Jedro

Pritožnica huje ogroža svoje zdravje, s čemer je tudi izpolnjen pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom M. M. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in odločilo, da se M. M. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. še najdalj do 22. 12. 2010. Zoper sklep se pritožuje udeleženka M. M., laično in brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da gre za najhujša kršenja človekovih pravic, dostojanstva, da je sklep poln laži in jo napačno obravnava za bolnico, kar ni in ji postavlja vsiljeno diagnozo za duševno bolezen. Ni res, kar drugi govorijo o njej, ker ni dokazil. Pojasnjuje, da če kliče iz govorilnic, to ne pomeni, da se skriva, če policisti in drugi govorijo z njenima otrokoma in prijatelji, je to dokaz, da ni pogrešana oseba, laži so, da nima vode, ima stranišče, štedilnik, le elektrike ne. Ker ni pogrešana oseba, zahteva takojšen izpust, saj ne ogroža sebe, niti drugih. Hči je ves čas prekinjala pogovor med zdravnico in njo, zato jo je le odrinila od sebe. Diagnoze so vsiljene, lažne in neresnične, zahteva pa 1.500.000,00 odškodnine od V. R. za njeno ponižanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pravilno navedenih materialnopravnih določb Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008, ZDZdr), ki je podlaga za odločitev v tej nepravdni zadevi, pravilno ugotovilo dejansko stanje in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ne drži pritožbena navedba, da ni ugotovilo resnice zato, ker ni dokazil, saj je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z zaslišanjem prič M. A. in Ma. A.1 (hči in sin), lečečega zdravnika dr. A. L., izvedlo je dokaz z izvedencem medicinske stroke, v prisotnosti odvetnice in izvedenca pa je zaslišalo tudi samo pritožnico. Navedene dokaze je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo in napravilo pravilne zaključke v skladu s 53. členom ZDZdr in 39. členom ZDZdr.

Pritožnica izpodbija samo nekatere dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in sicer ugotovitev, da se skriva, navaja, da ni pogrešana oseba, ima vodo, stranišče ter štedilnik, potrebe ne opravlja na stopnišču ter izpodbija materialnopravni zaključek o ogrožanju sebe in drugih, navaja namreč, da ne ogroža niti sebe niti drugih. Pri tem pa odločitev sodišča prve stopnje temelji tudi na številnih drugih ugotovitvah, ki jih pritožnica ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da zaradi duševne motnje oseba povzroča tudi hudo premoženjsko škodo sebi in drugim, pri čemer dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem pritožnica z ničemer ne izpodbija, že s tem pa je izpolnjen pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, saj so pogoji v navedeni alineji določeni alternativno in zadošča, da je izpolnjen eden izmed njih. Prav tako pa na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer tistih, ki jih pritožnica ne izpodbija, v 1. odstavku na 4. strani izpodbijanega sklepa, sodišče druge stopnje ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje, s čemer je tudi izpolnjen pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, zato nadaljnji odgovori na pritožbene očitke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem niso potrebni. Ni torej dvoma, da je pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve podan.

Glede ostalih pogojev pritožnica izpodbija še ugotovitev, da je ogrožanje posledica duševne motnje, s tem, ko navaja, da naj bi bila diagnoza vsiljena, lažna oziroma neresnična, vendar je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno sprejelo mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano na podlagi pregleda osebe in pregleda medicinske dokumentacije, izvedenec pa je svoje ugotovitve tudi strokovno prepričljivo utemeljil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri pritožnici prisotno akutno poslabšanje bipolarne čustvene motnje in sicer manične faze (gre torej za duševno motnjo, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, glej 3. odstavek na 3. strani izpodbijanega sklepa).

Ostalih materialnopravnih zaključkov pritožnica ne izpodbija, zato je sodišče druge stopnje v preostalem delu sklep sodišča prve stopnje preizkusilo iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86, ZNP) in ob preizkusu ugotovilo, da je izpodbijana odločba tudi v preostalem delu materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa ob izdaji izpodbijanega sklepa tudi ni storilo kršitev določb postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).