Jedro

Na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDR je osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (seveda ob obstoju razloga, določenega z zakonom) ta, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka tega osnovnega pogoja ni izkazala v odpovedi in tudi ne v pravočasno podanih navedbah v odgovoru na tožbo, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2013 in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 14. 2. 2013, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do vključno 3. 10. 2013 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje za določen čas od 14. 2. 2013 do vključno 3. 10. 2013, mu za ta čas prizna delovno dobo in mu iz naslova plače obračuna v izreku navedene zneske, od njih odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo prejšnjega meseca (točka III izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več in drugače, to je obračun razlike v plači v višini 32,00 EUR bruto za oktober 2013, za plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 dalje do plačila ter izplačilo konkretnih neto zneskov plač za obdobje od 14. 2. 2013 do vključno 3. 10. 2013 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 527,95 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je v pravnem pouku izpodbijane sodbe napačno navedeno, da sodbe ni dovoljeno izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki ni bila dana nobena možnost, da se izjavi o vlogi tožnika, s katero je ta spremenil oziroma modificiral tožbeni zahtevek, saj je to vlogo dobila le dan pred narokom, ki je bil razpisan za 7. 5. 2014 in za katerega je bila prepričana, da ga sodišče prve stopnje ne bo izvedlo, saj je tožnik v tej vlogi predlagal preložitev naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati zakonito zastopnico tožene stranke, vendar ta ni prejela vabila na zaslišanje. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika, ni pa zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi zakoniti zastopnici tožene stranke moralo dati možnost, da se opredeli do navedb tožnika na naroku 7. 5. 2014 in v vlogi z dne 28. 4. 2014 ter da konkretizira svoje navedbe iz odgovora na tožbo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala nezakonito pri podajanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je tožniku vročila pisno obdolžitev in mu omogočila zagovor. Tožnik se je zagovora udeležil, tožena stranka pa mu je odpoved izročila v pisni obliki. Odpoved je ustrezno obrazložena in konkretizirana. Tožniku je bilo očitano neprimerno obnašanje do strank in kupcev v objektu A. v času od 1. 2. do 11. 2. 2013 in enako dejanje 13. in 14. 2. 2013 v objektu B.. Tožnik se je kot varnostnik obnašal neprimerno do varovancev in njihovih strank. Tožnik ni opravljal obhodov objektov, kar je bila njegova glavna naloga. Obnašal se je kot da je sam kupec, pregledoval prodajne artikle naročnikov tožene stranke, komentiral njihove cene, ženskam pri nakupih in prodajalkam je dajal neprimerne opazke o velikosti modrcev. Takšne ugotovitve utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je prebralo listine v spisu in zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje, zaslišalo zakonito zastopnico tožene stranke (glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje), ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, saj tožnik tega ni želel. Zaradi varovanja privilegija zoper samoobtožbo stranke ni možno prisiliti k izpovedbi, zato pritožbeno sodišče tožnika ni zaslišalo, čeprav ga je vabilo z vabilom za zaslišanje strank.

Pritožba utemeljeno graja napačni pravni pouk v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je očitno pomotoma uporabilo pravni pouk, ki velja za zamudne sodbe. Vendar pa navedena nepravilnost ni imela nobenih posledic, saj tožena stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zaslišalo le tožnika, zakoniti zastopnici tožene stranke pa ni poslalo niti vabila za zaslišanje. Ta navedba je protispisna, saj je bilo toženi stranki dne 10. 4. 2014 vročeno tako vabilo stranki na zaslišanje, kot tudi vabilo stranki na poznejši narok za glavno obravnavo (list. št. 26, 27). Tožena stranka je sama povzročila, da njena zakonita zastopnica ni bila zaslišana na naroku pred sodiščem prve stopnje, ker se naroka ni udeležila. Sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi z nezakonitim zastopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, toženi stranki kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker se tožena stranka ni mogla izreči o spremenjenem tožbenem zahtevku. Z vlogo z dne 25. 4. 2013 je tožnik tožbo spremenil v toliko, da je skrčil tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. S tožbo je tožnik namreč zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 14. 2. 2013, temveč mu še traja, s spremembo tožbe pa ugotovitev, da je delovno razmerje trajalo do 3. 10. 2013. Navedeno pomeni, da je tožnik v tem delu tožbeni zahtevek dejansko skrčil. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP se šteje, da tožba ni spremenjena, če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek.

