Jedro

Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. odstavek 20. člena ZPP, ko se je po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno, je pravilno. Slednji člen namreč določa, da se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Kot izhaja iz tožbenih trditev, temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek na odškodninski odgovornosti toženih strank. Ker v teh primerih ni določena izključna krajevna pristojnost drugega sodišča, kot pa sodišča, ki je prejelo omenjeno tožbo v obravnavno, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 2. odstavka 20. člena ZPP in je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, slednja pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni krajevno pristojno za odločitev v tej pravdni zadevi. Po pravnomočnosti sklepa pa bo zadeva odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljano kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 353. člena ZPP.

Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nadaljnje pristojno reševanje Okrožnemu sodišču v Krškem.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. odstavek 20. člena ZPP, ko se je po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno, je pravilno. Slednji člen namreč določa, da se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Kot izhaja iz tožbenih trditev, temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek na odškodninski odgovornosti toženih strank. Ker v teh primerih ni določena izključna krajevna pristojnost drugega sodišča, kot pa sodišča, ki je prejelo omenjeno tožbo v obravnavno, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 2. odstavka 20. člena ZPP in je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, slednja pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena ZPP).

Iz tega razloga je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 380. člena ZPP.

Na nadaljne pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje odgovarja naslednje: Sodišče druge stopnje je vpogledalo zadevo pod opr. št. Pg 417/95, ki jo pritožnik omenja v pritožbi in sicer gre za gospodarski spor med tožečo stranko H. d.d. in toženo stranko S. d.d. (torej v tem gospodarskem sporu sta vlogi pravdnih strank zamenjani). Tako v zadevi pod opr. št. Pg 417/95 kot v obravnavani zadevi ni mogoča takšna povezava, da bi bilo mogoče uporabiti 63. člen ZPP. V obeh primerih gre namreč za reševanje gospodarskega spora in dejstvo, da je v prvem primeru bil vložen predlog za izvršbo, zadeva pa se je obravnavala po ugovoru zoper sklep o izvršbi naprej kot gospodarski spor, nima nobene povezave s 63. členom ZPP. Slednji namreč določa, da je za sojenje v sporih, ki nastanejo med sodnim ali upravnim izvršilnim postopkom oz. zaradi sodnega ali upravnega izvršilnega postopka krajevno izključno pristojno sodišče, na katerega območju je sodišče, ki opravlja izvršilni postopek oz. sodišče, na katerega območju se opravlja upravna izvršba. Ta člen namreč določa pristojnost v primerih, ko med izvršilnim postopkom nastane spor o dejstvu, ki ga ne more samo rešiti izvršilno sodišče ter napoti stranko, ki je to uveljavljala na pot pravde (npr. glej 59. člen ZIZ). Ker v konkretnem primeru ne gre za takšno tožbo, ni pravilno stališče pritožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 63. člena ZPP. Pritožbeno navajanje, da gre za vsebinsko povezavo zadev pod opr. št. Pg 417/95 in obravnavano zadevo, ne more vplivati na odločitev sodišča prve stopnje o krajevni pristojnosti v tej zadevi. Te navedbe namreč ne morejo biti podlaga za odločanje sodišča prve stopnje o pristojnosti, ker določbe ZPP v členih od 46 do 66 ne predvidevajo možnosti, da bi v primeru vsebinsko prepletenih zadev glede izvajanja dokaznega postopka lahko o večih zadevah odločalo isto sodišče, če je podana za stranke različna krajevna pristojnost. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku (2. odstavek 498. člena ZPP/99) odloča po 22. členu ZPP/99 le v primeru, če bodo za to podani zakonski pogoji.