Jedro

Kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Če pa sodišče ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je bodisi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, bodisi gre za (če je argumentacija v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili), zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti 264,49 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Umik tožbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 264,54 EUR od 9. 6. 2012 do 11. 7. 2012 se vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104052/2012 z dne 14. 7. 2012 se razveljavi še v nerazveljavljenem delu, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa tako, da se razveljavi v celoti.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.956,98 EUR ter zakonske zamudne obresti: - od zneska 2.692,44 od dne 9. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 264,54 EUR od dne 12. 7. 2012 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 543,55 EUR, v osmih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila.

2. Zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter jo spremeni, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka je na podlagi ustne pogodbe(1) od oktobra leta 2009 za toženo stranko opravljala računovodske storitve. Predmet vtoževanega zahtevka so trije računi, ki jih je tožeča stranka izdala po prenehanju sodelovanja med pravdnima strankama, in sicer za znesek 2.272,44 EUR, 264,54 EUR in 420,00 EUR, z zapadlostjo 8. 6. 2012.(2) Nesporno je, da tožena stranka računov ni plačala. Sporna je vsebina ustnega dogovora glede obsega storitve tožeče stranke za mesečni pavšal 420,00 EUR, kvaliteta oziroma napake tožeče stranke pri opravljanju teh storitev in njihova dejanska izvedba.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je mesečna cena storitev tožeče stranke v višini 420,00 EUR vsebovala knjiženje računov, obračun plač, obračun DDV in podobno, dodatne storitve pa so se plačale posebej. Glede dodatnih računovodskih storitev (prvi vtoževani račun v višini 2.272,44 EUR) je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi neurejene dokumentacije ob prevzemu knjigovodstva opravila dodatne zatrjevane storitve zahtevnega knjigovodstva, vključno s storitvijo prisotnosti na sestankih v obračunanih urah, zato je ta del zahtevka, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, utemeljen. Glede drugega vtoževanega računa (264,54 EUR), katerega znesek predstavlja obračun zamudnih obresti zaradi zamud s plačili tekočih računov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka plačila tožene stranke zapirala po navedenih sklicih oziroma kronološko, in da je zamude tožene stranke s plačili dokazala. Zahtevku je ugodilo na podlagi 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), vključno z zahtevkom na plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje, skladno s 381. členom OZ. Tretji račun (420,00 EUR), ki je bil izdan za storitve, opravljene že oktobra leta 2009, je po odločitvi sodišča prve stopnje prav tako verodostojen, saj so bile storitve, ki jih tožeča stranka s tem računom vtožuje, opravljene.

9. Uvodoma tožena stranka napada dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič in sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP,(3) ki je vodila v neobrazloženost sodbe in posledično v kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar je slednja podana le v primeru, ko sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in jo je višje sodišče lahko preizkusilo, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni podan. Če pa sodišče ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je bodisi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, bodisi gre za (če je argumentacija v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili), zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker nobena od opisanih kršitev v tem sporu ni upoštevna, pritožnica z obširno opisanimi očitki glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so posledica izvedenega dokaznega postopka, ne more uspeti. Očitek, da je sodišče povsem pristransko in neutemeljeno poverilo zaupanje zgolj izpovedbam prič tožeče stranke, je zato neutemeljen. Tako iz dokaznega sklepa kot dokazne ocene v izpodbijani sodbi, ki je izčrpna, logična in prepričljiva, pa izhaja, da sodišče prve stopnje do zaključkov o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, ni prišlo le na podlagi izpovedb zaslišanih prič; potrjujejo jih tudi listinski dokazi tožeče stranke.

10. Ker toženka v zvezi z dejanskimi ugotovitvami obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič, se je višje sodišče v nadaljevanju opredelilo le do preostalih dovoljenih pritožbenih razlogov in do pritožbenih trditev v zvezi z njimi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP),(4) v ostalem pa le opozarja na prekoračitev dopustnih pritožbenih razlogov.

11. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo dejstev, pravno pomembnih za rešitev tega spora, in sicer v zvezi s pričetkom in zaključkom poslovnega sodelovanja pravdnih strank, dejstvom, da je tožeča stranka za opravljen prevzem knjigovodske dokumentacije račun izdala šele po večletnem sodelovanju pravdnih strank, ter o tem, koliko in kakšno delo je bilo opravljeno. Upoštevaje pritožbeno neizpodbojno dejansko podlago izpodbijane sodbe, na kratko povzeto tudi v 8. točki obrazložitve te sodbe, so te pritožbene trditve neutemeljene, saj z njimi tožena stranka uveljavlja pritožbeno nedopusten razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za pritožbene trditve v zvezi z delnim plačilom prvo vtoževanega računa v višini 840,00 EUR.

12. Po stališču pritožnice bi morala tožeča stranka pri obračunu zamudnih obresti upoštevati vrstni red obračunavanja, določen v 287. in 288. členu OZ, saj drugačnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo. 287. člen OZ določa, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi, če dolžnikove izjave o vračunavanju ni, pa se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje pa je treba preveriti upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje,(5) iz katerega izhaja, da je tožeča stranka obveznosti tožeče stranke zapirala prav na tak način: plačila tožene stranke je zapirala po navedenem sklicu, če sklica ni bilo ali je bil naveden dvakrat, pa je zapirala kronološko. V čem je pri tem nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, pa tožena stranka ni pojasnila, zato se do tega pritožbenega očitka višje sodišče ne more opredeliti.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi z ugovorom napak pri opravljanju storitev tožeče stranke. Tudi po stališču višjega sodišča so bile namreč trditve tožene stranke, na katere se sklicuje še v pritožbi,(6) prepavšalne, da bi z njimi lahko izpolnila trditveno breme glede dejstev, potrebnih za uveljavitev odgovornosti tožeče stranke za skrite napake (prim. 634. člen OZ)(7). Trditev o tem, kdaj in o katerih napakah je tožečo stranko obvestila, tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah namreč niti ni podala. Zato se glede tega ugovora višje sodišče v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve.

14. Glede materialne podlage pravočasnosti izdaje računov in pravilnega obračuna DDV višje sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve, da tožeča stranka krši davčne predpise, niso pravno relevantne, saj na obveznost tožene stranke, ki je za storitev, ker je bila opravljena, dolžna tudi plačati,(8) ne vplivajo. Sklicevanje na dolžnost davčnega zavezanca zagotoviti pravilno in pravočasno obračunavanje DDV je namreč v tem postopku nerelevantno, zato so tudi te pritožbene trditve neutemeljene.

15. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je priglasila strošek nagrade za odgovor na pravno sredstvo, za kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) 196,80 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ZOdvT in 22% DDV, skupaj torej 264,49 EUR.

(1) Sodišče prve stopnje jo je presojalo po določilih Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi (619. člen OZ in nadaljnji).

(2) V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga na podlagi verodostojne listine, ki se po obrazloženem ugovoru tožene stranke nadaljuje v pravdnem postopku.

(3) 8. člen ZPP določa: Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(4) Sodba II Ips 370/2011 z dne 13.3.2014

(5) Glej str. 8 izpodbijane sodbe

(6) Prim. 1. pripravljalna vloga tožene stranke, red. št. 10, list. št. 44 spisa, zadnji odstavek in 2. pripravljalna vloga, red. št. 14, list. št. 64 spisa, točka 3. (7) 1) Če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita.

(8) Prim. 619. člen OZ.