Jedro

Objektivna odgovornost je izjema, opredelitev nevarne stvari ali dejavnosti po čl. 173 ZOR predstavlja pravni standard, ki ga je potrebno vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Tako se izkaže, da stopnice, na katerih se je poškodoval, ne predstavljajo nevarne stvari.

Izrek

Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta in se v celoti potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obe pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da je tožena stranka R. S., M. za obrambo L. za škodo iz škodnega dogodka, ki se je zgodil 13.03.2000 odgovorna 80 %, 20 % pa je za škodo odgovoren tožnik sam.

Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je izpodbijala vmesno sodbo v zavrnilnem delu, s katerim je sodišče odločilo, da je tožnik za škodo iz škodnega dogodka odgovoren v višini 20 %, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju-ZPP). Najprej je poudarila, da je za vso nastalo škodo v celoti odgovorna tožena stranka, kar se je tudi izkazalo v izvedenem dokaznem postopku, v nadaljevanju je izrazila strinjanje z pravnim zaključkom sodišča, da predstavljajo stopnice na katerih se je poškodoval tožnik, nevarno stvar ter povzela tudi dejanske ugotovitve sodišča, na podlagi katerih je sodišče sprejelo pravne zaključke ter poudarila, da izvedeni dokazi dokazujejo, da so takšne stopnice kot so bile tiste, na katerih se je poškodoval tožnik, vsekakor nevarna stvar in da iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev pri običajni pazljivosti, kar daje podlago za uporabo določila II. odst. 154. čl. ZOR in zanjo odgovarja imetnik po I. odst. 174. čl. ZOR. Izpostavila pa je tudi, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna, saj ni z ničemer uspela dokazati svoje ekskulpacije, niti ni uspela dokazati, da bi tožnik s svojim ravnanjem na kakršenkoli način prispeval k nastanku kritične situacije in je tako odločitev sodišča o tem, da je tožnik do 20 % soodgovoren za nastanek škodnega dogodka, povsem neutemeljena. Poudarila je, da ni jasno od kod sodišču prepričanje o 20 % tožnikovem prispevku k nastanku škodnega dogodka, saj je povsem neutemeljena trditev, da je tožnik dobro poznal stanje stopnišča, saj je ravno tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da je bilo tega dne stopnišče mokro, sodišče tudi ni ugotavljalo na kakšen način je tožnik hodil po stopnicah, tako da mu ni mogoče očitati, da pri hoji ni bil dovolj pazljiv in mu je zaradi tega neutemeljeno pripisovati soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnik je sam, ko je bil zaslišan kot stranka izpovedal, da je hodil normalno, tako kot bi hodil vsak povprečno skrben človek in glede na to, da ni z ničemer izkazano, da bi tožnik bil pri hoji nepazljiv, je tudi povsem neutemeljen zaključek sodišča, da naj bi 20 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Sicer pa je tožeča stranka poudarila, da je pravilno stališče prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, saj so izpolnjeni vsi štirje elementi, ki se zahtevajo za obstoj krivdne odgovornosti, torej protipravno škodno dejanje, vzročna zveza, odgovornost tožene stranke in nastanek škode in je sodišče tudi pravilno ocenilo izpovedbo P. M. kot nezanesljivo in ji tudi pravilno ni poverilo dokazne vrednosti. Vodstveni kader tožene stranke je problematiko čiščenja čevljev na spornih stopnicah reševal na kolegiju in glede na to je dokazano, da je ta problem dejansko obstajal, saj v nasprotnem primeru ne bi imeli nobene potrebe po reševanju le-tega na kolegiju. Izpostavil je, da so vsi vojaki, ko so bili zaslišani kot priče prepričljivo in skladno izpovedali, da jim nikoli ni nihče prepovedal, da bi čevlje čistili na stopnicah, s čimer so tudi potrdili prikaz tožnika, v pritožbi pa je tožeča stranka tudi navajala izpovedbe posameznih prič ter poudarila, da je tako povsem jasno, da je tožena stranka tudi opustila potrebne varstvene ukrepe in ni zagotovila vojakom in tudi tožniku varnega čiščenja čevljev, saj jim ni bilo posredovano navodilo oz. ukaz o tem, da naj bi bilo čiščenje čevljev na teh stopnicah prepovedano, zato gre za dejansko opustitev dolžnosti s strani tožene stranke, ki je takšno početje vojakov dopuščala ter jih tudi ni poučila o varnosti pri delu, gibanju ter jih ni seznanila s pravili službe in redom v vojašnici, zaradi česar je krivdno odgovorna, saj je ravnala v nasprotju s povprečno skrbnostjo in ni storila ničesar v smeri preprečitve nastanka škode tožniku. Krivdno pa je odgovorna tudi, ker ni poskrbela za to, da bi bile stopnice takšne, da bi imele ustrezno proti zdrsno zaščito ter da ne bi bile zapackane z madeži od kreme, saj iz mnenja izvedenca K. F. jasno izhaja, da so bile stopnice neustrezne in brez proti zdrsne zaščite. Zato tako tožena stranka ni poskrbela za varno hojo tožnika po stopnicah, tako da ne bi bilo ogroženo njegovo zdravje, in so takšne stopnice zaradi neustreznosti in brez proti zdrsne zaščite, že same po sebi predstavljale nevarno stvar. Tožeča stranka je očitala tudi, da sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, na podlagi katerih bi tožena stranka morala dokazati, da je storila vse, kar je v njeni možnosti, da bi preprečila nastanek škodnega dogodka, saj iz celotnega izvedenega dokaznega postopka izhaja nasprotno, da tožena stranka ni storila ničesar v tej smeri, da bi preprečila nastanek poškodbe na spornih stopnicah in se tako ni uspela eskulpirati svoje odgovornosti ter je tako v celoti odgovorna tožnica za nastalo škodo.

