Jedro

Pri trimesečnem roku iz 367. člena OZ ne gre za prekluzivni rok za vložitev tožbe, temveč za zastaralni rok, zato je sodišče prve stopnje zmotno ravnalo skladno z določbo 274. člena ZPP in tožbo zavrglo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba glede na rok, določen s posebnimi predpisi, vložena prepozno. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Začetek trimesečnega roka iz 367. člena OZ je vezan na trenutek, ko je tožeča stranka kot oškodovanec obveščena o napotitvi na pravdo, in ne more teči, preden oškodovanec ni seznanjen z zavrnilno ali oprostilno sodbo v kazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 3. 4. 2023, s katero je tožeča stranka zahtevala odškodnino v višini 1.006.064,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožeča stranka in predlaga njegovo spremembo tako, da se ugotovi, da je tožba pravočasna. Pojasnjuje podlago za sprožitev obravnavanega postopka, začetek, potek in zaključek kazenskega postopka zoper toženca, svoje poglede na odškodninsko odgovornost nasploh in odgovornost toženca, stvarno pristojnost sodišča ter nasprotuje stališču, da je rok za vložitev tožbe zamujen. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP o tem, kdaj postane sodba pravnomočna. Opozarja na neenotno sodno prakso pri tolmačenju tega roka in se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 451/2018 in sodbo VSL II Cp 2785/2011, iz katerih izhaja, da rok iz 367. člena OZ ne more začeti teči, preden oškodovanec ni seznanjen z zavrnilno ali oprostilno sodbo v kazenskem postopku. Navaja, da ji je bila pravnomočna sodba Višjega sodišča v Kopru vročena 3. 1. 2023, tako da je tožba pravočasna. Meni, da materialni rok ne more biti odvisen od človeškega faktorja. Dalje zatrjuje ustavno spornost določb drugega odstavka 367. člena OZ in prvega odstavka 129. člena ZKP, kolikor se šteje, da rok treh mesecev za vložitev tožbe teče od dne, ko kazensko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (torej od dne nastopa pravnomočnosti), in ne od dne, ko je sodba sodišča druge stopnje vročena upniku (oškodovancu), ki ga je sodišče prve stopnje napotilo, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku; gre za neskladje s 14., 22. in 23. členom Ustave RS. Zavzema se za ustavno skladno razlago navedenih določb OZ in ZKP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi ugotovitve, da je zaradi očitane zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. – KZ-1) zoper toženca tekel kazenski postopek, v katerem je bil storitve kaznivega dejanja oproščen. Tožeča stranka kot oškodovanka je v tem kazenskem postopku vložila premoženjski zahtevek, s katerim je uveljavljala enako terjatev, kot jo vtožuje v tem postopku, a je bila s pravnomočno sodbo okrožnega sodišča v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Oprostilna sodba je postala pravnomočna 21. 12. 2022, sodišče prve stopnje pa je štelo, da je 3. 4. 2023 vložena tožba prepozna, ker je vložena po preteku roka iz drugega odstavka 367. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 in nasl. – OZ).

6. Skladno s 367. členom OZ se v primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo (oziroma smiselno z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri navedenem trimesečnem roku ne gre za prekluzivni rok za vložitev tožbe, temveč za zastaralni rok, zato je sodišče prve stopnje zmotno ravnalo skladno z določbo 274. člena ZPP in tožbo zavrglo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba glede na rok, določen s posebnimi predpisi, vložena prepozno. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. V zvezi z uporabo materialnopravne določbe 367. člena OZ tožeča stranka v pritožbi tudi sicer utemeljeno opozarja na odločitvi pritožbenega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani (Pdp 451/2018 in II Cp 2785/2011), da je začetek trimesečnega roka vezan na trenutek, ko je tožeča stranka kot oškodovanec obveščena o napotitvi na pravdo, in ne more teči, preden oškodovanec (v tem primeru tožeča stranka) ni seznanjen z zavrnilno ali oprostilno sodbo v kazenskem postopku.

8. Ker je sodišče prve stopnje tožbo neutemeljeno zavrglo, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.