Jedro

Pravni interes za izdajo plačilnega naloga je podan tudi, če je tožnik pred tem zoper toženca v drugi državi predlagal izdajo sklepa o izvršbi, pa je bil ta predlog na ugovor toženca zavržen zaradi nepristojnosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane plačilni nalog istega sodišča opr. št. I-Plg 3/95 z dne 1.2.1995 v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči strani glavnico v znesku 5.941,70 USD z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki velja pri banki za depozite v USD na vpogled, in sicer od več posameznih zneskov do plačila, ter ji povrne stroške postopka v znesku 15.310,00 SIT v roku 8 dni, v preostalem delu pa je navedeni plačilni nalog razveljavilo in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (kolikor se ta nanaša naplačilo zneska 72,00 USD z zamudnimi obrestmi od 16.10.1990 do plačila). Zoper to sodbo se v delu, v katerem je plačilni nalog ostal v veljavi, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče v napadenem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi glede tistih zneskov, glede katerih za račune ni nobenih dokazil, da se nanašajo na naročene storitve. Tožena stranka je bila dolžna reklamirati le tiste račune, ki se sicer nanašajo nanjo, pa je z njimi nekaj narobe, na pa tudi v primeru, če je račun popolnoma zgrešen in se nanaša na njej nudene storitve. Tožeča stranka mora sama dokazati, da je obstajalo osnovno razmerje. Nepravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bil podan interes za vložitev mandatne tožbe, ko je podana možnost izvršilnega predloga. Ne zadošča, da obstajajo verjetni razlogi za pravni interes, ampak jih mora sodišče prve stopnje zanesljivo ugotoviti. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora v delu, v katerem je plačilni nalog ostal v veljavi, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zgrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene krštive določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev postopka, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi glede tistega dela zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na račune za luške storitve, katerim pa niso priložene ustrezne dispozicije, je po mnenju pritožbenega sodišča treba pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Potrebo po reklamiranju računa, s katerim se stranka ne strinja, določa tudi 8. člen pogodbe o plačilu storitev z dne 27.9.1998, sklenjene med pravdnima strankama, na katero se upravičeno sklicuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka ne prereka, da poslanih računov tudi v tistem delu ni reklamirala, kar pomeni, da jih je dolžna plačati. Tudi glede pravnega interesa za vložitev tožbe za izdajo plačilnega naloga je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zadevo pravilno presodilo. Pravni interes je verjetno izkazan že s tem, da je bil sodni postopek za poplačilo terjatve po spornih računih že začet pri sodišču na Reki, tam pa je tožena stranka zahtevku že ugovarjala. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljen in v izpodbijanem delu toprdilo sodbo sodišča prve stopnje.