Jedro

Pogodbo o upravljanju v smislu 1. odstavka 22. člena Stanovanjskega zakona oziroma pogodbo o medsebojnih razmerjih v smislu 32. člena sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona sklepajo etažni lastniki večstanovanjske stavbe. Stanovanjska soseska zato ne predstavlja relevantnega okvirja, v okviru katerega naj bi se ugotavljalo večinsko soglasje etažnih lastnikov za veljavnost sklenjene pogodbe o upravljanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2461 Ig 6098/2007 z dne 29. 11. 2007 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 586,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 623,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo, izdano v sporih majhne vrednosti, je dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato vezano na ugotovljeno dejansko podlage sodbe s strani prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo pripadajočih stroškov upravljanja in obratovanja, ki naj bi toženi stranki nastali kot najemniku garaže in poslovnega prostora v objektu P. v Ljubljani. Tožeča stranka je primarno tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, in sicer na položaju tožeče stranke kot upravnika navedenega objekta na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske B. v Ljubljani z dne 17. 06. 1996, podrejeno temu pa na podlagi verzije, ker naj bi bila tožeča stranka prikrajšana za znesek stroškov, ki naj bi jih založila za toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na pogodbeni podlagi utemeljilo na ugotovitvi, da lastniki objekta na naslovu P. v Ljubljani med seboj niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih v zvezi z upravljanjem objekta v smislu 22. člena tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, ki naj bi bila sklenjena za celotno sosesko B., ne more predstavljati pogodbene podlage za vtoževano terjatev. Pogodbo o upravljanju v smislu 1. odstavka 22. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) oziroma pogodbo o medsebojnih razmerjih v smislu 32. člena sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/2003) sklepajo etažni lastniki večstanovanjske stavbe. Stanovanjska soseska zato ne predstavlja relevantnega okvirja, v okviru katerega naj bi se ugotavljalo večinsko soglasje etažnih lastnikov za veljavnost sklenjene pogodbe o upravljanju. Sklicevanje tožeče stranke na doseženo večinsko soglasje etažnih lastnikov za sklenitev pogodbe o upravljanju v okviru celotne kompleksa B. zato ne more biti relevantno. Tožeča stranka bi pogodbeno podlago v zvezi s poslovnim prostorom, na katerega se nanašajo vtoževani stroški, lahko utemeljevala le na ta način, da bi zatrjevala in dokazala, da je bilo večinsko soglasje etažnih lastnikov za sklenitev pogodbe o upravljanju doseženo za posamezno stavbo, v katerem se nahajajo prostori, ki naj bi jih imela tožena stranka v najemu, to je na naslovu P. , Ljubljana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo, da tožeča stranka tovrstnih trditev niti ni podajala. Pritožbeno sklicevanje na dokazano soglasje etažnih lastnikov glede na predložene pooblastila se tako lahko nanaša le na celoten kompleks B., kar pa, kot je bilo pojasnjeno, ne more biti relevantno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek protispisnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki naj bi se nanašale na to, da naj objekt P. ne bi spadal v funkcionalno celoto B., kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče prve stopnje se v svojih ugotovitvah ni opredeljevalo do lokacije objekta na P., temveč je zgolj ugotovilo, da se pogodba na katero se je sklicevala tožeča stranka, ne nanaša na objekt na P., kjer se že v naslovu navaja, da velja za celotni B. V nadaljevanju pa je pravilno pojasnilo, kdaj bi bilo to pogodbo šteti za veljavno sklenjeno tudi za ta objekt. Materialnopravno zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi pogodbo, na katero se je sklicevala tožeča stranka, moralo sodišče upoštevati v smislu pogodbe v korist tretjega (149. člen ZOR). Ta podlaga bi namreč prišla v upoštev le v primeru, da tretji iz sklenjene pogodbe pridobi terjatev. Takšna pogodba pa ne more ustvarjati v breme tretjega obveznosti, brez da bi le-ta za to podal izrecno soglasje.

Neutemeljen je tudi očitek protispisnosti utemeljitve prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na podrejeno podlago neupravičene obogatitve, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, na kakšen način je izračunala posamezne postavke, ki so vsebovane v tožbenem zahtevku. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje, da naj bi izpis iz knjigovodske evidence vseboval vse vtoževane postavke po vrsti in višini, v kateri je bila tožena stranka obogatena. Kolikšen znesek odpade na toženo stranko pa naj bi bilo razvidno iz razdelilnika stroškov. Res je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi podala trditve v zvezi z načinom obračunavanja obratovalnih stroškov (točka I. vloge). Zraven je priložila tudi obširno dokumentacijo (fakture dobaviteljev, potrdila o plačilih in delilnikih stroškov v prilogih A1 do 197). V drugi pripravljalni vlogi pa je pojasnila, da naj bi matematični izračuni posameznih vtoževanih postavk izhajali iz razdelilnikov stroškov, ki naj bi bili predloženi v dokazne namene. Trditveno in dokazno breme za utemeljitev višine koristi, ki naj bi jo na račun tožeče stranke imela tožena stranka, je na strani tožeče stranke. Res je, da je v izpisu knjigovodskega stanja, ki je bil priložen predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, razvidna specifikacija posameznih postavk, ki jih je tožeča stranka utemeljevala kot obogatitev na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v tem delu svojo odločitev utemeljilo na podlagi dokazne ocene, da tožeča stranka kljub predloženi obširni listinski dokumentaciji ni uspela dokazati višine obogatitve na strani tožene stranke. Takšno sklepanje je utemeljilo na podlagi ugotovitve, da številne listine, ki jih je ponudila tožena stranka ne utemeljujejo, da so bila dejansko založena plačila za toženo stranko in v kakšnem obsegu. Sodišče prve stopnje je tako sklepalo na neizkazano korist na strani tožene stranke. Pri tem se je sklicevalo tudi na okoliščino, da se posamezni računi niti ne nanašajo na naslov P., nekateri računi niti niso jasni, na kaj se nanašajo, zato prvostopenjsko sodišče iz predloženih dokaznih listin ni moglo ugotoviti višine obogatitve na strani tožene stranke. Takšno sklepanje predstavlja dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, na katerega je pritožbeno sodišče vezano. Neutemeljen je zato pavšalni pritožbeni očitek o protispisnosti takšne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, češ, da naj bi le-to bilo neposredno razvidno iz razdelilnika stroškov. Višina stroškov, ki jih je tožeča stranka prikazala v razdelilniku namreč ne odgovarja na številne ugovore tožene stranke, ki so se nanašali tudi na neizkazano korist toženi stranki iz naslova založenih stroškov na katere se sklicuje tožeča stranka. Zgolj z nestrinjanjem tožeče stranke z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča pa ni mogoče utemeljevati kot protispisnost razlogov v izpodbijani sodbi.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.