Tožeča stranka je tako predlagala, da sodišče izpodbijano sodbo v delu, v katerem je ugotovljena tožnikova 20 % soodgovornost za škodo spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo iz škodnega dogodka v katerem je bil poškodovan tožnik. Priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je prvostopno vmesno sodbo izpodbijala v delu, v katerem je ugotovljena njena odgovornost in uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke glede temelja zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje prvostopnemu sodišču. Poudarila je, da je sodišče odločilo, da je tožena stranka odgovorna tako po krivdnem načelu, hkrati pa je podana tudi njena objektivna odgovornost, kar je ocenila za pravno nedopustno ter v nadaljevanju kritizirala sodišče prve stopnje, ki je povsem sledilo izpovedim prič tožeče stranke, medtem ko je izjave priče P. M. štelo za neverodostojne in v popolnem nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi in jih zato ni upoštevalo. Poudarila je, da je bil priča P., že pred tožnikovim prihodom na služenje vojaškega roka v V. C. ob K., med njegovim služenjem ter tudi po njem, ko je bil tožnik že odpuščen, eden izmed poveljnikov, ki so bili zadolženi za usposabljanje vojakov na služenju vojaškega roka v omenjeni vojašnici in je tako brez dvoma dobro poznal vojašnico in red v njej in tudi dejstvo, da čiščenje čevljev, na frekventnem stopnišču pred stavbo, kjer je tožnik padel ni dovoljeno, da je bil za to predviden drug prostor ob klopeh in kontejnerjih in, da zadrževanje vojakov na stopnišču in tudi čiščenje čevljev ni bilo dovoljeno. Navajala je, da so bili uvodni dnevi, ko so naborniki prišli na služenje vojaškega roka, vedno namenjeni poznavanju vojašnice, reda in pravil v njej ter skrbi za varnost in zdravje pri delu, zato je dejstvo, da so bila omenjena pravila vedenja vsem vojakom posredovana in jih je zato poznal tudi tožnik. Nasprotovala je zaključkom sodišča, da vojakom nadrejeni nikoli niso prepovedali čiščenje čevljev na stopnišču, saj je priča P. na izrecno vprašanje sodnice ali so vojaki čevlje čistili tudi na spornih stopnicah pred vhodom v stavbo, zatrdil da ne, saj se načeloma to ni dovoljevalo in v nadaljevanju, da je bilo v zvezi s tem dano navodilo poveljnikom čete ter da so poveljujoči morali vztrajati pri tem, da vojaki tam čevljev ne smejo čistiti. Izpostavila je tudi, da je priča izpovedala, da je 12 let hodila po teh stopnicah in kakšnih težav, spolzkosti stopnic, ni bilo in da v času, ko je delal v omenjeni vojašnici, ni slišal za podoben primer, da bi nekdo padel na zunanjih stopnicah, zaradi spolzkosti le-teh, posebej pa pojasnil tudi, da sam ni opazil, da bi bile stopnice kakorkoli umazane ali blatne, posebej da bi bile takšne zaradi paste za čevlje, saj so jih vojaki redno čistili trikrat dnevno, glavni čiščenji pa sta bili zjutraj in zvečer. Sodišče navedbam P., ki je kot poveljujoči v vojašnici natančno vedel in tako tudi izpovedal kdaj so vojaki čistili stopnišče ni sledilo, pač pa je nekritično sledilo izpovedi priče Đ., da se zunanje stopnice sploh niso čistile, da so se le pometle, brisale pa so jih čistilke po večerji. Izpostavila je, da so bili za čistost in urejenost v vojašnici zadolženi izključno vojaki na služenju vojaškega roka, ne pa čistilke, ki jih do odprave naborništva v vojašnicah sploh niso imeli ter očitala, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj izpovedi priče P. ni verjelo, v celoti pa je verjelo ostalim pričam, zato je ocenila, da je sodba tudi neobrazložena in da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Glede pravne opredelitve sodišča, da so sporne stopnice v konkretnih okoliščinah predstavljale nevarno stvar, ker so bile spolzke zaradi mastnih madežev in brez proti zdrsne zaščite, pa je tožena stranka poudarila, da je svoje nestrinjanje z ugotovitvami sodišča pojasnila že predhodno, glede materiala stopnišča in njegove obdelave ter s tem primernosti za normalno in varno uporabo, pa je poudarila tudi, da je vojašnica, ki je bila pogosto inšpicirana s strani različnih pristojnih služb, imela uporabno dovoljenje, kar pomeni, da je bila zgrajena in vzdrževana v skladu z vsemi gradbenimi in tehničnimi predpisi, ki omogočajo varno gibanje oseb v prostorih vojašnice, kar velja tudi za sporne stopnice. Tako je ocenila, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi takih ugotovitev zaključilo, da sporne stopnice ustrezajo kriterijem nevarne stvari.