Tožnik je tožbo spremenil tudi tako, da je namesto opisnega reparacijskega zahtevka zahteval, da mu tožena stranka mesečne plače obračuna od bruto zneska 763,06 EUR, kolikor je znašala minimalna plača v času podpisa pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da je tožena stranka tako spremenjeno tožbo prejela le dan pred obravnavo, vendar bi se tožena stranko o tako modificiranem tožbenem zahtevku lahko izrekla, če bi pristopila na obravnavo. Sicer pa tožnik glede na pogodbo o zaposlitvi in veljavno zakonodajo iz naslova plač za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ne bi mogel zahtevati več od minimalne plače, obenem pa tudi ne more biti upravičen do manj od minimalne plače. Navedeno pomeni, da zahtevek za plačilo plače v višini minimalne plače za toženo stranko res ne more biti nobeno presenečenje, zaradi katerega bi ji sodišče moralo omogočiti dodatni čas za izrekanje o takšni modifikaciji tožbenega zahtevka. Sicer pa tožena stranka niti v pritožbi ne navaja vsebinskih ugovorov glede višine denarnega zahtevka. Navedeno pomeni, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti nezakonita že zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka štela, da je tožniku pogodbo odpovedala že s 14. 2. 2013 in je tožnika s tem dnem tudi odjavila iz zavarovanja, čeprav je bil zagovor opravljen šele 7. 3. 2013 in je bila odpoved tožniku vročena 23. 3. 2013. Če bi bilo ugotovljeno, da so bile očitane kršitve podane, bi navedeno lahko bil razlog za to, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo že s 14. 2. 2013 ter da je trajalo do 27. 3. 2013, ko je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena, sama odpoved pa bi lahko ostala v veljavi.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno preizkusiti, ker tožena stranka ni navedla, katere obveznosti iz delovnega razmerja je tožnik kršil z ravnanjem, ki se mu očita na podlagi elektronskega sporočila z dne 14. 2. 2013 in izrednega poročila z dne 11. 2. 2013. Res je sicer, da je bila tožena stranka nekoliko nespretna pri oblikovanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi pri navedbah v odgovoru na tožbo (oboje očitno posledica laičnega sestavljanja teh vlog), vendar pa gre pri vprašanju, kakšno obveznost je delavec z očitanim ravnanjem kršil za pravno vprašanje. Navedeno pomeni, da zgolj zaradi neustrezne pravne kvalifikacije tožnikovega ravnanja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Tožnikovo neprimerno obnašanje do strank in kupcev v objektu A. in objektu B., ki je razvidno iz navedenih listin, prav gotovo pomeni kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela, kakor je določena v 31. členu takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), kakor tudi kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 135. člena ZDR. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da zahteve naročnikov po odstranitvi tožnika kot varnostnika nimajo pozitivnega učinka na ugled tožene stranke, temveč ravno obratno. Prepoved škodljivega ravnanja pa med drugim pomeni tudi to, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnikovo ravnanje, ki je tako zelo motilo stranki tožene stranke v objektu A. in B., je prav gotovo moralno škodilo toženi stranki in njenemu ugledu.

Prav tako je zmotno stališča sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi tega, ker med vročitvijo vabila na zagovor in zagovorom niso minili najmanj trije dnevi. Navedeno je lahko le relativna bistvena kršitev, ki glede na to, da se je tožnik zagovora udeležil niti ne more biti bistvena in ni vplivala na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pač pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko nezakonita, ker tožena stranka niti v odpovedi niti kasneje v odgovoru na tožbo ni navedla, katere so tiste okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Te okoliščine je tožena stranka sicer navajala v obvestilu o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi v sami odpovedi. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo ne le, da ne izhajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, temveč je ravno nasprotno razvidno, da je tožena stranka tudi po tretji premestitvi (družba B.), ki je trajala le 2 dni, tožnika skušala premestiti k četrtemu naročniku, ki pa je toženi stranki takoj dal vedeti, da s tožnikom noče imeti ničesar. Že te navedbe kažejo na to, da je tožena stranka tožnika želela obdržati v delovnem razmerju, vendar ji je zmanjkalo strank h katerim bi ga lahko napotila. Navedeno bi sicer lahko bil tudi razlog zaradi katerega bi tožena stranka utemeljeno izgubila vsako zaupanje v delo tožnika, kar bi bila okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ne bi bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, vendar bi tožena stranka to okoliščino (ali pa kakšno drugo) morala navesti v odpovedi, tega pa ni storila.

Na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDR je osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (seveda ob obstoju razloga, določenega z zakonom) ta, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka tega osnovnega pogoja ni izkazala v odpovedi in tudi ne v pravočasno podanih navedbah v odgovoru na tožbo (prvega naroka za glavno obravnavo pa se tožena stranka ni udeležila), zato je sodišče prve stopnje že zgolj na podlagi tega razloga moralo ugoditi tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter njeno razveljavitev, kakor tudi reintegracijskemu zahtevku za čas do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, kakor tudi reparacijskemu zahtevku za navedeno obdobje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnik ni upravičen do priglašenih pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo namreč ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za ta spor, saj niso v ničemer prispevali k pravilni odločitvi v tem sporu.