. V pritožbenem postopku ni sporno, da je pritožnik na delovnem mestu zaspal, da ga je zapuščal brez dovoljenja in se gibal po prostorih, kjer mu to ni bilo dovoljeno, kot tudi ne, da se zoper odločbo Uprave zapora o prenehanju pravic iz dela ni pritožil in da so mu bile zato na podlagi te odločbe posebne ugodnosti, odvzete.

15. Pritožnik v tem postopku neutemeljeno izpodbija zaključke, da je na delovnem mestu zaspal iz opravičljivih razlogov. To dejstvo bi lahko uveljavljal v pritožbi na podlagi katere mu je pravica do dela prenehala, vendar se za to ni odločil. Ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo tudi zato, ker je vstopal v prostore, za katere dovoljenja ni imel, pa v pritožbenem postopku niti ne izpodbija. Vse zgoraj opisano tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da pritožnikovo osebno dojemanje stanja v zaporu nima podlage v objektivnih okoliščinah, ki so bile takšne, da so pritožniku omogočale dostojno prestajanje zaporne kazni. Vsak odvzem svobode pa neizogibno spremljajo tudi neugodni občutki.

O legalizaciji suženjskega dela v zaporu

16. Pritožnik vztraja, da delo v zaporu ni prostovoljna dejavnost, ampak izdaten vir zaslužka za državo, ki si z delom zapornikov ustvarja dobiček.

17. Pravna podlaga za izračun plačila obsojencev je v 54. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Osnova za izračun plačila za delo obsojencev je 25 % osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja. Če k temu prištejemo še bivalne stroške ter stroške preživljanja, ki jih za vsakega obsojenca plača država, ni podlage za zaključek kot ga želi pritožba, da država Slovenija izkorišča zapornike, ki so prisiljeni delati za človeka nevredno plačo. Plače obsojencev so odvisne od tega, koliko delajo, kakšna je kvaliteta dela in od delovnega mesta. Zanesljivi, uspešni in tisti, ki opravljajo težja dela, zaslužijo več od drugih, ki delajo lažja in so pri delu nezanesljivi in ga slabo opravijo. Delo je tudi normirano. Višje nagrade za delo se gibajo v višini okoli 300 EUR mesečno, skupaj s stimulacijo pa najuspešnejši lahko dosežejo tudi nagrado v višini 600 EUR mesečno.

18. Pritožnik je zaslišan izpovedal, da se je za delo odločil zato, da bi bil deležen kakšnih dodatnih ugodnosti. Delal je približno pet mesecev. Za delo v polnem delovnem času je prejel od 30 do 50 EUR. Opravljal je delo čistilca.

19. Delo v času prestajanja kazni je pravica, ne pa obveznost obsojenega. Vsak obsojenec na začetku prestajanja kazni dobi t. i. osebni načrt, ki med drugim vsebuje tudi rubriko delo in izobraževanje. Podaljšani in nenadzorovani obiski, niso vezani zgolj na opravljanje dela, ampak na celotno obnašanje obsojenca v času prestajanja kazni. Pritožnik nekritično prezre, da je delo izgubil po lastni krivdi, kar pomeni, da si ni prizadeval v procesu tretmajev oziroma prevzgoje in da so mu zato dodatne ugodnosti ukinili.

20. Ne držijo niti navedbe, da morajo zaporniki izvajati delo v nasprotju z določili Zakona o delovnih razmerjih. To sledi iz poročila finančne službe pri Zavodu za prestajanje zaporne kazni. Pritožnik je nočno delo prvič opravljal v mesecu maju 2015 - 21 ur. V mesecu juniju 56 ter v mesecu juliju 35. Ker ni veljal za dobrega delavca in je delo samovoljno zapuščal, ali na delovnem mestu spal, je bila temu primerno nizka tudi nagrada za delo.

21. Upoštevajoč vse zgoraj ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pritožnik ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v absolutno človekovo pravico v zvezi s prepovedjo mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ter kaznovanja iz 3. člena Konvencije. Vse zgoraj opisano tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da pritožnikovo osebno dojemanje o stanju v zaporu nima podlage v objektivnih okoliščinah, ki so bile takšne, da so pritožniku omogočale dostojno prestajanje zaporne kazni. Vsak odvzem svobode pa neizogibno spremljajo tudi neugodni občutki.

22. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Pritožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).