Tožena stranka je poudarila, da je skrbela za stanje in vzdrževanje spornih stopnic v skladu s predpisi, da je prepovedala vojakom čiščenje čevljev in zadrževanju na stopnišču, ter da je poskrbela, da so vojaki redno čistili omenjeno stopnišče in tako ni opustila povprečne skrbnosti kot jih očita sodišče, ki je zaključilo, da je takšno ravnanje oz. opustitev pomeni njeno krivdno odgovornost za tožnikovo škodo.

Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista vložili.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Prvostopno sodišče je po izvedenem dokaznem postopku, upoštevaje trditveno podlago tožeče stranke, res ugotovilo obe podlagi odgovornosti tožene stranke, torej objektivno, po čl. 154/II v zvezi s čl. 173 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega določila je potrebno uporabiti, skladno čl. 1060 Obligacijskega zakonika – OZ, glede na čas škodnega dogodka (13.03.2000), za odločanje v tej pravdni zadevi, in subjektivno po I. odst. 154. čl. v zvezi s čl. 158 ZOR, vendar to načelno ni pravno nedopustno, kot zmotno izpostavlja v pritožbi tožena stranka.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je kumulacija odgovornosti nepotrebna, običajno pa pojmovno tudi ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti, saj izpodbija domnevo vzročnosti. Sicer pa je naš sistem odškodninskega prava zgrajen tako, da je subjektivna odgovornost pravilo in objektivna odgovornost izjema, do katere pride le takrat, kadar jo zakon posebej določa. Tako opredelitev nevarne stvari ali nevarne dejavnosti po čl. 173 ZOR predstavlja pravni standard, ki ga mora vsebinsko napolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pomembno pa je še, da je v sodni praksi prisoten trend oženja objektivne odgovornosti, ravno zaradi njene izjemnosti.

Tudi v konkretnem primeru, v nasprotju s stališčem tožeče stranke, po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo razlogi prvostopnega sodišča preširoko interpretacijo nevarne stvari, kar zasleduje tudi tožena stranka.

