Jedro

V individualnih delovnih sporih je razpravno načelo omiljeno tudi s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo razlike v plači, ki je bila znižana na račun dela plače na osnovi delovne uspešnosti oziroma negativne stimulacije. Za odločitev o tem, ali je bila tožniku plača zakonito znižana, je bistveno vprašanje, koliko delavcev pri toženi stranki je dosegalo normo. Na to vprašanje je treba odgovoriti za pravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče prve stopnje dejstva ugotavlja oziroma izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1).

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek točke I izreka in točka IV izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plače za mesece od oktobra 2008 do marca 2009, izračunane od v izreku navedenih neto zneskov, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za zneske preteklega meseca (prvi odstavek točke I izreka). Kar je tožnik iz naslova neizplačanih plač zahteval več ali drugače, je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za leto 2009 v višini 350,00 EUR bruto, od tega zneska odvede davke v skladu z zakonom, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več oziroma drugače (točka II izreka). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek glede tožbenega zahtevka za plačilo potnih stroškov za obdobje od maja 2008 do marca 2009 v zneskih, ki so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 496,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka v točki IV izreka izpodbijane sodbe in sklepa se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo stroškov za sodnega izvedenca finančne stroke, čeprav so bili ti stroški pravočasno priglašeni na naroku za glavno obravnavo dne 25. 9. 2012 (predujem v višini 600,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbe tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) in 155. člena ZPP. Postavitev sodnega izvedenca finančne stroke je bila potrebna za pravilno odločitev o tem, ali je tožena stranka tožniku pravilno obračunala negativno stimulacijo oziroma na kakšen način jo je obračunala. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevi za povračilo plačanega predujma za sodnega izvedenca in ker ni navedlo razlogov za takšno odločitev, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka se pritožuje zoper točki I in IV izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca finančne stroke ter pri tem upoštevalo dejstva in dokaze, glede katerih je bil tožnik prekludiran. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je sodni izvedenec v skladu s sklepom sodišča zgolj pridobil relevantno dokumentacijo in da ni širil trditvene podlage, vendar to ne drži. Sodni izvedenec je na podlagi napačno razumljene informacije o doseganju norme, zaključil, da niso bili podani pogoji za znižanje plače. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je prišlo do iste ugotovitve, vendar to ne drži. V spisu ni podatkov o tem, koliko odstotkov delavcev tožene stranke ni doseglo norme in v kakšnem obdobju. Sodni izvedenec je na podlagi lastnih poizvedb odgovoril na pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča. Odločitev v izpodbijani sodbi tako temelji na informacijah direktorja tožene stranke, ki jo je pridobil in zapisal sodni izvedenec v nasprotju s pravili pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ugotovitev sodnega izvedenca ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka je bistveno kršitev določb pravdnega postopka pravočasno uveljavljala v pripombah na izvedensko mnenje. Celo v primeru, če ne bi bilo prekluzije, je očitno, da se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotavljalo, ali je normo dosegalo več kot 90 % delavcev. V pripravljalni vlogi je tožena stranka pojasnila, da je bila informacija o odstotku doseganja norme uporabljena izven konteksta in da se ni nanašala na obdobje, v katerem tožnik ni dosegal norme (neto donosnosti delovnega mesta), temveč na celotno obdobje, v katerem se je negativna stimulacija izplačevala. Za neustreznost zahtevane norme bi moralo normo (neto donosnost delovnega mesta) dosegati manj kot 90 % delavcev v istem obdobju, v katerem je ni dosegal tožnik. Za ugotovitev tega dejstva bi tožnik moral predlagati izvedbo dokazov (na primer dokaza s predložitvijo obračunov za vse delavce tožene stranke), vendar tega ni storil. Informacija, ki jo je direktor tožene stranke podal sodnemu izvedencu, predstavlja le posreden dokaz, na podlagi katerega dejstev o nedoseganju norme ni mogoče utemeljiti. Kršeno je bilo načelo neposrednosti. Razen te informacije sodni izvedenec ni pridobil drugih dokazov (listin) v zvezi z doseganjem norme. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni opravila predhodne osebne mesečne ocene tožnika. Tožnika je ocenjevala mesečno, poročila pa je izdelovala za obdobje treh mesecev. Tožnik je bil vnaprej seznanjen z možnostjo znižanja plače. Ureditev plač pri toženi stranki je bila v skladu s 127. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), ki izrecno predvideva določanje plače v odvisnosti od delovne uspešnosti delavca. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 212. in 243. členom ZPP, poleg tega pa je delno zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu (med drugim) zahteval plačilo razlike v plači, ki je bila znižana na račun dela plače na osnovi delovne uspešnosti oziroma negativne stimulacije. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo na podlagi stališča, da tožena stranka ni imela zakonite podlage za obračun negativne stimulacije. Takšen zaključek je materialnopraven.

