Jedro

Nedvomna uporaba noža, število vbodnih ran in predeli telesa, na katerih so bile te rane prizadejane, nenazadnje pa tudi eksplicitne grožnje, ki jih je obtoženec pri vbadanju oškodovanca uporabljal gotovo kažejo na to, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno na odvzem življenja oškodovancu in zato tudi ne vzdrži pritožbena navedba, da je uporabljena, kvalifikacija poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 napačna oz., da bi sodišče moralo obravnavano kaznivo dejanje samo prekvalificirati v milejše.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega R. G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženi R. G. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega R. G. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi določb prvega odstavka 115. člena v zvezi z drugim odstavkom 34. člena, tretjim odstavkom 29. člena in 2. točko prvega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) mu je določilo kazen štirih let in osmih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 60. člena KZ-1 je sodišče obtožencu preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 12364/2016 z dne 11.03.2017, ki je postala pravnomočna dne 05.05.2017 in s katero je bila obtožencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in mu na podlagi prvega odstavka 60. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena in 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen petih let in enega meseca zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo tudi čas, prestan v priporu od 13.04.2017 od 05.25 ure dalje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obtoženca oprostilo dolžnosti povračila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, za katere je sklenilo, da posledično obremenjujejo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca M. Z. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da „se izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Kopru spremeni tako, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje kjer naj se odpravijo očitane pomanjkljivosti ter uporabi drugo pravno kvalifikacijo.“

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Vsebinsko je videti, da zagovornica prvenstveno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njenem videnju je ta kršitev podana s tem, da sodišče v razlogih sodbe naj ne bi utemeljilo obtoženčeve krivde. To pa ne drži. Sodišče prve stopnje je obstoj krivdne oblike naklepa v stanju, ko je bila obtoženčeva sposobnost razumevanja pomena svojih dejanj in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja bistveno zmanjšana prepričljivo ugotovilo v točkah od 13. do 15. obrazložitve, zato ni mogoče soglašati z zagovornico, ko meni, da se je sodišče z naklepom obtoženca ukvarjalo zgolj posplošeno.

5. Neposredno z zgoraj obravnavanim očitkom bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, ki pa izpodbijajo dejstvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s krivdo obtoženca. V zvezi s tem zagovornica meni, da je dokazni postopek pokazal, da je šlo pri obravnavanem dogajanju le za prerivanje med obtožencem in oškodovancem brez kakršnihkoli dodatnih atributov, ki bi kazali na to, da namerava obtoženec oškodovancu vzeti življenje. V zvezi s tem zagovornica navaja, da šele ko sta bila obtoženec in oškodovanec na tleh, to je, ko je bil oškodovanec že zaboden, naj bi obtoženi izjavil, da ga bo zaklal, to je pa po storitvi dejanja, pred storitvijo pa da ni izkazan nikakršen naklep storitve kaznivega dejanja uboja, temveč kvečjemu za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. Iz spisovnega gradiva nedvomno izhaja, da je bil obtoženec tisti, ki je s provokacijami, usmerjenimi zoper oškodovanca pričel, da oškodovanec sprva nanje ni odreagiral, da se je obtoženec za kratek čas odmaknil in se pozneje vrnil v lokal B., kje je s provokacijami zoper oškodovanca nadaljeval tudi z neposrednimi grožnjami zoper življenje in telo, ko je zoper oškodovanca celo zalučal kozarec, ki ga je predhodno razbil, a kozarec oškodovanca ni zadel in končno, da je obtoženec vzel in dvignil stol, s katerim je nameraval oškodovanca udariti, a je slednji to s pravočasno reakcijo uspel preprečiti. Oškodovanec je skušal obtoženca umiriti tako, da ga je prijel za jakno in nameraval vreči v morje, da bi se, kot je dejal oškodovanec, obtoženec malce ohladil, a mu to ni uspelo, v posledici česar sta oba padla na tla. Neposredno po padcu obeh akterjev pretepa pa je obtoženec pričel vpiti, da bo oškodovanca zaklal, slednji pa je medtem čutil udarce po hrbtu in okončinah, za katere pa se je pozneje izkazalo, da je šlo za več vbodnih ran, in sicer eno v hrbet in tri v stegno. Tako, kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, takšen opis dogodkov potrdi tudi priča A. C., ki je bil dogajanju najbliže. Tako ne bo držala pritožbena navedba zagovornice, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ukvarjalo s tem, kdaj naj bi obdolženi izjavil, da bo oškodovanca zaklal ali ubil, saj je iz spisovnega gradiva, pa tudi izpodbijanega sklepa to jasno razvidno.

6. Kakor že navedeno, pritožnica izpodbija predvsem dejstvene ugotovitve, ki se nanašajo na subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja. Pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča potrjuje celoten potek dogajanja kritičnega večera, ki se je, prav zaradi obtoženčeve vztrajnosti in kulminiranja njegovega obnašanja do oškodovanca stopnjeval sprva zgolj z ravni verbalnega nasilja pa vse preko nasilništva do končnega fizičnega obračuna med oškodovancem in obtožencem, v katerem je slednji utrpel v opisu kaznivega dejanja navedene vbodne rane. Nedvomna uporaba noža, število vbodnih ran in predeli telesa, na katerih so bile te rane prizadejane, nenazadnje pa tudi eksplicitne grožnje, ki jih je obtoženec pri vbadanju oškodovanca uporabljal gotovo kažejo na to, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno na odvzem življenja oškodovancu in zato tudi ne vzdrži pritožbena navedba, da je uporabljena kvalifikacija napačna oz., da bi sodišče moralo obravnavano kaznivo dejanje samo prekvalificirati v milejše. Okoliščina, ki jo v svoji pritožbi tudi omenja pritožnica, to je, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti pa na samo pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča o krivdi obtoženca ne more vplivati, lahko pa je odmevna pri odmeri kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje v končni posledici tudi upoštevalo, ko je obtožencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določilo kazen izpod specialnega minimuma petih let, pri čemer pa je sodišče moralo upoštevati tudi to, da je kaznivo dejanje ostalo zgolj pri poskusu.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 386. člena ZKP izpodbijano sodbo uradoma preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, prav tako pa ravnalo tudi prav, ko je preklicalo pravnomočno pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 12364/2016 z dne 11.03.2017, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega istovrstnega kaznivega dejanja, t.j. kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, za kar mu je bila določena kazen zapora šestih mesecev s preizkusno dobo treh let. Z vpogledom v to sodbo je pritožbeno sodišče lahko ugotovilo, da je tudi v tej kazenski zadevi šlo za uporabo nevarnega predmeta, t.j. pivske steklenice v gostinskem lokalu, kar očitno kaže na obtoženčevo nagnjenost k izvrševanju takšnih kaznivih dejanj, pa tudi deloma na enak modus operandi, zaradi česar je izrečena prostostna kazen in z njo povezana začasna izključitev obtoženca iz družbe utemeljena.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

9. Obtoženec je šibkega premoženjskega stanja in brez sredstev za preživljanje ter premoženja, zaradi česar ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sklenilo dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti, saj bi obtoženec plačila le teh ne zmogel oz. bi s plačilom teh stroškov bilo še bolj ogroženo vzdrževanje obtoženca, kakor je že sicer.