Iz nespornih trditev pravdnih strank je mogoče povzeti, da se je tožnik poškodoval na zgornjem delu stopnic, ko se je vračal v stavbo, kjer so spalnice vojakov, po neprerekanih navedbah tožene stranke gre za zunanje stopnice, iz brušenega kamna – teraca, pred objektom “E”, znotraj V. C. ob K., katerih dolžina je 3 m, širina 30 cm in višina 14 cm, stopnišče pa je sestavljeno iz dveh stopnic. Iz prepričljivih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča pa izhaja tudi, da so bile stopnice spolzke zaradi mastnih madežev, ki so ostali po čiščenju čevljev vojakov s kremo za čevlje in ker niso imele proti zdrsne zaščite, zato je prvostopno sodišče ocenilo, da takšne stopnice predstavljajo nevarno stvar, ker iz njih izhaja večja nevarnost zdrsa in padcev pri običajni skrbnosti.

Stopnice na katerih se je tožnik poškodoval, same po sebi še ne predstavljajo nevarne stvari, lahko pa postanejo takšne zaradi svojih lastnosti, njihovega položaja, načina in mesta uporabe, pri čemer pa je, zaradi že opisanega razmerja med subjektivno odgovornostjo kot pravilom in objektivno odgovornostjo kot izjemo, potreben skrben pristop. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru stopnice ne predstavljajo nevarne stvari, saj okoliščine, ki jih delajo nevarne, sodijo v subjektivno sfero tožene stranke, ne pa med lastnosti stvari same. Tožena stranka bi tako lahko poskrbela za ustrezno protizdrsno zaščito na stopnicah, izbor ustreznejšega materiala, ter preprečila vojakom čiščenje čevljev na stopnicah, saj iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je pri čiščenju vojakom krema za čevlje padala na tla, torej tudi na stopnice, ki so bile zaradi kreme spolzke. Takšne ugotovitev dejanskega stanja prvostopnega sodišča je, po oceni pritožbenega sodišča, prepričljiva, saj so tožnikov prikaz o načinu čiščenja na zunanjem stopnišču potrdili tudi sovojaki, B., Đ. in R., iz izpovedi katerih je sodišče tudi povzelo, da so kremo za čevlje vojaki segrevali z vžigalnikom, da je postala tekoča in so jo nato zlili oz. pokapali na čevlje, zaradi tega pa so se zapacala tudi tla in so bile stopnice spolzke. Takšen skladen prikaz prič je zato prvostopno sodišče razumljivo ocenilo kot prepričljiv, glede na osamljeno izpoved priče P., enega od poveljnikov, ki je takšen skladen prikaz o čiščenju čevljev na stopnišču, kjer se je poškodoval tožnik, zanikal, čemur sodišče glede na nasprotje in neskladnost z ostalimi izvedenimi dokazi utemeljeno ni moglo slediti. Tudi svojih trditev, o seznanitvi vojakov z prepovedjo zadrževanja in čiščenja čevljev na stopnišču, tožena stranka ni uspela izkazati, kot pritožbeno pravilno poudarja tudi tožeča stranka, saj sta tudi priči Đ. in R. potrdili izpoved tožnika, da jim niso nikoli prepovedovali čiščenja na stopnicah. Tožena stranka je izpostavljala, da so tovrstno problematiko zadrževanja vojakov na stopnicah obravnavali na kolegiju, kljub zatrjevanju priče P., da je dogovor na kolegiju zanj ukaz, pa tožena stranka, glede na ugotovitve dokaznega postopka ni uspela dokazati, da bi bili tovrstni ukazi dejansko tudi preneseni na vojake. Ker je prvostopno sodišče skrbno dokazno ocenilo vse izpovedi prič, listin in pridobljeno izvedensko mnenje ter se celovito opredelilo tudi do izpovedi priče P., ki ga tožena stranka v pritožbi posebej izpostavlja in pojasnilo razloge zakaj priči ni verjelo (zadnji odst. na str. ..., 1. odst. na str. ..., 4. odst. na str. ... ter .... odst. na str. ... izpodbijane sodbe) in tako ravnalo skladno določilu čl. 213 v zvezi s čl. 8 ZPP, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz., da je neobrazložena, neutemeljen. Okoliščin, da so bile stopnice blatne in umazane ali mokre, tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, niti tovrstnih opustitev sodišče ne očita toženi stranki, izpoved priče P., da v 12 letih pričinega službovanja ni bilo padca na tem stopnišču, pa ne omogoča sklepanja o neobstoju dejstev o stanju stopnišča v času škodnega dogodka, ki jih je dokazala tožeča stranka (torej, da so bile stopnice spolzke zaradi madežev kreme za čevlje in ker stopnice, ki so bile iz brušenega teraca, niso imele proti zdrsne zaščite), na kar zatrjevani obstoj uporabnih dovoljenj, glede na konkretne okoliščine škodnega dogodka ne more vplivati. Prepričljivo je izkazana opustitev varstvenih ukrepov tožene stranke, ki vojakov, o zatrjevani prepovedi čiščenja čevljev na stopnicah, ni poučila in je takšno čiščenje dopuščala in vojakov ni poučila o varnosti pri delu, gibanju ter seznanila s pravili službe in redom v vojašnici, kar ji utemeljeno očita tožeča stranka in je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka tako ni ravnala z zadostno skrbnostjo, njeno ravnanje je nedopustno (čl. 16 ZOR), saj ni zadostno poskrbela za varnost vojakov, kar je imelo za posledico tožnikov padec in nastanek škode. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki jo je potrebno pravno opredeliti po I. odst. 154. čl. v zvezi s čl. 158 ZOR, torej kot krivdno odgovornost tožene stranke. Tožena stranka pa ni dokazala okoliščin, da je tožniku škoda nastala izključno brez njene krivde, in tako pritožbi tožene stranke, v zatrjevanjih, da sploh ni podana njena odgovornost, ni bilo mogoče ugoditi.