Pravilna uporaba materialnega prava je stvar sodišča. Sodišče pa lahko, če samo nima ustreznega strokovnega znanja za ugotovitev ali razjasnitev dejstev, izvede dokaz s sodnim izvedencem. Pravnih mnenj, ki jih sodni izvedenec vključi v svoje mnenje (kot je bilo v konkretnem primeru, ko je sodni izvedenec A.A. ugotovil oziroma presodil, da niso bili izpolnjeni pogoji za znižanje tožnikove plače, kar je povzelo sodišče prve stopnje kot argument za ugoditev tožbenemu zahtevku), sodišče ni dolžno upoštevati, saj presegajo okvir izvedenskega dela in posegajo v pristojnost sodišča. Za dokaz s sodnim izvedencem velja - enako kot za vse dokaze - razpravno načelo. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvedenskega mnenja dokazati. Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal izvedbo dokaza s sodnim izvedencem finančne stroke, da bi ob pregledu poslovanja tožene stranke in njenih internih aktov ugotovil, ali je bila tožniku zakonito znižana plača. Temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo in s sklepom z dne 16. 5. 2012 določilo sodnega izvedenca A.A.. Naložilo mu je, naj na podlagi pregleda listinske dokumentacije v spisu poda mnenje, v katerem naj odgovori na vprašanje, ali je bila tožniku s strani tožene stranke pravilno obračunana negativna stimulacija oziroma na kakšen način je bila negativna stimulacija obračunana. Sodni izvedenec pri izdelavi mnenja ni upošteval le listin v spisu, ampak tudi informacijo, ki jo je prejel v razgovoru z direktorjem tožene stranke, da je negativno stimulacijo na podlagi neto donosnosti stroškovnega mesta imelo več kot 10 % delavcev, za katere je veljal takšen način obračunavanja dela plače na osnovi delovne uspešnosti.

To informacijo o doseganju predvidene norme (neto donosnosti stroškovnega mesta) je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dejstvo, čeprav ni bila zajeta s trditveno podlago, ki sta jo podali stranki, in čeprav z izvedbo dokazov v sodnem postopku ni bila ugotovljena. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je citirana zgoraj.

ZPP glede dejstev in dokazov uveljavlja razpravno načelo. Stranki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče praviloma dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Načeloma sodišče dejstev, ki jih stranka ne navede, ampak se ugotovijo v okviru dokaznega postopka (po naključju), ne sme vključiti v dejansko podlago sodbe. To zahteva pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ter razpravno načelo.

Navedeno pravilo pa je prestrogo. Če sodišče (po naključju) ugotovi dejstvo, ima možnost in je dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) stranko opozoriti na to dejstvo in jo napeljati, da ga vključi v trditveno podlago. Če stranka še ni prekludirana (286. in 286.a člen ZPP) s širjenjem trditvene podlage, potem tudi nasprotna stranka ni prekludirana, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki ugotovljenemu dejstvu nasprotujejo.

V individualnih delovnih sporih je razpravno načelo omiljeno tudi s prvim odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04), ki določa, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Poleg tega je treba izhajati iz načela, da sodišče pozna materialno pravo. V konkretnem primeru je za pravilno uporabo materialnega prava treba odgovoriti tudi na vprašanje, koliko delavcev tožene stranke dosega normo.

Drugi odstavek 126. člena ZDR določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dela plače za poslovno uspešnost, če je tako dogovorjeno v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi, in dodatkov. Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZPP).

Določbe o plači vsebuje tudi za toženo stranko veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (Uradni list RS, št. 9/98 in nadalj.; v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) v 43. členu. Skladno s prvim odstavkom tega člena panožne kolektivne pogodbe plačo delavca sestavljajo osnovna plača, dodatki (46. in 47. člen), del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti (45. člen) ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja (49. člen). Kot je razvidno, je plača na podlagi delovne uspešnosti urejena v 45. členu panožne kolektivne pogodbe, poleg tega pa je treba tudi pri tem upoštevati pravilo o ustreznosti norme, ki ga določa četrti odstavek 43. člena panožne kolektivne pogodbe: norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov je ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih.

