Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, ko je na podlagi analize zagovorov obeh obtožencev ugotovilo, da je eden od njiju o vseh okoliščinah izpovedoval ves čas enako, da so bile njegove trditve podprte tudi z izpovedbo priče in je zato utemeljeno na tisti del njegovih trditev, ki se nanašajo na prvega obtoženca oprlo krivdorek glede tega in ga spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po čl. 196/I KZ. Pritožbo zagovornika je zato zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obtožena I.P. in M.D. spoznana za kriva v izreku sodbe navedenih kaznivih dejanj ter je bila obtoženki izrečena pogojna obsodba in v njej ob uporabi omilitvenih določil za kaznivo dejanje po čl. 250/III KZ določena kazen 4 mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, obt. I.P. pa so bile določene posamične kazni treh mesecev zapora (za k.d. po čl. 211/I KZ), 5 mesecev zapora (za k.d. po čl. 250/II KZ), 5 mesecev zapora (za k.d. po čl. 211/I KZ) in 7 mesecev zapora (za k.d. po čl. 196/I KZ), nato pa mu je bila izrečena enotna kazen 1 leta in 6 mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je nato sodišče prve stopnje obtožencu vštelo čas prebit v priporu in sicer od 25.2.1999 od 18. ure dalje, mu v plačilo naložilo zneska protipravno pridobljene premoženjske koristi in premoženjskopravnega zahtevka ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Obt. M.D. pa je v plačilo naložilo na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper takšno sodbo se je le glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 196/I KZ, opisanega pod tč.

I/4 izreka sodbe, pritožil zagovornik obt. I.P. in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni ter predlagal, naj pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno presojo, podrejeno pa naj glede tega kaznivega dejanja spremeni odločbo o kazni tako, da obtožencu izreče nižjo kazen in nato tudi nižjo enotno kazen.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju in na seji senata predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa ter pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, saj so v razlogih sodbe opisana in obrazložena vsa za to kazensko zadevo pomembna in odločilna dejstva, vključno glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odst. 196. čl. KZ. Glede tega kaznivega dejanja se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na zagovor soobt. M.D. potem, ko je ob analizi njenih trditev tudi glede njej očitanega kaznivega dejanja in posledično ugotovljeni resnicoljubnosti pravilno zaključilo, da v njenih trditvah ni vrzeli, poleg tega pa so podprte tudi z izpovedbo priče R.R.. Ker je nasprotno pri obt. P. pravilno zaključilo, da je le-ta glede očitkov v zvezi s ponareditvijo in uporabo ponarejenih čekov svoj zagovor v niansah spreminjal in jih prilagajal posameznim fazam dokaznega postopka, sodišče prve stopnje še toliko bolj utemeljeno ni sledilo njegovemu zanikanju, da je heroin prodal soobt. D.. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter na nobenem mestu v obrazložitvi krivdoreka ni navedlo, da je glede tega kaznivega dejanja obtoženec spreminjal zagovor, kot zmotno meni pritožnik, saj je tako na začetku obrazložitve (stran 5 sodbe), kakor tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem posebej (str. 6 sodbe) navedlo, da obtoženec prodajo odmerka heroina zanika, v celoti gledano pa svoj zagovor vendarle spreminja (glede kaznivih dejanj po čl. 250 KZ).

Storitev tega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje tudi dovolj natančno krajevno in časovno opredelilo, ko je povzelo trditev v obtožnem aktu, da je obtoženec prodal D. M. heroin med 5. in 11.6.1998 v K. ter zato ni bilo dolžno še posebej utemeljevati natančnejšo lokacijo storitve kaznivega dejanja, kot to zmotno meni pritožnik. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje prav tako ne morejo imeti vpliva domneve in sklepanja pritožnika, temelječe na "splošno znanih običajih", veljavnih med odvisniki od mamil, kar prav tako neutemeljeno meni pritožnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in pravilno ovrednotilo tudi vse v sodbi naštete olajševalne in obteževalne okoliščine ter zato obtožencu določilo ustrezno kazen zapora za to kaznivo dejanje, ko je ob zagroženi kazni od enega do desetih let zapora uporabilo omilitvena določila, da je lahko obtožencu določilo kazen 7 mesecev zapora, upoštevaje pri tem njegovo mladost, pri čemer pa ni moglo obiti podatka, da je bil obtoženec že kaznovan zaradi kaznivega dejanja ropa, kar je nedvomno tehtna obteževalna okoliščina. Ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede na zavrnitev pritožbe bi obtoženec moral plačati tudi stroške pritožbenega postopka, vendar pa je pritožbeno sodišče odločilo, da se plačila stroškov oprosti iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.