Pritožbeno sodišče pa se, v nasprotju s pritožbenimi trditvami tožeče stranke, strinja tudi s pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, o ugotovljenem tožnikovem soprispevku k nastanku škodnega dogodka, pri čemer je, glede na ugotovljeno krivdno odgovornost tožene stranke, potrebno uporabiti materialnopravno podlago določil čl. 192 v zvezi s čl. 205 ZOR, ki opredeljujeta deljeno odgovornost. Glede na pavšalne trditve obeh pravdnih strank, zlasti tožnika, o okoliščinah škodnega dogodka so, sicer res skopi razlogi sodišča prve stopnje o načinu tožnikovega poškodovanja, po oceni pritožbenega sodišča zadostni, za zaključek o deležu njegove krivde. Sodišče je namreč sledilo tožnikovemu prikazu, da je hodil normalno, kljub temu pa mu je, upoštevaje dejstvo, da je že dalj časa služil vojaški rok in je dobro poznal stanje stopnišča, saj ga je vsakodnevno uporabljal, vedel za čiščenje čevljev na stopnišču in posledično mastnost stopnišča, utemeljeno očitalo nepazljivost pri hoji po tem stopnišču, na katerem bi s povprečno skrbnostjo (čl. 18/I ZOR), moral in mogel opaziti tudi mastne madeže, katerih obstoj je zatrjeval in prilagoditi svojo hojo. Trditve o mokroti na stopnicah tožeča stranka tekom postopka pred prvostopnim sodiščem ni podala, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (čl. 337 ZPP). Prvostopno sodišče je tako tožniku utemeljeno pripisalo 20 % odgovornosti za nastali škodni dogodek kar, ne glede na drugačna pritožbena navajanja tožeče stranke, šteje za, dejansko in skladno določilom ZOR o deljeni odgovornosti, pravilno tudi pritožbeno sodišče, saj je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo tudi pravila o dokaznem bremenu in pritožbeni očitki tako niso utemeljeni.

Ker tako pritožbeni razlogi iz katerih izpodbijata odločitev prvostopnega sodišča pritožnici, niso podani in, ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je bilo potrebno, na podlagi določila čl. 353 ZPP, zavrniti obe pritožbi kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določilu I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s čl. 154 ZPP. Ker pritožnici s svojima pravnima sredstvoma nista bili uspešni, nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.