Glede na navedeno je za odločitev o tem, ali je bila tožniku plača zakonito znižana, bistveno vprašanje, koliko delavcev pri toženi stranki je dosegalo normo, to je predpisano neto donosnost delovnega mesta. Na to vprašanje je treba odgovoriti za pravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče prve stopnje dejstva ugotavlja oziroma izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1). Ta dejstva bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, preden je izvedlo dokaz s sodnim izvedencem, nato pa bi moralo sodnemu izvedencu dati natančna navodila, na katera (dejanska, ne pravna) vprašanja naj odgovori in katera dejstva naj pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteva.

Glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe internega akta tožene stranke, ki ureja plače. Ta interni akt je Pravilnik o plačah in drugih osebnih prejemkih tožene stranke, ki v poglavju II/2. ureja del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti, tako da opredeljuje delovno uspešnost na osnovi neto donosnosti stroškovnega mesta posameznika (na podlagi te uspešnosti je tožena stranka tožniku znižala plačo), in na osnovi osebne ocene. Kot je določeno v točki II.B/2. se delovna uspešnost ocenjuje mesečno. To pravilo je pri odločanju upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je presodilo, da tožena stranka ni ravnala zakonito, ker tožnika ni mesečno ocenjevala. Vendar tožena stranka njegove plače ni znižala zaradi negativne osebne ocene, ampak ker ni dosegal neto donosnosti stroškovnega mesta. V točki II.2/1., v kateri je opredeljena delovna uspešnost na osnovi neto donosnosti stroškovnega mesta, pa se ne zahteva mesečno ocenjevanje, ampak je izrecno določeno, da se ta del plače izplača trimesečno in je odvisen od trimesečne donosnosti stroškovnega mesta.

Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in delno zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP pritožbama delno ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke I izreka in točka IV izreka, v kateri je vsebovana odločitev o stroških postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi kršitve postopka in pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja želelo samo odpraviti, moralo najprej pozvati stranke k dopolnitvi trditvene podlage, nato pa ponoviti nekatere že izvedene dokaze in izvesti nove, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje stranki najprej opozoriti na dolžnost navajanja pravnorelevantih dejstev v zvezi z doseganjem norme (285. člen ZPP), nato bo moralo po potrebi dopolniti dokazni postopek z izvedbo novih dokazov ali ponovitvijo dokazov, ki so že bili izvedeni, predvsem dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Dokaze bo po potrebi lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1). Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka in popolno ugotovljenega dejanskega stanja glede vseh dejstev, ki so bistvena za odločitev, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali so bili izpolnjeni pogoji za obračun negativnega dela plače na osnovi delovne uspešnosti pri tožniku. Pri tem bo moralo upoštevati določbe ZDR, panožne kolektivne pogodbe in internih aktov tožene stranke, to je Pravilnika o plačah in drugih osebnih prejemkih.

Glede stroškov postopka bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevati morebitni spremenjeni uspeh strank v postopku. Protispisne so pritožbene navedbe tožnika, da je pravočasno priglasil stroške za izdelavo izvedenskega mnenja in da sodišče prve stopnje o njih ni odločilo. Tožnik je na podlagi sklepa sodišča prve stopnje, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 17. 4. 2012, založil predujem v višini 600,00 EUR za izdelavo izvedenskega mnenja. Po tem, ko je bilo to mnenje že izdelano, je na sodišče prve stopnje naslovil dopis z dne 27. 6. 2012, naj se, v kolikor sodni izvedenec še ni prevzel dela, plačani predujem vrne. Sodišče prve stopnje na ta dopis niti ni bilo dolžno odgovoriti, saj je bilo iz podatkov v spisu razvidno, da je sodni izvedenec mnenje tedaj že izdelal. Tožniku je bilo mnenje tudi vročeno, preveč plačani predujem v višini 39,26 EUR pa je bil nakazan na njegov račun. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je tožnikov pooblaščenec priglasil stroške za zastopanje, med temi stroški ni navedel stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Glede na prvi odstavek 163. člena ZPP, da odloči sodišče o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke brez obravnavanja, sodišče prve stopnje, ker tožnik stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja ni priglasil, v izpodbijani sodbi o teh stroških utemeljeno ni odločilo.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.